Ker sem bil na zadnjem srečanju v gasilskem domu v Šalincih v novembru ob priliki promocije dosežkov in novih obljub ob novi kandidaturi, s strani aktualne županije javno označen, kot »žaljiv«, sem sklenil, da takratno trditev, ki je povzročila tako reakcijo, dokumentiram. Žal sem bil na zboru eden redkih, ki nisem bil svetlo moder in sr(e)čen in sem moral od bodočega srčnega svetnika slišati tudi argument, kako je fajn, da v naselju ni javne razsvetljave, saj mu s ceste ne sveti v spalnico, kot preje, ko je živel v drugem kraju. O varnosti pač nič, naj pa nosijo in nosimo kresničke.

Pot težo »močnega« argumenta sem utihnil in se zamislil, kaj vse nas še čaka ob tako srčnih ljudeh, ki krojijo in bodo krojili usodo občanov. Dejstvo je, da so Šalinci pa tudi Krištanci (oboje naša KS) ostali v temi in preteklem prometnem standardu, kar pa je nadvse nevarno za šolarje, otroke, pešce in kolesarje. Vem, da ni to usoda le našega, dokaj številnega kraja, saj je veliko naselij, predvsem v hribovitem delu enako pozabljeno in neupoštevano s strani matične občine, ki pa očitno popolnoma drugače skrbi za občane v nekaterih drugih delih občine, čeprav naj bi bili vsi enakopravni, in moramo glede na svoj status prispevati enako in naj bi imeli tudi enake želodce, potrebe in želje. V ravnini pa praktično ne najdeš podobnih slabih razmer ( vem za Pristavo), v drugih delih Pomurja in države pa tudi težko najdeš kaj podobnega in tako brezbrižnega odnosa do vprašanja varnosti otrok v prometu. Na srečo je v naselju veliko otrok, tudi šolo obveznih, ki se pa morajo voziti dnevno z avtobusom v šolo v drugo občino. Naselje torej živi in prebivalstvo se obnavlja, žal pa temu ne sledi varnostna infrastruktura (in še marsikaj). Jih bomo ohranili pri življenju in prepričali, da tu tudi ostanejo in si uredijo življenje?

Za prikaz nevzdržne situacije, sem posnel kratke kadre, za katere menim, da so dovolj zgovorni. Res kvaliteta ni ravno dobra, a kot amater in kritični opazovalec, bolje pač ne znam.

Na koncu vsem želim lepe praznike in lepo bodočnost s čim manj razlikovanja.

Janče Gartner