Tatjana Mijatović: Rdeči alarm!

Ob praznovanju letošnjega kulturnega praznika, ko se je tudi v Gornji Radgoni zvrstilo kar nekaj prireditev in dogodkov, so v radgonskem kulturnem domu odprli nadvse zanimivo razstavo domače likovnice, predsednice Likovnega društva Radgona, Tatjane Mijatović. Ob tej priložnosti je galerija KD Radgona bila skorajda premajhna, da bi sprejela vse, ki so želeli biti prisotni. Razstavo je odprl župan Gornje Radgone Stanislav Rojko, o avtorici in razstavi pa je spregovoril likovni kritik Mario Berdič. Prisotne sta sicer pozdravili tudi avtorica Tatjana Mijatović, ki preko svojih slik sporoča: "Rešimo to zemljo", ter direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur Radgona, Norma Bale. Odprtje razstave, ki ga je vodila Alenka Regoršek, in ki bo na ogled do 5. marca, je popestril znani glasbenik Samo Budna, ob spremljavi kitarista Kristjana Majcna.

Tatjano Mijatović sicer prepoznamo po izjemni energiji, ki jo vliva v svoja barvita umetniška dela. Za svoje poslanstvo si šteje tudi povezovanje likovnih ustvarjalcev iz širšega okolja, saj je aktivna članica Likovnega društva Gornja Radgona, ki ga kot predsednica uspešno vodi že šesto leto. Je nepogrešljiva podpora pri organizaciji številnih razstav in preko njih s svojo človeško globino širi umetnost. Ker umetnica živi in ustvarja v Radencih, vnaša energijo likovnih stvaritev tudi v DOSOR - dom starejših občanov, preko razstav del in organizacije likovne kolonije. Pripravila je več samostojnih razstav, sodeluje na mnogih skupinskih razstavah in se udeležuje likovnih kolonij, ter drugih umetniških srečanj. Slikarka Tatjana Mijatović na tokratni samostojni razstavi predstavlja svoja najnovejša dela iz kontinuiranega ciklusa, ki ga je za to priložnost poimenovala Rdeči alarm, kot opozorilo na skrajno perečo ekološko problematiko, navezujoč hkrati na tematiko štirih filozofskih praelementov (qaternarius) in v tej zvezi tudi na simboliko prvih štirih števil v pitagorejskem filozofskem sistemu.

"Serija teh števil se v grščini imenuje tetraktis in pomeni nebeško popolno število (1+2+3+4=10). V tetraktisovi piramidi se skriva popolno znanje, posamezna števila pa imajo elementarne lastnosti: ena ali ogenj je ustvarjalni duh, dva ali zrak je materija, tri ali voda je združitev duha in materije, štiri ali zemlja je ustvarjena oblika. Tatjana Mijatović je vsakemu elementu atribuirala njihove značilne barve, kot so temnejši modri odtenki za vodo in svetlejši za zrak, nadalje rdeče, oranžne in rumene nijanse za ogenj in rjavkasti ter okrasti odtenki za zemljo, medtem ko simbolizira zelena barva floro in favno. A če upoštevamo naslovno rdečo barvo s pomenom najvišje stopnje alarma, lahko smatramo njeno simboliko tudi v smislu krvavitve narave, v katero brezobzirno posega človek, ne zavedajoč se, da je tudi sam njen sestavni del in lahko živi le v harmoniji z njo, ne pa v moritvi zaradi nesmiselnega izčrpavanja. Vendar bebasti kapital očitno ne razume te preproste in hkrati tako usodne logike", je med predstavitvijo 16 razstavljenih del, med drugim dejal likovni kritik Mario Berdič.

Po njegovem prepričanju likovna dela Tatjane Mijatović označuje neposredno prepoznaven osebni slog v smislu abstraktno stiliziranega, mestoma organsko, mestoma geometriziranega oblikotvorja, s katerim ustvarja aluzivne krajine, kot bi jih opazovali s ptičje perspektive, v obliki asimetričnih mrežastih kompozicij, sestoječih iz nenavadnih likovnih objektov, ki bi jih lahko smatrali za otoke ali polja ali včasih celo gore (3D), z rekami, potoki ali jezerci bolj ali manj prepredenega vodnega biotopa. Zanimivo, da lahko obstaja tudi drugačna ikonografska interpretacija, saj osnovni objekti hkrati nekoliko spominjajo na celice, neredko z lastno notranjo jedrno strukturo, združujoče se v nekakšna večcelična tkiva ali celo organizme, prepletene s sistemom ožilja. Mrežaste konstrukcije so podobne vitražnim ali morda mozaičnim tkanjem, asocirajoč nekoliko na postimpresionistični sintetizem ali zapiranje oblik (cloissonet), za razliko od divizionističnega razkrajanja, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi so včasih okvirjene.

"Neredko lahko posreduje površinska struktura prijetno žametast vtis, včasih pa naletimo celo na vkomponirane, komaj opazne človeške in živalske figure, predvsem ribe, vnašajoč v umetniško sporočilo tudi otroško igrivost ali nedolžnost, ki jo človek žal zmeraj bolj ogroža. Kakorkoli že, v likovni celoti hkrati zaznavamo izrazit občutek fluidnosti, pretakanja, stekanja in odtekanja, kot bi bile podobe v skladu z znamenitim Heraklitovim reklom panta rhei, vse teče, vse se spreminja (nihče ne stopi dvakrat v isto reko) ali ponazarjale alkimični princip neprestanega stvaritvenega kroženja (circumabulantio). Gre skratka za večplastno, aluzivno in simbolično likovno pripoved, ustvarjeno v značilnem slogu Tatjane Mijatović, ki pa ga zmeraj znova nekoliko spreminja, nadgrajuje in dopolnjuje, saj dejansko vse teče, še posebej s čopiča", je še dejal Mario Berdič.

Takoj po otvoritvi razstave je v sosednji veliki dvorani Doma kulture potekala še osrednja občinska prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku Občine Gornja Radgona. Osrednji govornik je bil priznani etnolog, ki je do sedaj izdal že več kot dva tisoč pisnih del z namenom dvigniti zavest o pomenu spoštovanja kulture in tradicije, dr. Janez Bogataj, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada. Čeprav je v uvodu priznal, da sta tudi kulinarika in enologija še kako pomemben del slovenske tradicije in predvsem zgodovine Gornje Radgone, je na začetku vse opomnil, da smo med redkimi državami, ki imamo državni praznik in dela prost dan posvečen kulturi, ki je bil kot osrednji kulturni praznik naroda razglašen že 1. februarja leta 1945. Slavnostni govornik dr. Janez Bogataj je tudi poudaril, da je zanj osebno kulturni praznik zelo resen - saj se zaveda pomena kulture, pa ne zgolj v ustvarjalnosti, ampak v vsakdanjem življenju, tudi v pisanju, govoru, uživanju hrane in vina in odnosu do tradicije. Vse to je kultura naroda. V govoru je na zanimiv način razčlenil in pojasnil pomen besed v prvih sedmih kiticah Prešernove Zdravljice. Vsekakor je najbolj univerzalno besedilo prav v kitici, ki jo imamo tudi kot državno himno, žal pa so mnogi pozabili na njeno bistvo. Vsi bi morali prebirati in razumeti besede Zdravljice kot so: edinost, sreča sprava,... vsi, ki v srcu dobro mislimo... da bi vrnili k nam se časi sreče.

Tudi radgonski župan Stanislav Rojko je zbrane opomnil, da priznavanje pomena kulture vse prevečkrat manjka prav v lokalni politiki; s kakšno pravico presojamo druge zaradi drugačne kulture, koliko samobitnosti sploh še premoremo? Prepričan je, da bomo najbolje zavarovali našo državo prav s kulturo in ne z žičnatimi ograjami. Osrednjo prireditev ob letošnjem kulturnem prazniku je glasbeno popestrila skupina Klarisa Jovanovič & Della Segodba (Luka Ropret-kitara, glas; Klarisa Jovanović-glas; Vasko Atanasovski-sopranski saksofon; Žiga Golob-kontrabas, glas; Jelena Ždrale-violina).

"Kruha strada, kdor jezika špara", so zapisali oblikovalci prireditvenega prostora ob karikaturi na odru radgonskega kulturnega doma. In naj bo to sporočilo letošnjega "Prešernovega dneva"!