Ormož, mesto pod obronki Slovenskih goric, se ponaša z bogato zgodovino. Spada med kraje, ki slovijo zaradi svoje poljedelske in zlasti vinorodne okolice. Mesto je zraslo na naravni terasi nad reko Dravo, ki je že v preteklosti ponujala prebivalcem varno bivališče. Ker so tukaj tekle pomembne prometne poti, je bila ravnica nad reko Dravo poseljena že okrog leta 1200. Bronastodobni Ormož je po pomembnosti presegel vse okoliške kraje in ga prištevamo med največje naselbine v takratni Evropi. Bronastodobni Ormož je zamrl iznenada, mesto pa je doživelo ponoven vzpon šele v srednjem veku. Sicer madžarskega izvora je okoli leta 1200 postalo salzburško, leta 1489 pa deželnoknežje mesto. Ormož je obdajal bronastodoben okop, sredi katerega sta v 13.stol. nastala grad in mesto. Tako je prvi zasedel vzhodno, mesto pa zahodno polovico razpoložljivega prostora. Mesto se je razporedilo okoli cestnega trga, medtem ko je našla cerkev s pokopališčem svoj prostor severno od njega.

Prvič se Ormož v dokumentih omenja kot trg 1273.leta z imenom Holermuos, leta 1331 pa je dobil potrjene mestne pravice. Bil je patrimonalno mesto in so mu gospodovali vsakokratni lastniki gradu. Mesto Ormož se je razvijalo samostojno, grajske stavbe pa so bile od mesta ločene z obzidjem. Ime gradu Friedau je prevzelo tudi mesto. Mesto je skrbno varovalo svojo samoupravo, zato je prihajalo do sporov z lastniki gospoščine. Pomemben pečat srednjeveškemu mestu so dajali cehi, ki so bili povezani s cehi na Ptuju. Ob prihodu Turkov v Podonavje v 16.stoletju je mesto dobilo dodatne utrdbe in obzidje ter prevzelo vlogo obmejne obrambne utrdbe. V novem veku je bil Ormož mesto obrtnikov in maloštevilnih trgovcev, ki so povečevali dohodek z zemljo (predvsem vinogradi) v okolici mesta. Do srede 18.stoletja je bil Ormož skoraj popolnoma slovensko mesto. Ker so se začeli priseljevati nemški obrtniki in trgovci, so se v drugi pol. 19.stol. pojavljale narodnostne napetosti med slovenskim in nemškim prebivalstvom.

V mestu se je dosti prezidavalo, saj je kraj pogosto zajel požar, pa tudi sovražni vojaki Ormožu niso prizanašali (Turki leta 1487, ob koncu 15.stoletja in leta 1532, madžarski uporniki 1605.leta, Kruci 1704.leta).. Ob koncu 18.stoletja so v mestu na novo zgradili več hiš in usposobljenih je bilo več cestnih povezav. Najimenitnejše ormoške hiše so zgradili na glavnem mestnem trgu, edino stavba magistrata je dobila prostor ob vzpenjajoči se glavni mestni ulici zahodno od trga. Ob današnji Ptujski cesti pa so se razrasle bogatejše vile, obdane z bujnimi vrtovi. Leta 1803 je dobil Ormož pravice samostojnega magistrata. V 19. stoletju so v Ormožu začeli rušiti staro obzidje, pomembna objekta v mestu pa sta bila grad in župna cerkev. Grajski kompleks se je spojil z mestom. V nenehnih bojih za svoje pravice je Ormož dočakal leto 1848, ko so v mestu pripravili velike manifestacije in izobesili slovensko zastavo. Leta 1860 je do Ormoža pripeljal vlak, most čez reko Dravo pa so Ormožani dobili ob koncu 19.stoletja.

Tako so v 19.stoletju, ki je pomembno vplivalo na podobo Ormoža, Ormožani ob gradbenih posegih skušali preseči srednjeveški videz mesta. Novo zunanjo podobo je dobila večina hiš v mestnem jedru, katerega središče je postal trapezasti Mestni oz. danes Kerenčičev trg. Ormož je leta 1900 štel tisoč prebivalcev. Z nastankom nove države leta 1918 je postal Ormož slovensko mesto, ki pa ga je močno prizadela gospodarska kriza. Spremembe v političnem, gospodarskem in kulturnem pogledu so nastale po letu 1945.


Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo v Ormožu do gradbenih posegov in postavljanja novih zgradb na osnovi oživljanja starih vrednot ormoške arhitekture in urbanizma, ki jih je mesto podedovalo iz bronaste dobe in iz srednjega veka. To je zaokrožilo podobo mesta in povezalo Ormož v celoto. V novejšem času pa dajejo Ormožu ob pomembni prometni legi vedno večjo veljavo tudi naravne in kulturne lepote ter urbanistična urejenost mesta, vinogradništvo in izrazite turistične možnosti širšega ormoškega območja.