Prva misel, ki se Slovencu porodi, če kdo omeni Ljutomer je ta, da je Ljutomer gospodarsko in kulturno središče ene izmed naših pokrajin, to je Prlekije (Murskega polja in Ljutomerskih goric). To ozemlje spada k večji pokrajinski enoti - Pomurju, katerega središče je Murska Sobota. Obrobna ozemlja - med njimi tudi Prlekija - pa težijo k manjšim središčem kot so Ljutomer, Gornja Radgona in Lendava.

Mesto Ljutomer se je razvilo na prehodu iz Slovenskih goric v ravno Mursko polje, kjer se Ščavnica združuje z več potoki in preimenovana v Murico teče naprej proti Muri. Nastanek in razvoj Ljutomera je v mnogočem podoben nastanku in razvoju drugih slovenskih mest in trgov. Iz obrambnega stolpa, ki so ga v srednjem veku fevdalci, salzburški nadškofje, postavili na pomolu, kjer zdaj stoji šola (da je branil mejo proti Madžarom), se je razvil grad, ki je že leta 1265 dobil tržne pravice. Zanimivo je da je pri tem ostalo vse do leta 1927, ko Ljutomer postane mesto.

Staro mestno jedro se tudi v Ljutomeru imenuje Stari trg in tudi za Stari trg v Ljutomeru je značilna razširjena ulica oz. srednjeveški tloris te ulice. Mlajši del naselja je zrasel na ravnini. Njegov osrednji prostor je štirikotni Glavni trg z izrazito trgovskim značajem. Z Glavnega trga vodita Ormoška cesta, ki povezuje Ljutomer z Ormožem in Prešernova cesta, ki Ljutomer povezuje z Gornjo Radgono in Mursko Soboto. Stari in Glavni trg ter prostor s cerkvijo so osrednje urbanistične enote, ki oblikujejo tudi današnji Ljutomer, čeprav se je v zadnjem času Ljutomer precej razširil zlasti proti severu in vzhodu.

Zaradi bojev z Madžari se je Mursko polje skoraj povsem izpraznilo. Toda kmalu zatem, ko je bilo bojev konec - okoli leta 1200 - se je začela kolonizacija Murskega polja. Med naselji, ki so zrasla na tem prostoru je postal najpomembnejši Ljutomer, deloma zaradi antične tradicije in deloma zaradi ugodne prometne lege. Prvič se omenja že leta 1211 kot Luetenwerde, grad pa leta 1249 kot Luetenberch. O tem kako hitro je Ljutomer rasel, govorijo številke. V letu 1265, ko se Ljutomer omenja kot trg, je Ljutomer z okolico štel 150 ohišij (area), leta 1277 pa je ljutomersko gospostvo obsegalo že 264 kmetij. V začetku 14. stoletja je konec fevdnega razmerja s Salzburgom in ljutomersko območje je postalo last deželnih knezov (Schweinbecki). Toda leta 1445 je bilo v ljutomerski župniji, to je v samem trgu in 12 okoliških zaselkih le 193 hiš.

Izredno težavno je bilo tudi za Ljutomer obdobje turških vpadov. Na svoje uničevalne "obiske" so prav gotovo prišli prevečkrat (1479, 1531, 1562, 1600, 1601, 1603, 1605). Za Turki so nekaj podobnega počeli tudi Kruci, ki so leta 1704 Ljutomer zažgali in plenili po vaseh na Murskem polju. Dobra polovica Ljutomera je nato pogorela še leta 1828.

Tržani so bili večji del obrtniki, organizirani v radgonskih cehih, pozneje pa so ustanovili tudi svoj ceh (lončarji, kovači, čevljarji). Nasploh pa je Ljutomer od svojega nastanka naprej slovel kot tržišče za poljske pridelke zlasti za pšenico in za vrhunsko vino (ljutomerčan). Tem osnovnim kulturam se je v 18. stoletju pridružila še konjereja (Cven), ki ostaja pomembna panoga vse do današnjih dni. Ljutomerski konjerejci so že leta 1875 ustanovili prvo dirkalno društvo na Slovenskem, to je le dve leti za podobnim osrednim avstrijskim društvom. V Ljutomeru imamo tudi najstarejšo konjsko skulpturo v Sloveniji in slučajno ali ne je enorogi konj tudi glavna figura v ljutomerskem grbu.

Vodilno funkcijo tržišča z vinom, sadjem in živino opravlja Ljutomer vse do današnjih dni, čeprav je res, da se je nekaj neagrarne dejavnosti pojavilo že pred drugo svetovno vojno (mlinarstvo, usnjarstvo in opekarništvo). Kot upravno in gospodarsko središče Prlekije se je Ljutomer začel razvijati po letu 1848.

Šele v novejšem času pa se je v Ljutomeru pač v skladu z povojno filozofijo, začela razvijati tudi industrija (proti vzhodu), tako da imamo danes kar nekaj večjih obratov, med katerimi naj omenimo Tehnostroj (kovinska industrija), Imgrad (gradbena industrija), Murales (lesna industrija), Mlekopromet in Simentalka (živilska industrija) in Krka (farmacevtska industrija). Leta 1981 je bilo v Ljutomerskih podjetjih zaposlenih preko 4000 ljudi, tudi z ožje in širše okolice, saj Ljutomer sam ne šteje toliko duš.

Takšen razvoj industrije so omogočile tudi razmeroma ugodne prometne povezave s svetom. To še zlasti velja za železnico, saj že od leta 1890 povezuje Ljutomer z Gornjo Radgono, medtem ko proga proti Murski Soboti obratuje od 1924 leta naprej. Prav gotovo bo ta povezava veliko pridobila na pomenu, potem ko bo vzpostavljena zveza z madžarskim železniškim omrežjem.

Poleg kmetijstva in industrije je treba omeniti še turizem. Za ljutomersko območje je zlasti značilen lovni turizem (zajci, pernata divjad) in ribolov, poleg tega pa velja omeniti še zdraviliški turizem, ki se najintenzivneje razvija v osem kilometrov oddaljenih Banovcih.

Preteklost Ljutomera je pomembna tudi za Slovence kot narod in na marsikatero potezo naših ljutomerskih rojakov smo lahko še danes ponosni. Ljutomerčani so bili sicer povečini Slovenci, vendar pa sta Nemcem "na kožo" pisani volilni red in gospodarska premoč zagotavljala prevlado v trški občinski upravi vse do konca prve svetovne vojne. Do cepitve oz. ločenega zbiranja nemško in slovensko usmerjenih meščanov je prišlo v štiridesetih letih 19. stoletja, do odprtih konfliktov in hudih nasprotij pa zlasti v letu 1848, ki je znano kot leto pomladi narodov. Nemci so že leto pred tem ustanovili svoje bralno društvo, medtem ko so se Slovenci zbirali okoli Ivana Gottweisa.

Za vse Slovence je pomemben datum 9.8.1868, ko je bil v Ljutomeru prvi slovenski tabor, ki se ga je udeležilo preko sedem tisoč ljudi in za katerega imajo največ zaslug B. Rajič ter domačini Anton Klemenčič, Jakob Ploj in Ivan Kukovec - vsi pomembni narodno politični delavci. Že pred tem leta 1863 so rodoljubni ljutomerčani priredili takoimenovano narodno besedo. Prvo šolo je Ljutomer dobil že pred letom 1545, leta 1861 pa je bila ustanovljena obrtna šola s slovenskim in nemškim učnim jezikom (po zaslugi Ivana Gottweisa), meščanska šola pa leta 1919. Skoraj ljutomerski rojak je tudi znameniti jezikoslovec Fran Miklošič doma sicer iz v Radomerščaka pri Ljutomeru, vendar pa je nekaj let preživel tudi v Ljutomeru, zato ima tam tudi spomenik. Poleg drugih velja omeniti še Karla Grosmanna, prvega slovenskega filmskega amaterja, sicer pa krajevnega politika.

Glede samih umetnostnih zakladov je treba ugotoviti, da se jih tudi v Ljutomeru največ "skriva" v župni cerkvi sv. Janeza Krstnika. Cerkev je bila zgrajena v začetku 15. stoletja in je prvotno stala izven naselja. Trg jo je šele kasneje vključil vase. Zaradi turških vpadov so jo obdali s taborskim obzidjem. V prezbiteriju in zvoniku je gotska, triladijska zasnova iz leta 1690 pa je baročna. Prezbiterij in spodnji etaži zvonika so bogato okrašeni.

Zvonik so šele kasneje (1885) dvignili do sedanje višine. Nekaj pred tem je bila prizidana zakristija z oratorijem, vsa cerkev pa je bila temeljito obnovljena leta 1895. Glavni oltar je iz leta 1897, izdelala pa sta ga kipar iz Maribora Jožef Holzinger, in slikar iz Gradca Janez Jandl. Podobe na stranskih oltarjih so delo slikarja Jožefa Tunnerja iz Gradca in domačina Romana Fekonje. Križev oltar je že leta 1741 izdelal lipniški kipar Franz Abraham Schakhar, medtem ko je Reichardov nagrobnik delo Vincenca Cumina in je star že skoraj štiristo let.

Sredi Starega trga stoji kapela sv. Ane iz leta 1756, medtem ko se Glavni trg ponaša z Marijinim znamenjem iz leta 1729. Omeniti velja še Miklošičev spomenik iz leta 1926 na Miklošičevem trgu pred Florjanovo kapelo. Sam kip je kopija kipa iz arkad dunajske univerze (kjer je Miklošič deloval) in je delo kiparja Hansa Schärperja iz leta 1897.

Čarovništvo
Najbolj žalostno poglavje v zgodovini ljutomerskega sodstva so prav gotovo obsodbe čarovnic. Čarovniški procesi so številčno svoj vrh dosegli v drugi polovici 17. stol. To pa je tudi čas pogostih naravnih nesreč, poplav, požarov, toč (vinorodno področje) in predvsem epidemij kuge ter vojn, ki so divjale po našem ozemlju ali njegovi soseščini. Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo prestrašili in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil – čarovnic.
Glavna središča čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem so bili Hrastovec, Vurberg, Ormož, Ljutomer, Maribor, Ptuj, Radgona, Cerknica in Celje. Kljub le delno ohranjenim podatkom ugotavljamo, da je velika večina čarovniških procesov potekala v vinorodnem območju Slovenskih goric (v Ljutomeru na primer je bilo kar 75 ali 45% vseh doslej znanih procesov) in velika večina obtoženih, mučenih in usmrčenih so bile ženske (več kot 70%).


Pogovor o tem prispevku na forumu. (65 objav)