Ukrajina joka
To je stara zgodba…To je nova zgodba…To je večna zgodba.
V šoli me petošolci vprašujejo: Učiteljica, kako je zdaj v Ukrajini? Mojo hčerko gimnazijko oblegajo sošolci in ji zastavljajo podobna vprašanja. Moja sestra z družino živi v Kijevu, mama pa je ravno v mestu, od katerega do meje z Rusijo je zgolj petdeset kilometrov. V tem mestu se nahaja vojaška letalska akademija in letališče za bojna letala. Moja teta in stric živita na Vzhodu Ukrajine v vojnem območju, kjer nemiri trajajo že osem let. Kako me naj ne bi skrbela trenutna situacija?
Knjiga Aleksija Pilipenka Ukrajina joka govori o holodomoru v Ukrajini ali slovensko gladomoru. Gladomor je je bila velika, množična, s strani vodstva Komunistične partije Sovjetske Zveze namenoma organizirana lakota v letih 1932–1933, ki je terjala življenja več kot 3 milijona prebivalcev Ukrajine, razen sedmih zahodnih oblasti, ki so tačas pripadale Poljski. Vse se je odvijalo pod vodstvom Stalina. Njegov cilj je bila zadušitev ukrajinskega narodoosvobodilnega gibanja in fizično uničenje dela prebivalcev ukrajinskega podeželja, kar mu je dejansko uspelo.
Kmetom so zaplenili celoten pridelek žit in drugih živilskih izdelkov in naj bi ga odpeljali v Moskvo, lačnim delavcem. V resnici je to žito šlo na izvoz v tujino in z njim so mastno zaslužili sovjetski veljaki. Nekaj ton so ga pokradli ali odkupili mestni Židje. Stradajočim ukrajinskim kmetom so prepovedali odhod iz Ukrajine in odklonili pomoč, ki so jo prizadetim nudile tuje države. Lakota je bila tako huda, da naj bi matere klale svoje bolehne otroke, da bi nahranile druge otroke, ki so še imeli možnost, da preživijo. Čeprav so dejanja predstavnikov Stalinove vlade, ki so povzročila gladomor, po takratni sovjetski kazenski zakonodaji pomenila kaznivo dejanje umora, vzroki tega množičnega zločina niso bili v SZ nikoli raziskani in nihče od odgovornih vladajočih ni bil nikoli kaznovan.
Sovjetska vlada skozi desetletja ni samo zamolčevala genocida, ampak ga je tudi prepovedala kjer koli sploh omenjati.
Knjiga opisuje župnika Nikandera, ki je skril cerkvene zaklade in jih ni hotel izročiti Čekistom. Čekisti so bili upravniki nove Stalinove vlade. Zato so ga dali v zapor in želeli izsiliti priznanje tako, da so pred njim mučili njegove sorojence oficirje. »Častnika so privezali na kol. Čekisti so ga obstopili in mu s telesa strgali obleko. Enega izmed mučiteljev, velikanskega Tatara, župnik ni mogel pozabiti. Imel je majhno, črno zmršeno bradico. Njegove oči so bile kakor volčje. Zavihal si je visoko rokave in vzel iz žepa britev. Nato je začel.
Z vidnim zadovoljstvom je prerezal z nožem častniku kožo ob strani, od stegna do kolen. Nekaj col stran je zarezal podobno črto in zgoraj je preko obeh črt zarezal še eno prečno. Kri je privrela iz rane in curljala na tla. Zgoraj je rabelj ločil kožo od mesa in jo sunkoma potegnil do kolen. Mučenec je zakričal, toda zamašili so mu usta. » Potem so častniku naredili še generalske trakove in so ga izmaličili do nezavesti…Na koncu so prinesli alkohol in vse žive rane so zalili.
Župnik je ob takšnih prizorih večkrat omedlel, ampak Čekisti ga niso mogli prepričati, da odstopi od svojih idealov. Na koncu je bil ustreljen.
Takrat je Ukrajina jokala…Sedaj tudi…Starejše ženske in otroci gredo na tečaje, da bi se naučili uporabljati strelno orožje in kako ubraniti svojo domovino. Čeprav je ukrajinski predsednik poklical vse svoje državljane, da naj ostanejo doma, ogromno oligarhov s svojimi družinami je že pobegnilo v toplejše kraje.
Zahodne zaveznice naj bi opozorile ZDA, da bo Rusija napadla Ukrajino šestnajstega februarja. Niti Olimpijske igre naj ne bi odvrnile Putina od svojega načrta. Zanimivo je, da je ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski rekel, da ima glede napada na Ukrajino drugačne informacije. In da vse te vojaške vaje stotisočerih ruskih vojakov v bližini meje os samo provokacija. Izgleda, da je zaenkrat imel prav in se ni motil, kot se je zmotil Stalin, ker je bil slepo prepričan, da Nemčija ne bo napadla Sovjetske Zveze.
Priče smo delu pogajalske igre med ZDA in Rusijo, ki lahko ima svetovne obsežnosti. V mednarodni skupnosti se je ustvaril velik psihološki pritisk, morda celo psihološka vojna. Na vlogo, ki jo imajo pri tem (zahodni) mediji, je opozoril v Rusiji živeči ameriški žvižgač Edward Snowden. “Nič ni bolj grotesknega od medijev, ki navijajo za vojno,” je zapisal na Twitterju.
Ampak…Klicala sem svoje sorodnike, ki živijo na Vzhodu Ukrajine in so rekli, da zadnji dva dni so slišali streljanje in eksplozije in niso upali stopiti ven iz hiše. Imajo pripravljene vse nujne stvari in avto, da bi odpotovali. Res je, da je nekaj tisoč ruskih vojakov zapustilo ukrajinsko mejo, še več jih pa spet prišlo tja. Ruska obmejna mesta polna vojaške artilerije in mlajši moški dobivajo pozive za rezerviste. Po novih informacijah z napadom naj bi začeli po dvajsetem februarju. Stvar je smrtno resna.
Nadaljevanje sledi kmalu…
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
