Srečanje po dvajsetih letih

oleticsvetlana, nedelja, 10. oktober 2021 ob 08:03
Srečanje po dvajsetih letih

Naš dober stari prijatelj FB, ki ga uporablja predvsem starejša generacija oziroma moji sovrstniki, poleg nekaterih slabosti, ima tudi svojo svetlo plat. Prek tega socialnega omrežja sem srečala nekoga, ki me je pred več kot dvajsetimi leti vabil, da bi prišla v Novomeško žensko ekipo igrat odbojko. Sedaj razmišljam, kaj bi bilo, če bi takrat zares odšla. Mogoče bi bili državni prvaki, ampak ne bi imela svoje družine.
Ta človek, ki se mi je oglasil po izidu moje knjige, je Bojan Vernig, bivši glavni trener in direktor Novomeškega odbojkarskega ženskega kluba. Namreč on je tudi napisal knjigo o zgodovini novomeške odbojke, ki je izšla pred kratkim. Imenuje se Sprehod skozi čas in nas popelje v zgodovino ženske odbojke v Novem mestu, ki izvira iz 1947 leta, takoj po drugi svetovni vojni.
Napisal mi je, da bi midva lahko zamenjala knjigi. Seveda lahko, če se srečava. Rečeno – storjeno. Odločil se je, da bosta prišla z ženo na Turistično kmetijo Vrbnjak in bosta preživela v naših krajih nekaj dni, med tem pa bi se mi srečali in zamenjali knjige. Ni bilo tako lahko. Kot Bioterme, je imela tudi Turistična kmetija Vrbnjak že vse rezervirano mesec dni vnaprej, ampak nam je uspelo se dogovoriti za nekaj dni.
Prvo naše srečanje je bilo v nedeljo. Odločili smo se, da gremo nekaj pojest in nekaj spit, da bi lažje razbili led in začeli s pogovorom. Čakala so nas splošna razočaranja. Zvečer v nedeljo je namreč vse zaprto. Odpeljala sem ju v nekaj restavracij – ni bilo nič - in ni mi preostalo nič drugega, kot da jih pogostim doma z vsem tem, kar sem našla v hladilniku. Ni izpadlo niti tako slabo. Ker je navadno ob nedeljah zvečer naš hladilnik prazen, proti koncu tedna vse pojemo.
Obujali smo spomine in sva zamenjala knjigi. Njegova knjiga je bila predvsem težja od moje, če mislim na pravšnjo težo. Tudi število strani in format sta bila večja. Za pisanje svoje knjige je porabil kar tri leta: hodil v knjižnico, v arhiv, k mnogim ljudem, ki so mu pripovedovali; iskal izvlečke iz časopisov in tako naprej. V primerjavi z njegovo knjigo je moja knjiga nastala v roku treh mesecev, čeprav je bilo to garaško delo zame: celi čas brskati po svojem spominu in izluščiti vsebino, ki se mi je zdela pomembna. Potem to vse zapisati in še enkrat preveriti, nekaj dopisati in še preveriti.
V posvetilu zame je napisal naslednje:
»Svetlana, v Sloveniji si se pojavila nenadoma in nenadejano, priletela si kot meteor iz vesolja. S svojo simpatičnostjo, lepoto, pred vsem pa z izjemnim igranjem odbojke si očarala dobršen del slovenske športne javnosti. Tudi ti si zaznamovala zgodovino novomeške ženske odbojke, žal le takrat, ko si se borila v nasprotni ekipi proti Novomeščankam.«
Naslednji dan sem še povabila zraven Petra Žibrata, nekdanjega direktorja ženske slovenske odbojkarske reprezentance, ker se poznata z Bojanom in sta pred dvajsetimi leti dobro sodelovala. Bojan Vernig ima dve hčerki, odbojkarici in je ravno njegova mlajša hčerka Jana bila prva slovenska odbojkarica, ki so jo povabili igrat v tujino, v Španijo. Tako je naneslo, da je njen prvi tuji klub je bil španski klub Albacete, ki je igrala moja dobra prijateljica iz Ukrajine, celo cimra v internatu Valja. Jana Vernig pa je bila dolgoletna kapetanka ženske odbojkarske reprezentance, tri leta je igrala v Španiji in dve leti v Franciji. Preberite, kaj je sama napisala o svojem bivanju v Franciji: »Zaenkrat živim pri predsedniku. V bistvu mi je tukaj zelo lepo. Naš predsednik ima namreč grad (za njega je plačal milijon $), bazen, sadovnjake, travnike, vrt, vrt, poligon za konje, 4 tekmovalne konje, psa. Kadar nisem na treningih, se ukvarjam s konji. Peljem jih na sprehode, jih češem…Drugače ima grad kakšnih 30 sob in vse so opremljene. Jaz sem v nadstropju za goste. Imam zlato posteljo. Imam tudi svojo kopalnico iz marmorja. Videla sem tudi nadstropje predsednika in njegove žene. Najbolj mi je všeč njuna kopalnica, ki ima zlato banjo in vse možne džakuzije, pa eno celo steno samih parfumov…
Na grad sem se že navadila. Samo še krona mi manjka. Se mi zdi, da sem prav rojena za kraljico. Zjutraj ti služkinja naredi zajtrk in ti ga prinese v posteljo, pobriše prah.., ti pa se malo sprehodiš po travnikih in pogledaš, če je vrtnar že okopal vrt in nabral zelenjavo za kosilo. Potem greš na trening, prideš domov in te na mizi čaka kosilo…Ja, res se mi zdi, da je to pravi poklic zame.
Vsak dan nekaj novega. Trener nas ubija. Za mene ni to nič novega. So pa zato čisto polomljene vse ostale igralke. Nobena ni prej trenirala. Ja, halooo, kaj pa so mislile, če je trener Bolgar??? Da bomo igrali »med dvema« na treningih???«
Pa še nekaj:
»Bili smo pri sponzorju na obisku. Morale smo zrihtati, da bo dal kaj denarja. Prišli k njemu v pisarno, takoj dobili šampanjec (kao ful drag in ful kvaliteten; ko je pogledal stran sem kozarec zamenjala z Emilovim, da se ne bo stari užalil in bomo ostali brez denarja). Nekaj je govoril, pojma nimam, kaj, samo sem cel čas smejala (tako nam je naročil predsednik, da bo stari še danes napisal ček). Predsednik ga je vprašal, če bo kaj prispeval. In eto, stari vstane, vzame čeke in napiše mirno hladno ček za 200000Fr (cca30000$) Merci, merci in gremo domov. Predsednik ves srečen. Od sedaj naprej bomo vedno šle z njim po denar, ker to očitno pali.«
Tako mi je vse to znano, tako domače…Predsedniki, sponzorji…
Naše srečanje z Bojanom se je končalo s pico in vinom v vaški gostilni, presenetilo me je, da imamo v našem domačem kraju tako dobre pice in vino. Za domov sem še dobila darilo od Bojana: vino od Franka Ozmeca (tam sem se poročila – kakšno naključje!) Hvala, Bojan, za obisk, hvala za knjigo, hvala za prijetno druženje in obujanje starih spominov..





Morda vas zanima tudi