»Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«
Z zapisom na spletni strani soboške škofije, se je na begunsko krizo odzval tudi soboški škof dr. Peter Štumpf
Peter Štumpf
Na dogajanje okrog begunske krize in prehoda prebežnikov čez Pomurje in Slovenijo, ki je v drugem valu presegla že številko 100 tisoč, se je odzval tudi dr. Peter Štumpf, soboški škof, ki je na spletni strani Škofije Murska Sobota objavil zapis, ki ga objavljamo spodaj v celoti.
»Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«
Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev.
Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!
Karitativnost na način, kot jo peljem sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?
Madžarski kolega v škofovstvu mi je dejal: »Pri nas sprejemamo samo tiste, ki nam z dokumenti dokažejo, kdo so. Če ne vemo, kdo so, ker nam nočejo povedati, naj izvolijo nazaj, od koder so prišli. Večina jih pred mejo uničuje dokumente, da mi ne bi vedeli, kdo so. Kdo so torej ti ljudje, kakšne namene imajo?«
Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.
Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«!
dr. Peter Štumpf
soboški škof
Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.
Matjaž Gomboc sobota, 31. oktober 2015 ob 02:33
Ka se on boji muslimanov. Nobeden ga nebo pojedo, ker ne jejo prašičev.
YONG sobota, 31. oktober 2015 ob 12:47
Škof pa je napisal le tisto, kar od ljudi slišiš na vsakem koraku, čakalnicah, trgovinah, gostilnah, ulicah,… Kar je škofu treba priznati je to, da je to tudi napisal in se tako izpostavil javni kritiki »dirigiranega mišljenja«. Sicer pa je veliko zavednih ljudi opozarjalo že pred časom, kam nas lahko pripelje neodločnost in hlapčevsko zadovoljevanje želja drugih, a žal niso bili uslišani a uspešno utišani, odgovorni pa so še naprej le razmišljali. Tako smo, kjer smo in ni važno, koliko nas bo to stalo. Fržmaga pa se mi, da se za vse to hitro najde denar in izvajalce, za ureditev najosnovnejših potreb domačih prebivalcev, pa ni denarja in po napovedih bomo morali še bolj zategovati pasove. Zelo me moti, da moram za otroka plačevati malico v šoli, organizirane in tudi obvezne šolske izlete, oblačila, knjige in zvezke, se najavljati zdravnikom in čakati v dolgih vrstah tudi po nekaj mesecev. Kaj pa ubogi begunci? Na vsakem koraku jim ponujajo brezplačno hrano in pijačo (ki jo v veliki meri zavržejo – pa ni svinjina), zdravnika imajo takoj na razpolago, brezplačno jih vozijo, kamor želijo, če jim takoj ne ustrežejo pa kaj zažgejo, da jih potem za nagrado takoj pošljejo na vlak. Moti me, da je 12 ali 13 beguncev vozil udoben avtobus s 50 sedeži iz Dolge vasi v Postojno, potem nazaj v Dolgo vas in ponovno nazaj v Postojno. Za ta denar bi lahko vsaj 50 otrok iz Pomurja prvič videlo in občutilo tisto malo morja, ki smo ga uspeli obdržati in preverilo njegovo slanost. A mačeha država raje skrbi za ljudi, ki niso prav nič prispevali k izgradnji domovine, protizakonito prestopili naše meje, ki jih pač nihče ni varoval in praznijo naše blagovne rezerve, skladišča pomoči, ki so bila v osnovi ustanovljena za pomoč našim sodržavljanom v obupnem stanju. In kako ta država skrbi za svoje prebivalce? Zadosti je podatek o brezposelnih, o številu ljudi, ki živijo pod življenskim minimumom, o številu ljudi, ki prejema socialno pomoč, da živi človeka nevredno življenje, o izobraženih mladih s svojim mišljenjem, ki množično zapuščajo neprijazno državo z omejeno možnostjo razmišljanja in izražanja, zavoženih firmah, projektih, izginulih milijardah in še veliko se da našteti. Je to rezultat skrbi za lastne ljudi in njih otroke, ki naj bi bili naše bogastvo in bodočnost. Pa so res?
YONG