Enosmerna ulica, trma in jaz
Enosmerna ulica, trma in jaz
To je samo opis ene prigode, ki se mi je pripetila včeraj popoldne in mi je dvignila pritisk do neba...
Nekaj časa nazaj smo v Ljutomeru dobili še eno enosmerno ulico - pri blokih na Fulneški ne smeš več zaviti desno proti vrtcu, ampak je dostop z druge strani. Saj s tem ni nič narobe, ker je dvosmerni promet na tej ulici tako ali tako bil skoraj nemogoč zaradi parkiranih vozil stanovalcev blokov in je zaradi tega polovica ceste bila vedno neprevozna. Si moral kar dobro obvladati slalomsko vožnjo, če si se hotel izogniti trku ob srečevanju z nasproti vozečim vozilom. S tega stališča gledano nova prometna ureditev te ulice ni nič slabega, nasprotno: dobro je tako za voznike, kot tudi za stanovalce teh blokov, saj so na ta način pridobili parkirna mesta za svoje jeklene konjičke in jih več ne rabi skrbeti ali jim bo kdo podrsal avto, ko se bo drenjal mimo ob srečanju z drugim vozilom.
Pa se jaz pripeljem včeraj - lepo po predpisih - z Ormoške, zavijem levo, pa še enkrat levo in parkiram za vrtcem, vzamem ta malo iz avta, grem po ta malega v vrtec, se naložimo v avto in se lepo - spet po predpisih - odpeljem po enosmerni mimo blokov proti križišču tam zadaj za Mercatorjem. Vse lepo in prav. Bila sem kakšnih pet metrov pred STOP znakom, z vklopljenim levim smernikom, pa se ti pripelje en mulo z malim športnim avtom in zavije kontra v enosmerno naravnost pred mene. Halo?!!! Ustavim avto, on prav tako in sledi dialog v znakovnem jeziku - beri gestikulacija - iz avta v avto. Ker mahanja ne morem tu narisati, bom poskusila opisati z besedami...Jaz mu pokažem: kaj je zdaj to? Kaj ne vidiš znaka? To je enosmerna, pelji se okrog! On meni: kaj me briga za znak, jaz stanujem v tem prvem bloku, umakni se nazaj! Jaz: niti slučajno! Pelji se okrog! On pa v prvo in proti meni!!! Mislim si: ti smrkavec grdi, ti že pokažem! Pokažem mu: ja kaj se pa greš? On: pelji nazaj, da parkiram! Jaz tu stanujem! Jaz: pa se mi umakni malo nazaj, da odpeljem mimo tebe! On: ne! Nasloni se nazaj in prekriža roke na prsih. Frajer! Verjetno si misli: ti mene že ne boš j*bala, baba zmešana. In je sedel v avtu kot užaljen dveletnik, ki mu vzameš najljubšo igračo ali pa mu nočeš kupiti sladoleda. Jaz pa razmišljam, kaj naj naredim. Popustila mu ne bom! Če ne bi imela v avtu ta malih dveh, bi ugasnila avto, se naslonila nazaj in čakala, da se fant ohladi. Ali pa ponori... Najraje bi res dala v prvo, pa ga začela porivati iz ulice. Moj avto je nekaj kalibrov večji, nekaj konjev več ima, kasko je zavarovan, za volanom pa pobesnela furija. Kaj pa ta mala dva? Jah, kaj naj? Za vsak slučaj nas zaklenem v avto, čebi fantu res popustili živci in bi začel besneti okrog nas... Še vedno se sprašujem, kaj naj naredim. Fant trmari. In nima prav. V prekršku je. To bo nekaj za naše može v modrem. Pa vzamem telefon iz torbe in se delam kot da bom poklicala policijo, v resnici kličem moža. Ko fant vidi, da telefoniram, ga trma popusti. Jeza pa ne. Besno prestavi v vzvratno prestavo, zapelje malo nazaj in po praznih parkiriščih mimo mene kontra v enosmerno ulico. Verjetno ni treba razlagati kakšne vse geste mi je kazal... Jaz pa lepo v prvo in proti domu...
Najbolj žalostno se mi zdi to, da je njegov avto vedno parkiran kontra smeri vožnje. To pomeni, da se vedno vozi narobe. S tem ogroža druge udeležence v prometu, ki se zanašamo, da je to enosmerna ulica in da z nasprotne smeri ne bo nikogar. Najbolj pa so ogroženi pešči. V enosmerni ulici pogledaš samo v eno smer, preden prečkaš cesto. In po moje bi se prav prebivalci teh blokov mogli najbolj držati reda... Fant bo slej ko prej moral prerasti to nadutost in trmo in ugotoviti, da ne more z glavo skozi zid. Ne zamerim mu, saj je še mlad, a bojim se, da bo s tako neobzirnostjo in brezbrižnostjo res nekega dne koga še povozil...
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
