Župnijska cerkev je poznobaročna stavba iz leta 1784, posvečena svetniku Janezu Nepomuku. Lahko bi rekli, da je Razkrižje, širši slovenski javnosti, znano prav zaradi cerkve. Razkrižanci so si namreč več desetletij prizadevali za uvedbo slovenskega jezika v cerkvi in verouka v slovenskem jeziku, ki ga je na prošnjo staršev začela poučevati Vida Žabot. Do leta 1994 je Razkriška župnija spadala pod Zagrebško nadškofijo, ravno tega leta pa so na sedežu v Vatikanu odločili, da naša župnija po novem sodi pod Mariborsko škofijo. Še istega leta smo dobili tudi slovenskega župnika Marjana Rolo, ki še danes mašuje na  Razkrižju. Ena največjih vrednosti v cerkvi je leseni križ iz ameriškega lesa, okrašen z indijskimi školjkami. Prinesli so ga leta 1783 iz cesarske zakladnice z Dunaja kot darilo Marije Terezije. Cerkev svetega Janeza Nepomuka je romarska cerkev in je zelo zanimiva za turiste in tujce, ki prihajajo v naš kraj. Cerkev je zaščitena kot sakralni spomenik.
 

Ivanov izvir je po ljudskem izročilu znan že iz davnih časov. Sem so prihajali ljudje še pred obstojem razkriške cerkve, torej pred letom 1700. Mnogi ljudje verjamejo v zdravilno moč te vode, ki naj bi pomagala k dobremu vidu, splošnemu počutju in odpravi golšavosti. Med nekaterimi starejšimi ljudmi velja zgodba o slepi deklici, ki naj bi ob umivanju oči z Ivanovo vodo, spregledala. Od tedaj naprej velja to mesto, za romarsko mesto. V okviru turistične ponudbe, domačini prizor o "Slepi deklici" na ganljiv način tudi uprizorijo v živo. Romarji,  ki si pridejo Ivanovega izvira ogledat si z vodo umivajo oči in obraz. Nekateri si »zdravilno« vodo, v lepo izdelanih stekleničkah, odnesejo tudi domov. Ivanov izvir je tako kraj, ki ga vsako leto na dan »Ivanovega proščenja«, zadnjo nedeljo v juniju, obišče okrog 3000 ljudi. Od leta 1998 pa domačini v organizaciji TURISTIČNO NARODOPISNEGA DRUŠTVA RAZKRIŽJE ob Ivanovem izviru in jaslicah na prostem uprizorijo predstavo Božična noč, ki jo je podprla tudi Evropska skupnost v okviru programa PHARE.
 
Pripovedi o zdravilni vodi Ivanovega izvira
 
O slepi deklici
Mati in njena slepa hčerka sta se med potjo ustavili pri Ivanovem izviru, da bi se odžejali in odpočili. Ko si je deklica osvežila in umila obraz ter oči z vodo iz Ivanovega izvira je nenadoma spregledala.
 
Pastir
V Ižakovcih je v letih po 1. svetovni vojni živel pastir, ki je imel bolne oči - trahom.  Na Ivanovo so šle ženske na proščenje na Razkrižje, ker so vedele za pastirjevo bolezen, so ga povabile s eboj, rekoč, da bi mu mogoče voda iz Ivanovega izvira pozdravila oči. Pastir je zaprl živino in stekel za ženskami. In res, voda iz izvira mu je pozdravil a oči. Kot vojak se je leta kasneje daleč od doma srečal z domačinom iz Šafarskega in mu povedal svojo zgodbo. Postala sta prijatelja in po prihodu iz vojske se je pastir vsako leto na Ivaje odpravil k Ivanovemu izviru in pozdravit prijatelja. 

Vir: Občina Razkrižje