V župniji Gornja Radgona ohranjajo tradicijo blagoslova velikonočnih jedi po vaških kapelicah in križih

Tudi pri sv. Petru v Gornji Radgoni ohranjajo tradicijo blagoslova velikonočnih jedi. Blagoslov jedi je potekal na praznično veliko soboto pri 14. verskih znamenjih (križi in kapelice) po vaseh. Blagoslov po vaseh sta opravila  duhovnika mag. David Kraner, sicer domačin iz Ivanjševcev, ki študira v Rimu in prav tako domačin iz Ptujske ceste, radgonski kaplan Gregor Šemrl, v župnijski cerkvi pa župnik Franc Hozjan.

Priprava na blagoslov jedi na velikonočno soboto je eno najlepših družinskih opravil v prazničnih dneh. Med mnogimi vaščani, kar je zelo pohvalno, je ostala stara navada, da se k blagoslovu pride peš. Prav lepo je videti predvsem ženske in otroke, pa tudi cele družine, kako veselih obrazov in s polnimi košarami in cekarji dobrot hitijo k blagoslovu. Prav takšen dogodek je bil zabeležen v Orehovcih pri Bračičevi kapeli, kjer je blagoslovil jedi med svojimi sosedi in sorodniki kaplan Šemerli. Blagoslovu se pa prinese meso (šunka), ki simbolizira Jezusa Kristusa, pravo velikonočno Jagnje. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Pobarvana jajčka, »pisanke«, pirhi, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran, so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu je namreč skrita moč in energija za nastanek novega življenja. Korenina hrena nas spominja na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spomnimo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini. Potica oz. kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. Nekoč so bile potice bolj okrogle kakor danes, zato lahko ponazarjajo tudi Kristusovo krono. Blagoslovljena hrana se zaužije na velikonočno nedeljsko jutro v krogu družine, simbol veselja zmage dobrega nad zlom.

Velikonočni prazniki so prazniki osebne vere, v kateri se kažeta odprtost in strpnost do drugih, drugače mislečih, ki pa kljub temu občudujejo tradicijo in katoliško vero, ki se izkazuje in potrjuje v teh tradicionalnih običajih. Tako se ohranja, kar se prejme od dobrih staršev, in daje naprej otrokom, vnukom in njihovim prijateljem. Tudi v tem sta lepota in smisel največjega krščanskega praznika.