Po 70. letih spet v isti »učilnici«

Zelo čustveno in prisrčno je minilo prvo srečanje šolnikov, ki so davnega leta 1945, torej tik po končanju največje svetovne morije, 2. svetovne vojne, prvič sedli v šolske klopi takratne Osnovne šole Veržej. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj 70 let. Po končanih štirih letih osnovnošolskega izobraževanja so se takratni mladci, ki so bili rojeni tik pred vojno, v letih 1938 in 1939, razšli. Nekateri so nadaljevali šolanja na Nižji gimnaziji v Križevcih, nekateri so se zaposlili..., večina jih je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, predvsem v Nemčijo in celo v Avstralijo, kjer so si ustvarili družine. Zato je bilo kar nekaj težav z zbiranjem podatkov in pošiljanju povabil na srečanje.

Tega se je od 25 vpisanih učencev udeležilo 12 (Katica Kapun Janežič, Elica Kapun Božanovič, Darinka Klemenčič Misleta, Marija Marinič Slavič, Božena Hedžet Golob, Milena Šonaja, Elica Cimerman Plej, Branko Skuhala, Franc Ros, Roland Hanžekovič, Mirko Štumpf, Andrej Repija) nekdanjih sošolcev. Štirje so vmes umrli, devet (Berta Cimerman Kapun, Alojzija Kozar, Jožica Strajnšak, Antonija Kukol, Pavla Frans, Terezija Antolič, Marica Galunder, Mila Ciglar, Alojz Hedžet), pa jih zaradi bolezni ali oddaljenosti ni moglo priti. Posebej zanimivo je bilo obujanje spominov izpred sedmih desetletij, ko smo lahko slišali tudi kakšno veselo in resnično anekdoto. Generaciji res ni bilo z rož'cami postlano, saj ni potrebno poudarjati, kako se je živelo tik po 2. svetovni vojni in tudi pozneje, a na tem srečanju smo videli same vesele in zadovoljen obraze. Življenje je zaznamovalo vsakega posameznika po svoje, a očitno so vsi zadovoljni, saj se nič ni spremenilo, le danes so starejši za sedem desetletij.

Že pred uradnim začetkom srečanja, ki ga je ob pomoči Elice Cimerman, pripravil Andrej Repija, so skoraj vsi prisotni obiskali bližnje pokopališče, kjer so prižgali sveče in se poklonili spominu že pokojnih sošolcev (Milan Gaberc, Marko Štumf, Franc Ledinšek in Tonček Rubin) ter prav tako umrlih učiteljice Malike Španger in upravitelja šole Franja Kozarja. O samem dogajanju, ki je potekalo prav v prostoru, kjer je davnega leta 1945 bila učilnica, sedaj pa je to lepa gostinska soba, Gostilne Kasač, nam je organizator Andrej Repija med drugim povedal, da je v povojnem letu 1945, ko so prvič sedli v klopi takratne OŠ Veržej, v razredu bilo 15 učenk in 10 učencev. "Učila nas je učiteljica Malika Španger, upravitelj je bil Franjo Kozar, župnik pa je bil takrat gospod Kostanjevec. Molili smo pred in po pouku. Sicer pa so naša pota v šolo vodila iz Bunčanov, Banovcev in Veržeja. Malice v šoli ni bilo, tako je vsak imel, kar je pač dobil doma (kruh, jabolko..), v šoli smo dobili redno le žlico ribjega olja za priboljše", nam je povedal Repija.

Po vseselem in prijetnem druženju, ob dobri domači kapljici in kulinaričnih dobrotah, so se prisotni dogovorili, da se bodo poslej pogosteje srečevali.