Grbi vasi in manjših krajev Prlekije nimajo heraldičnega izvora, tovrstne preteklosti in vsebine. V nekaterih vaseh jih sploh ni. Imajo pa svojo lastno identiteto in sporočilnost z mnogokrat šaljivo upodobitvijo v času in prostoru, prav takšnim zapisanim ali izrečenim spremljajočim besedilom, navadami, običaji in drugimi vrstami uporabnosti, ki se v danem trenutku ob grbu zvrstijo. V sebi nosijo tudi svojevrsten ponos vseh tistih, katerim grb pripada in s katerim se vedno znova postavljajo.

Skozi čas so se vaških grbov lotevali različni avtorji, a v glavnem so o njih zapisali le, kaj predstavljajo in ob kakšnih priložnostih se Prleki z njim ponašajo. Dokaj celostno podobo takega zapisa je zapustil zgodovinar, dr. Fran Kovačič, v svojem delu Ljutomer, zgodovina trga iz leta 1926. Pred njim sta o grbih pisala S. Vraz in M. Slekovec, predvsem pa Josip Pajek. Ljutomerski učitelj Jan Baukart jih je sistematično naštel in o posameznih kaj malega zapisal v spominskem zborniku Prlekija, ki je izšel leta 1955. Publicist Juš Makovec jih je ob dodanih izrisih J. Lebarja ponovno predstavil v delu Od Mure do goric. O grbih so pisali tudi D. Pediček, V Mirt, A. Ratiznojnik, mag. M. Puconja, S. Pavličič, M. Šoštarič, lotila se jih je tudi Kunaverjeva in številni drugi avtorji v različnih člankih in zaključenih publikacijah. Nekaj malega je navedeno tudi v različnih strokovnih (zgodovinskih) izdajah in v priložnostnih šolskih tematskih raziskovalnih nalogah, zapise je moč najti tudi v tuji, predvsem nemški in avstrijski literaturi.
Smelost poskusa, da jih je delovna skupina strokovnjakov in študentov Univerze v Ljubljani in Zavoda za kulturo in izobraževanje Ljutomer ponovno »odkrivala« skozi zamišljen projekt, je tudi priložnost, kako prleške vaške grbe kot neponovljivo dediščino domače preteklosti preplesti s potrebami sodobnega trenutka oziroma sploh ugotoviti njihovo prisotnost v njem. Osnovni cilj, zbrati vaške grbe in jih predstaviti najširši javnosti kot najbolj avtentično obliko kulturne dediščine, istočasno pa ponuditi zainteresiranim nove možnosti (tudi) tržnega komuniciranja z njimi v obliki uporabnega in dekorativnega elementa turizma, je (bil) pravi izziv pri izvajanju projekta.
Primerjava s sosednjimi pokrajinami v Avstriji in v nekdanji Ogrski (slovensko Medmurje) pa je razširil projekt v evropski prostor z namenom, predstaviti se vsem, ki jih naša dežela in ljudje zanimajo, pa o njej ne vedo prav veliko. Vaški grbi v Prlekiji kot zapisana oblika raziskovalnega dela, naj gre za literaturo ali življenje znotraj vseh meja naslovne vsebine, ostajajo na terenu neponovljiva iztočnica vsem, ki bodo kakor koli hoteli odstreti nove in neznane vsebine tega enkratnega pojava, te enkratne kulturne dediščine.
Kljub delu in številnim odkritjem pa so vaški grbi Prlekije svojevrstna uganka tudi vnaprej, prav skrivnostno se ob prepoznavanju vedno znova prekrijejo s tančico življenja nekoč in danes, s tem pa njihov čar ostaja. Živi so in na svoj način polnijo naš vsakdan, naj gre za popolnoma prenovljeno podobo in njihov namen ali že stokrat izrečeno šalo. Taki ostajajo z nami, Prleki; taki pozdravljajo vse, ki nas obiščejo.