Slavnostna akademija ob 110. obletnici rojstva Edvarda Kocbeka

Na svečani akademiji Zemlja, so pri Sv. Juriju ob Ščavnici v soboto, 27. septembra, praznovali 110. obletnico rojstva svojega velikega rojaka, misleca, pesnika in pisatelja, velikega Slovenca ter tudi velikega Evropejca, kot rad poudari njegov sodobnik in veliki prijatelj Boris Pahor, Edvarda Kocbeka. Z naslovom akademije »Zemlja«, so se spomnili tudi izida njegove prve pesniške zbirke s tem naslovom, katero je Kocbek izdal pred 80. leti.

Nedvomno najboljši poznavalec Edvarda Kocbeka kot celovite osebnosti, njegov prijatelj in podpornik tudi v najtežjih obdobjih in Častni občan Občine Sv. Jurij, zamejski pisatelj Boris Pahor, je ob prihodu v kraj skupaj z županom Antonom Slano, položil cvetje k spomeniku in ob tej priložnosti spregovoril za medije. Spomnil je na prvo biografsko knjigo o Edvardu Kocbeku, avtorja Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo. "To drži!" je povedal Pahor in nadaljeval: "Samo na žalost, stoletje je pa tako, da sploh ne pomisli, kaj je bilo slabega v preteklem stoletju in sploh živi kakor da vsi tisti mrtvi, ki so umrli za svobodo, so umrli zastonj. In Kocbek je na žalost eden izmed teh. Čeprav se je z veliko težavo pridružil osvobodilnemu boju, ker je vedel, kakšne navade imajo komunisti, je šel nalašč, zato, ker je vedel, da moramo biti zraven z zavezniki, če hočemo biti zmagovalci na koncu vojne. Kocbek je bil narodnjak in bil je tudi evropski človek, in to je tisto, kar bi morala biti Slovenija danes. Morala bi biti narodno zavedna, pa ni, ko pa ni, ko ni nobene zastave ob praznikih kot so priključitve itn., še zmeraj mislijo, da je odvisna od Beograda in mogoče imajo nekateri še pripravljeno beograjsko zastavo, in na drugi strani nima rada svojega naroda. Človek, ki ima rad svoj narod in skrbi za svoj narod, ne krade. In ne dela to, kot so delali vsi, ki so imeli priložnost. Delali so za svoj žep, za svoj interes in nazadnje bili še tako neumni, da so vse zapravili. In na žalost je tudi cerkev šla na to linijo,  sicer z dobrimi nameni. In to je današnje stoletje. Kocbek pa je bil ubog, navsezadnje njemu niso dali ne vile, ne nič, bil je pravzaprav v navadnem stanovanju v četrtem nadstropju, ni imel od življenja, kar se tiče nekega priznanja, nič. Še prijatelji ga niso toliko spoštovali, da bi molčali, kadar je podpisal tisti intervju z mano in ko je obsodil pokol domobrancev, so ga še kritizirali, zakaj se je pustil Pahorju, čeprav je on imel v svoji vesti potrebo, jaz sem mu pomagal in sem mu v Trstu dal na razpolago revijo, da je lahko to naredil. Namesto, da bi to spoštovali, se temu klanjali, so ga sami prijatelji zafrkavali. In tako se je ob svojih prijateljih počutil sam. In to je tisto, zaradi česar lahko ob Kocbeku marsikdo danes zardi, čeprav ima trdo kožo in ne bo zardel, ampak bomo pa mi namesto njega. In Kocbek bo prišel spet do veljave, samo počakajte malo, da bo Evropa spoznala in bo imel drugačno življenje v prihodnosti, kot ga je imel za časa življenja".

Slovesnosti v Kocbekovi dvorani KUS so se udeležili predsednik DZ RS dr. Milan Brglez, častni občan Občine Sv. Jurij akademik Boris Pahor, podpredsednik SAZU akademik Jože Kraševec, rektor Univerze v Mariboru  prof. dr. Danijel Rebolj, nekateri poslanci DZ in člani Državnega sveta ter seveda številni domačini in poznavalci dela in življenja tragične osebnosti slovenske zgodovine, kar je Kocbek bil v preteklosti in je na žalost v preveliki meri še danes.

Slavnostni govornik na prireditvi, predsednik DZ Republike Slovenije dr. Milan Brglez, je Kocbeka predstavil kot "človeka, brez katerega si ne moremo zamisliti današnje, sodobne Slovenije. Hkrati pa je bil tragična figura, ki ga je prezirala tako desnica kot levica, odnos do njega pa se je otoplil šele po njegovi smrti. Bil je zapletena osebnost, ki je poleg literarnega ustvarjanja opravljal tudi številne politične funkcije. Pa vendar je Anton Trstenjak menil, da Kocbek v svojem bistvu ni bil politik, ampak, kot je zapisal, ekstatična osebnost in videc. In res, tudi Kocbek sebe, kljub svoji politični angažiranosti, ni imel za politika, temveč za lirika. Zase je dejal: moja narava je lirična, lirik sem, ki tudi premišljuje, bitje čutenja in svete jeze. Zato odbijam od sebe sleherno prevzvišenost in preračunljivost, ki mi jo pripisujejo. Politik ali pesnik, neizpodbitno dejstvo pa je, da je bil neizprosen pričevalec svojega časa. Bil je človek, ki se ni mogel sprijazniti z obstoječim stanjem, zato je skušal svet spreminjati. Bil je izjemno daljnoviden, celo preroški. Morda tudi zato nekoliko zagoneten, vsaj tako so ga opisovali tisti, ki so ga poznali. Videl je, kar mnogi njegovi sodobniki niso videli, imel je domet, kateremu večina ni zmogla slediti. Vplival je na potek slovenske zgodovine ter odpiral ključna družbena in politična vprašanja, ki, ne le da so bila aktualna in pred svojim časom že takrat, temveč so aktualna še danes".

O svojem prijatelju Ediju, kot ga sam največkrat imenuje, o trpljenju primorskih Slovencev pod italijanskim fašizmom, je spregovoril tudi akademik Boris Pahor.

S kulturnimi točkami so akademijo popestrili učenci OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, mešani pevski zbor in glasbenika, recital Kocbekovih pesmi pa so izvedli dijaki Gimnazije Franca Miklošiča iz Ljutomera.

Gostom in obiskovalcem sta bili na ogled tudi razstavi rokopisov in knižnih del Edvarda Kocbeka ter razstava likovnih del na temo Kocbekove poezije.