SAVLOV SIN

NEDELJA 21.JANUAR OB 19h

SAVLOV SIN
Saul fia
Madžarska / 2015 / 107 min / jidiš, madžarščina, nemščina, poljščina, ruščina
Režija in scenarij: László Nemes
Igrajo: Géza Röhrig, Levente Molnár, Urs Rechn, Todd Charmont, Sándor Zsótér, Marcin Czarnik, Jerzy Walczak, Uwe Lauer, Christian Harting
VOJNA DRAMA

Oktober 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Savel Ausländer je član posebne skupine judovskih taboriščnikov, imenovane sonderkommando, ki je prisiljena sodelovati pri množičnih usmrtitvah. Nekega dne med delom v krematoriju odkrije truplo dečka, za katerega trdi, da je njegov sin. Zdaj ima pred sabo le še en cilj: najti rabina, ki bo zrecitiral molitev za pokojnika, in otroka dostojno pokopati.
Odkritje canskega festivala je pretresljiva pripoved o človeku, ki išče človečnost v okoliščinah, kjer je ni. Velika nagrada žirije v Cannesu!

FESTIVALI, NAGRADE
Velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada vulcain za tehnične dosežke (T. Zányi), nagrada Françoisa Chalaisa – Cannes. Posebna nagrada žirije – Sarajevo. Najboljši režiser – Stockholm. Najboljši celovečerec – Zagreb. Zlati globus za najboljši tujejezični film. Bronasta nagrada za fotografijo – Camerimage. Nominacija za nagrado britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljši mednarodni neodvisni film. Telluride. Toronto. San Sebastian. New York. London. Busan. Solun. LIFFe. Oskar v kategoriji najboljši tujejezični film.

Iz prve roke
»Želeli smo ubrati povsem drugo pot od običajnega pristopa zgodovinskih dram, od njihove obsežnosti in pripovedovanja iz različnih perspektiv. Ta film ne pripoveduje zgodbe o holokavstu, pač pa preprosto, v omejen časovno-prostorski okvir postavljeno pripoved o nekem človeku, ki se je znašel v grozljivih okoliščinah; o dveh dneh v življenju moškega, ki je bil prisiljen odvreči svojo človečnost in ki najde moralno preživetje v reševanju trupla. Glavnemu liku sledimo skozi ves film, razkrijemo le njegovo najbližjo okolico in ustvarimo organski filmski prostor okrnjenih dimenzij, ki je blizu človeški percepciji. Uporaba fotografije s plitvim fokusom, stalna prisotnost elementov zunaj polja in pripovedovanje skozi dolge posnetke, omejen dotok vizualnih in stvarnih informacij, dostopnih gledalcu in glavnemu liku – to so bili temelji naše pripovedne strategije. Da bi prikazali verodostojen svet, ki naj bo čim bolj zvest zgodovini, so dogodki in prizorišča groze prikazani fragmentarno, kar odpre prostor gledalčevi domišljiji. Pekel, skozi katerega potujemo, tako ne more biti v celoti zaobjet v pogledu gledalca, ampak le delno rekonstruiran v njegovem umu.«
László Nemes

KRITIKE

»Close-up tega, česar ne vidimo, je srhljivejši od vseh slik, ki bi jih lahko videli. Savlovo “delo” je srhljivo, ker je banalno – rutinsko, hladno, tovarniško, industrijsko, razčlovečeno. Holokavst je v Savlovem sinu to, kar je tudi bil: “triumf” kapitalistične učinkovitosti, sistem, ki je “normaliziral” pošastnost, tekoči trak, na katerem je bilo preživetje enako smrti, kontrazgodovinski stroj, v katerem so očetje sežigali sinove, nekaj, kar ni bilo “ustvarjeno” za gledanje, in nekaj, kar preprosto ni za sodobne pornospektakelske oči.« ZELO ZA
Marcel Štefančič, jr, Mladina

»Nemesova zmožnost, da v zgodbo o boju za preživetje v koncentracijskem taborišču – ki se je danes žal drži že nešteto sentimentalnih klišejev – vbrizga svežo filmsko energijo, je še toliko bolj občudovanja vredna, ker gre za avtorjev celovečerni prvenec. Pri tem podvigu mu pomaga mojstrska 35-milimetrska fotografija Mátyása Erdélyja, ki dogajanje zajezi v utesnjen akademski format, s čimer vzbuja občutek ujetosti v peklensko podzemlje, a ni pri tem niti za trenutek ogrožena verodostojnost filma. /…/ Savlov sin je obenem tako srhljiv, da ga je težko gledati, in preveč napet, da bi se lahko obrnili stran.«
Eric Kohn, Indiewire

»Nemes naredi vse – do te mere, da posname velikanske, epske prizore množic, vozil, kostumov, krematorijev, sežigov in vseh vrst podlosti, ki se vršijo izključno ob robu kadra –, da bi se izognil tistemu, kar bi lahko imenovali ‘pornografija holokavsta’ – filmom, ki iščejo uteho v ikonografiji žrtvovanja in antiglamurju turističnih sprehodov po koncentracijskih taboriščih.«
Nick James, Sight & Sound

»Savlov sin je eden najbolj osupljivih prvencev zadnjega desetletja /…/. Je grozljivka in hkrati resen premislek o možnostih reprezentacije radikalnega zla, film, ki v spomin prikliče tako podobe filmov Béle Tarra kot tudi določene žanrske produkcije. Predvsem pa gre za delo, ki s specifičnim pristopom k oblikovanju filmske podobe doseže tako intenzivno silovitost, da je ogled tega filma že prav fizično-duhovna izkušnja. Izjemno in hkrati srhljivo.«
Denis Valič, Pogledi

»Nemes od teh grozot ne odvrača pogleda, obenem pa ne pusti, da bi se sprevod groze spremenil v voajersko jedro njegove pripovedi: vse, kar ni Savlov izžeti obraz, ostaja zamegljeno in v obrobju kadra, kot nekakšna boschevsko detajlirana kulisa pekla – ali pa kot mora, ki zaradi svoje neopisljive grozote ohranja kakovost sanjskega sveta. Taka intimna, klavstrofobična kompozicija, ki jo še dodatno podčrtajo dolgi, neprekinjeni kadri, nepremostljivi prepad med gledalcem in gledanim skrči na nelagodni minimum /…/.«
Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Po vseh merilih izjemen film; ker je prvenec, pa to velja še toliko bolj. Film ima podobno moč kot Pojdi in poglej Elema Klimova, ki je zagotovo navdihnil njegovo zadnjo sekvenco /…/.«
Peter Bradshaw, The Guardian

»Skrajno razčlovečenje, mračno psihosocialne razmere internirancev in iskanje odrešitve László Nemes oriše izjemno pretanjeno ter s formalno uporabo filmskega jezika, kakršne v pripovednem filmu nismo vajeni. /…/ Film se namreč v iskanju kar se da pristne interpretacije načrtno izogiba vsakršni solzavi melodramatičnosti in za razliko od številnih sorodnih filmov uspe ošvrkniti najkompleksnejše sfere izmuzljive realnosti holokavstva, ki v določenih okvirjih vse do danes ostaja nezamisljiva. /…/ Savlov sin je tako opomnik k pomembnosti zgodovinskega spomina na blaznosti v času velikih družbenih premikov, populističnih politik, rastočih nestrpnosti in vse manjše empatije. In nenazadnje je Savlov sin vnovičen dokaz o neslutenih in silovitih razsežnostih filmske umetnosti.«
Matevž Jerman, RA ARS