Temne poti Babjega Ložiča
V povojnih pobojih je bilo pobitih 11 civilistov, enemu je uspelo pobegniti
Obeležje v gozdu
Še dolga leta po drugi svetovni vojni, pravzaprav skoraj do začetka devetdesetih let, je nad povojnimi dogajanji v Babjem Ložiču v Ljutomeru, sicer priljubljenem cilju meščanskih sprehajalcev, visela nikjer zapisana ali ukazana prepoved gibanja v globino tega gozdička.
Kljub temu, da ni nihče stražil ali kakorkoli preprečeval sprehajanja
globlje v gozdiček, so se domačini tega izogibali in so sprehode
opravljali le v prostoru ob poti proti Cvenu. Potihoma se je šepetalo, da
so tam po vojni ubijali nedolžne ljudi. In ker so bili ovaduhi žrtev
ter tudi eksekutorji domači ljudje, se je zaradi strahu pred maščevanjem
molčalo... a vendar vedelo.
Šele po osamosvojitvi so svojci pobitih na mestu streljanja postavili obeležitev - velik lesen križ, brez imen ali kakršnihkoli dodatnih napisov.
11 civilistov pobitih, enemu je uspelo uiti
Pobiti civilisti niso imeli sojenja. Z žico zvezanimi rokami, so jih naložili na kmečki voz in odpeljali na kraj poboja. Poboj je evidentiran, viri opredeljeni kot zanesljivi in navedeni v knjigi zgodovinarja Jožeta Dežmana: Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2005-2008.
Priča, ki je vedela točno lokacijo je le-to tudi pokazala, navedla je tudi ovaduhe in tiste, ki so pri pobojih sodelovali (nekateri živijo še danes med nami).
Pobitih je bilo 11 civilistov, enemu je uspelo pobegniti iz morišča.
Vir je navedel sledeče žrtve:
Šele po osamosvojitvi so svojci pobitih na mestu streljanja postavili obeležitev - velik lesen križ, brez imen ali kakršnihkoli dodatnih napisov.
11 civilistov pobitih, enemu je uspelo uiti
Pobiti civilisti niso imeli sojenja. Z žico zvezanimi rokami, so jih naložili na kmečki voz in odpeljali na kraj poboja. Poboj je evidentiran, viri opredeljeni kot zanesljivi in navedeni v knjigi zgodovinarja Jožeta Dežmana: Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2005-2008.
Priča, ki je vedela točno lokacijo je le-to tudi pokazala, navedla je tudi ovaduhe in tiste, ki so pri pobojih sodelovali (nekateri živijo še danes med nami).
Pobitih je bilo 11 civilistov, enemu je uspelo pobegniti iz morišča.
Vir je navedel sledeče žrtve:
- Obilčnik (ali Zbilčnik) Mihael roj. 1901, doma v Borecih
- Hujbar (Huber) Janez roj. 1915, doma v Ljutomeru (zadnji moški potomec premožne ljutomerske družine)
- Vreg Rihard roj. 1905, doma v Ljutomeru
- Švarc Marija roj. 1902, doma v Ljutomeru
- Cimerman Franc roj. 1902, doma v Ljutomeru - ta bi naj pobegnil s prizorišča in preživel
- Žuravel Mihael roj. 1893, doma na Moti
- Rauter Franc roj. 1904, doma v Cezanjevcih
- Rauter Alojz roj. 1892, doma v Cezanjevcih
- Lah Marija roj. 1885, doma v Cezanjevcih
Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.
TUNČEK torek, 12. april 2011 ob 10:48
Vsoka vojna rodi zlobo in nasilje, metčloveški odnosi se izrodijo in človik grota hujši ot živoli. Svoje slabe plati in frustracije eni lidje prenesejo na ranljive solidi in jih za fsoko ceno čejo uničiti. Vojska je za to idealna, se nastopa s pozicije moči met vojno in še en cejt po joj. Taka zverinsko merje lepo število nedužnih lidi. To je ne nova reč, pač pa se dogoja skos celo zgodovino človeštva.
V donen primeri lehko rečen, da mi je žo za boge lidi in da sočüstvüjen s preživelimi svojci.
Legionar torek, 12. april 2011 ob 20:25
Jaz se samo sprašujem, kdaj mo že enkrat hejali s totimi razprtijami iz časa 2. SV? kar je blo je blo, naj se postavijo obeležja, pa gotovo, nej vsaki pač časti svoje mrtve, pa fertik.
TUNČEK sreda, 13. april 2011 ob 07:02
Tüdi jas provin tak, nej hejajo šteti kosti, pa se začnejo baviti z gospodarstvon. Spomin naj ostone spomin, obeležje pa tan ge so bile naprovlene napoke pa krivice naj bo v opomin.
Rasprtije po teko letih pa so apsolutno odveč.
Tisti, ke so delali hudobije pa se naj pokesojo, če so se še ne in "baraka" naj gre v miri napre.
Dejan sreda, 13. april 2011 ob 12:24
Dobro pa je, ka se to negi zapiše, ka lidje vejo kej se je godilo pa ka se ne pozobi, ker se zgodovina lehko hitro ponovi.
zobl četrtek, 14. april 2011 ob 00:43
V Vsaki vojni pač tisti keri zmoga, kroji zgodovino, pa dogajali so se tudi poboji brez sojenj. Ponavodi so si toto pravico v roke vzeli kar lokalni prebivalci, keri so za nekoga znali ka je bija na drugi stroni v časi vojne in so se jin tak maščevali.
Kaj češ, nažalost fsakša vojna prinaša tudi takše zadeve.
Dobro ka se takšna grobišla označijo pa ka se to več nede ponovilo.
Sen pa recimo zodjič gleja posnetek kda so se v eni oddaji srpske televizije prepirala Titojov vnuk Jožko Broz pa vnuk enega četniškega kerega so 1945 na stadionu v beogradu streljali partizani in je Titov vnuk reka ka se je po 2. svetovni vojni pobilo premalo izdajalcof pa ka bi jih trebalo še več pobiti.
http://www.youtube.com/watch?v=MLNzBXge0mc
Jernej nedelja, 17. april 2011 ob 13:40
..nikoli se nesmi tüdi pozabiti kelko so pripadniki drüge strani pobijali!