Nedelja 21. februar je dan, ko smo posneli oddajo o ljudeh, ki živiju v Cubru, kraj ki se razteza na treh vrhovih in ga ločujeta dve dolini. Oblika vasi Cuber pa je podobna morskekmu konjičku. Zgodbe katere so prikazale življene tam od druge svetovne vojne naprej. Tukaj so živeli ljudje, ki so se preživljali s trdim delom, večina je bila viničarskih družin ali kulakov, kot so jih imenovali. Bili sta tudi dve kmetiji to je Bogšova in Novakova.

Pri Bokševih so s konji skrebeli za pomoč vozilom katera niso mogla premagati velikega Bogšovega klanca. Novokov Franček pa je s svojimi konji pomagal vsem, tako v Cubru kot daleč na okrog. Vozil je vse do Podturna na Hrvaškem, kot tudi prevoz lesa na Pohorju. V trgovino Radomerje je vozil različno blago in pozneje le tega tudi na dom po bregu. Konji so bili nepogrešljivi v goricah pri obnovi in takrat ko so pričeli delati terase. Pozneje so konje zamenjali traktorji in tako je Franček prodal tudi zadnji par konj.

Vladimir Primec se je priselil na Golobovo v grabi in uredil zanimiv muzej Ralo kjer je ohranjeno veliko orodij in pripomočkov, katere so uporabljali domačini, veliko pa jih je pripeljal tudi z drugih krajev po Sloveniji.

Janez Slokan je opisal življenje takoj po vojni. Zanimiva je razlaga o RUMENSANU, škropivo katerega so uporabljali za zaščito sadnega devja je pustilo žalosten pečat. Delavci kateri so uporabljali to škropivo niso poznali nobenih zaščitnih sredstev, niso bili seznajeni s tem, da je to eden izmed najnevarnejših strupov. Nekajletno škropljenje pa je uničilo tako delavce kot tudi velik del rastlinja in živalstva. Najbolj žalostna je trditev, da so moški med štiridesetim in petdesetim letom umirali za alkoholom. Tako so vsaj trdili vsi v opravičilu strašnemu strupu. Do danes se nihče ni portudil da bi te pridne delavce opral sramotne zmote.

Pri Zofiki Vogrinec smo izvedeli o trdem življenju in vsakodnevni skrbi za vodo katera je bila le v grabah in je bilo potrebno vsak liter prinesti v püti na ramah ali pa v kantah iz več sto metrov odaljenih studencev. Poleti ko je primanjkovalo vode je bilo potrebno po njo celo ponoči, ko se je je nekaj nabralo v presihajočih studencih. Mlake so edine ohranjala vodo bližje vendar se je voda zelo hitro porabila in spet je bilo potrebno po njo tja daleč v grabo. Tudi otroci so bili tisti, ki so v vrčih nosili vodo, velikokrat so bili vrči potrti in takrat je sledila kazen. V grabah pod goricami so bila kopaja katere so obdelovali vaščani. Kopaja pa so dobila ime po kopanju z motiko, saj so bila na mestih, kjer ni bilo mogoče drugačne obdelave kot samo z motiko. Vse kar je zraslo je bilo pomembno za preživetje dužin, te družine pa so po večini imele tudi veliko lačnih ust. Otroci so bili primorani iti služit na pole kmetom. Tam pa so spoznali trdo in zaničujoče življenje, katerega so jim pripravili. Velikokrat so prespali na senu saj jim niso nudili kaj boljšega.

Vino katerega so pridelovali in pa je bilo le malokdaj na mizi saj so lastniki v začetku kmetje, pozneje pa zadruga, prodajali daleč na okrog. Najboljša vina so vozili vse do Dunaja. Za kakšen priboljšek je bila jabošnica ali kakšna rdečka vendar je tudi te bilo zelo malo.
Trdo delo je bilo preko celega leta, takrat ko so naredili glavna dela v goricah in je prišel čas žetve so marali vsak dan do kmetov in tam so opravljali dela, ki so jim bila naložena. Vojcari so bili izredo pridni delavci saj so edino s pridnim delom lahko preživljali sebe in družine. Zimski čas je v goricah bil čas regule, priprave zemlje za nove nasade goric. Priprava soh, kolaje kolja in teraje soh. Bil je tudi čas, ko so imeli žgajare in čas ko so se poveselili. Večere so si popestrili s kartami in družabnimi igrami. Praznovali so tradicionalne praznike vse do fašenka. Gasilski dom v Radomerju pa jih je združil in dal priložnosti za vesela druženja. Nastala je tudi muzika, ki je zaznamovala Cuber.

Vogrinec Rudek je bil klarinetist pri ansamblu Alojza Grnjaka. Njegov dom pa je bil mesto, kjer so ustanovili ansambel. Imeli so veliko vaj po večerih, takrat ko so opravili delo v goricah. Takrat je bilo potrebno priti peš več kilometrov daleč in pričeti z vajami. Večina muzikantov je bila samoukov. Vztrajnost in odrekanja pa so jih popeljala do prvega nastopa na prvi narečni festival na Ptuju. Tam so bili veliki zmagovalci. Od takrat naprej pa se je zvrstilo 65 lastnih skladb. Premnoge od teh so ponarodele in še danes so razpoznavni znak Prlekije. Današnji otroci pozajo Matjašeka in še več drugih, kar je dokaz da nosi Cuber pomemben pečat katerega je potrebno ceniti. Nemogoče je naenkrat opisati vse, kateri so tukaj živeli in pustili pečat. Tudi vseh, ki danes dajeju Cubru podobo je pa zapis, ki bo ohranil nekaj tega in dal morda vzpodbudo, da se naredi podrobna predstavitev kdaj drugič. Milan Belec sem tokrat fotografiral in posnel nekaj kratkih video posnetkov, na TV Slovenija pa bo predvajan kratek film v oddaji nedeljsko popoldne.