Valentinovo, 14. februar, pri nas ni poseben ali klasičen praznik, rekli bi, da gre za vrsto nadomestnega ali vrinjenega praznika, podobnega kot je, na primer, prvi april. Oba sta spomin na prastara živa praznovanja, le da ima prvi april pri nas precej daljšo tradicijo.
Nasprotno pa se pri nas vedno bolj uveljavlja valentinovo.
Po naših cvetličarnah smo opazili leta 1991 valentinova srca (uvožena iz Holandije), skupaj s samo zamislijo o tem, sicer na zahodu zelo priljubljenega praznika, ki ljudem, ki se imajo radi, ponuja zlasti cvetje, voščilnice in drobna darila. Valentinovo, ki je predvsem praznik zaljubljencev, prijateljev in vseh, ki se imajo radi, je za današnjo rabo človeško gotovo zelo prepričljiv.
Seveda gre tu, kot pri večini drugih praznikov v koledarskem letu, za tuje, zahodne vplive, vendar moramo zapisati, da se je ta praznik tudi pri naših sosedih le počasi uveljavil. Izvira namreč iz Anglije, odkoder se je razširil zlasti v Ameriko, se tam docela skomercializiral in se vrnil nazaj na stari kontinent ter ga seveda po idejni in trgovski plati – zavzel.
V drugačnem pomenu pa poznamo sv. Valentina že dolgo na Slovenskem. Preden se pojavi prvi spomladanski dan, lahko že opazujemo nekatere pojave, ki napovedujejo ta priljubljeni letni čas in nam nekoliko lajšajo čakanje v zimi, ki še kaže svoje zobe.
Tak zgodnji znanilec pomladi je med njimi 14. februar, ko tako rekoč še sredi zime goduje sv. Valentin. Po starem kmečkem koledarju je namreč Valentin prinesel ključe od korenin in so mu zato pravili prvi spomladin. Valentin ureže prvo trto, ponekod pa se prične v tem času delo na vrtovih. Predvsem pa je marsikomu znano , da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) značilen po nekaterih ljubezenskih dejavnostih: ženijo se namreč ptiči, čeprav ne povsod ob enakem času, pa tudi enako dejavno ne. To s ptiči, je bila tudi edina slovenska povezava z dogodki, ki so bili o Valentinu, kot rečeno, značilni za anglosaški svet.
Naše ljudstvo na splošno govori o enem samem Valentinu, ki pa je bil toliko bolj pomemben, saj so mu nekdaj priporočali v zaščito božjastnike, otroke, ki jih lomi krč, bolne ljudi z bolečinami v trebuhu, na očeh in za nameček še živino, ki naj bi jo varoval zlasti pred živinsko kugo.
Sv. Valentin ima na Slovenskem razmeroma malo cerkva. V ljubljanski nadškofiji ima le pet podružnic, v goriški pa le dve župnijski in eno podružnično cerkev. V ljubljanski nadškofiji je najbolj znan po božji poti na Limbarski gori. Slovenska legenda je sv. Valentinu pridružila kot 'brata' sv. Peregrina, ki goduje šele 26. aprila. Razlog je mogoče v tem, da ima sv. Peregrin v župnijski cerkvi na Brdu pri Lukovici, pod Limbarsko goro posebno kapelico z oltarjem. Matija Valjavec je zapisal (najbrž tudi kaj spremenil) legendno pesem o lakomni in ošabni krčmarici, ki oba 'brata' zavrne, ko jo prosita za prenočišče in zato slabo konča.
Sv. Valentin je precej priljubljen na Koroškem; v Podjuni ima štiri cerkve. V Škocjanu ob Klopinjskem jezeru se mu pri vsaki večerni molitvi priporočajo za zdravje; vsi vrči za na polje so imeli tam vdelano podobo sv. Valentina.
Najbolj ga pri Slovencih častijo na Primorskem. Prav slovesno je še vedno na njegov praznik v Štmavru pri Gorici. Tu sv. Valentin na prvo nedeljo po svojem godu odpre sezono vaških praznikov na Goriškem. V Šmavru imajo takrat svojo znamenito šagro (farno žegnanje) in hkrati tradicionalni praznik štrukljev.
Mnogo ljudi, predvsem iz Gorice, pride takrat na goro sv. Valentina (Sabotin), v vasico, kjer je zavetnik sv. Maver. Na ta dan dobijo otroci od botrov in sorodnikov v dar kolače. Za odrasle pa v vsaki hiši napečejo štruklje. Kakšno leto jih spečejo v eni sami osamici čez tisoč. In še vsako leto je štrukljev zmanjkalo.
V Središču svoje dni na Valentina niso delali. Po trgu so imeli procesijo. Tudi v Beli krajini niso vpregli živine, 'da se ji ne bi solzile oči'.
Čisto drugačen in precej bolj znamenit pa je Valentin v Angliji, kjer je že stoletja zaščitnik
zaljubljencev in dobrih prijateljev. Na ta dan so si že pred več kot petsto leti predvsem mladi ljudje izmenjavali pisma in 'razglednice', pa tudi darila, ki so jih imenovali kar 'valentini'. Šega se je razširila tudi na ostali anglosaški svet, potem pa, kot rečeno v nekatere druge evropske dežele - zlasti tiste, ki slovijo po sladkarijah , najzavzetejšem spremljevalcu tega praznika. Taka je na primer Italija.
Težko je razložiti, zakaj obstaja zveza med Valentinom in srčnimi zadevami. Na videz jih namreč resnično ni. Neka legenda pripoveduje, da je bil sv. Valentin ubit zato, ker je nasprotoval neki rimski uredbi, ki je mladeničem prepovedovala poroko pred služenjem vojaške službe. Vojaki z družino so namreč zabredli v revščino. Škof Valentin naj bi namreč poročal mlade krščanske pare, čemur je Avrelij Klavdij Goticus, nasprotnik krščanstva, ostro nasprotoval. Po drugih pojmovanjih naj bi se mladi možje na ta način izognili vojaški suknji. Valentina naj bi cesar dal prebičati in sežgati.
V nekem angleškem koledarju iz leta 1797 je zapisana druga legenda: Valentin, zaprt zaradi svoje krščanske vere, naj bi se zaljubil v slepo hčer svojega paznika. Pisal ji je pesmi – od tu naj bi izvirala navada, da si za valentinovo ljudje pišejo pesmice. Ječarjevi hčerki je vrnil vid, zato je vsa družina prestopila v krščanstvo, Valentin pa je bil – ob glavo.
Amerikanci pravijo, da je valentinovo postalo dan ljubezni zato, ker se na ta dan poleg ptičkov 'ženijo' tudi zajci.
Etimologi imajo spet drugačno trditev. Grki g in v sta bili nekoč v preprosti govorici zamenljivi. Anglosasi, ki sp prišli pod normansko oblast, so normanski izraz galantin (ljubljenec žensk) spremenili v valenten ali pa valentin, Bodi moj valentin naj bi torej pomenilo: bodi moj galantin, ljubljenec.
Vse našteto je gotovo še pripomoglo k oživitvi legende o sv. Valentinu oziroma njegovi novi vlogi. Najbrž pa bomo bliže resnici, če bomo iskali v teh dogodkih ostanke nekdanje poganske želje po novem življenju, plodnosti in rasti, ki se že pri Rimljanih ujema z novim letom, in se je začelo, kot smo že omenili s pomladjo.
Angleži so si na valentinovo izmenjevali majhne 'razglednice', ki so imele čipkaste robove, okrašene z raznimi ljubezenskimi risbami, kjer so prevladovali ptiči, srca in vrtnice. Zraven so napisali ustrezne verze. Nekdaj je bil čar valentinov v tem, da so ljudje vse izdelali sami. Ljudska ustvarjalnost se je sčasoma stopila v gorečem prizadevanju industrije, da bi vse, kar je s tem v zvezi, pridno skomercializirala. V viktorijanski Angliji pomembnost in množičnost valentinskih čestitk nista zaostajala za božičnimi. Kasneje je ta dejavnost nekoliko zamrla in spet zaživela v štiridesetih letih tega stoletja.
Včasih so si za ta praznik dajali tudi prav draga darila. V 17. stoletju, na primer, je neka gospa dobila prstan za 300 funtov, od nekega drugega valentina pa diamant, ki je bil vreden trikrat več – vsote so bile za tiste čase seveda astronomske.
Darila so v 18. st. nadomestile že omenjene 'razglednice' in pisma. V novejših časih so si izmenjali darila takoj zatem, ko so mladeniči in mladenke povlekli listke z imeni iz posebne posode in tako dobili vsak svojega valentina. Listič z imenom so si dekleta pripela na obleko in ga potem nekaj dni nosila naokrog. Ponekod na Škotskem so morale nesti tak listek na fantov dom, kjer so v zameno zanj dobile jabolko ali kakšno drugo malenkost.
Za valentinovo je bilo značilno tudi vedeževanje in prerokovanje; to je zanimalo predvsem dekleta, ki so si hotela tako ustvariti predstavo o svojem bodočem ženinu. Najprej so si morale dati v gumbnico cvet žafrana, ki je bil simbol tega dne in ki naj bi močno povečal možnost, da bo prva oseba, ki jo bodo srečale, fant. Zatem pa so si lahko pomagale na naslednji način. V Angliji in Ameriki je ptič, ki so ga prvega videle na ta dan, 'napovedal', kakšne vrste človek bo bodoči mož. Kos je pomenil duhovnika, taščica mornarja, zlati ščinkavec ali kakršenkoli rumen ptič bogataša, vrabec kmeta, modra taščica srečnega človeka, krivokljun prepirljivca, golob dobrosrčneža.
Gorje pa, če bi videle žolno: potem se ne bi nikoli omožile.
Dovolj radovedno in seveda pogumno dekle, je prišlo lahko do bodočega soproga po veri, da je mogoče njegovega duha uročiti, tako, da se potem določen ali nedoločen moški v prihodnosti z njo poroči. Zato, kako povabiti bodočega ženina, pa je potrebna seveda posebna čarovnija In zakaj pogum? Zato, ker je bilo treba na predvečer sv. Valentina na pokopališče. Tam je morala odpeti v ta namen predpisano pesem in dvanajstkrat teči okrog cerkve. Če pa si ni upala med grobove, je lahko storila tako, kot neka mlada dama leta 1754.
Ta si je na predvečer valentinovega priskrbela pet lovorjevih listov. Štiri je pritrdila na vogal svoje blazine, petega na sredino. Prijateljica ji je povedala, da se bo še pred koncem leta poročila, če bo tisto noč sanjala o svojem bodočem ženinu. Da bi bila še bolj gotova, je v trdo skuhala jajce, vzela ven rumenjak in jajce napolnila s soljo (sol ima vedno močno apotropejsko vlogo in čarobno moč). Potem je šla leč in pojedla jajce z lupino vred, ne da bi potem govorila ali pila. Napisati pa je bilo treba še imena najboljših prijateljev; koščke papirja je zavila v ilovico in jih potopila v vodo. Prvi, ki je priplaval na površje, je bil Valentin. In prvi, ki je gospodični priplaval na površino, je bil neki g. Blossom. Vse jutro je dama ostala v postelji z zaprtimi očmi, dokler ni prišel na obisk prav on. Če bi namesto njega prvega videla kakšnega drugega moškega, bi vse splavalo po vodi. Slabo znamenje je bilo tudi, če so dekleta prve srečale ženske.
Splošna vera je torej bila, da bo prvi moški, ki ga sreča dekle ali ženska na ta dan, pri priči njen valentin. Zato je vsaka presneto dobro pazila. Dandanašnje šolarke v Angliji in Ameriki še vedno verjamejo v to in nekatere hodijo naokrog z zaprtimi očmi tako dolgo, dokler se ne počutijo 'varne'.
Znameniti Anglež Samuel Pepys je na ta dan v svoj skrivni dnevnik zapisal:
Valentinovo, 14. 2. 1662. Nisem se prikazal pri Siru Battenu, saj nočem, da bi bila njegova hči spet moja valentina, ker nisva več tako dobra prijatelja.
Ker so bila z valentinovim povezana darila, je bil ta praznik priljubljen tudi med otroki. Ti so hodili na primer v Angliji po vaseh in peli prigodne pesmi. Pazili so tudi na to, da so vstali pred sončnim vzhodom. Če so mogli prvemu človeku, ki so ga videli, v Norfolku dvakrat zapovrstjo reči 'dobro jutro, valentin', preden jih je oni nagovoril, so dobili darilo. Če pa jih je sonce prehitelo, je imel možak pravico reči, da je 'od sonca opečen' in darila so splavala po vodi.
O že pred stoletji tako priljubljenem valentinovem je pisala tudi vrsta angleških literatov, kar pomeni, da je šlo za praznik s poanto. Shakespearov sodobnik Thomas Nashe je prisrčno opisal svoja doživetja na valentinovo, drugače, spet, pa esejist Charles Lamb. Ta je oštel prinašalce valentinovih pisem za ljudi, ki slabo oponašajo poštarje, češ, saj že tečejo drugače. Pesmico po pošti oddati je bilo pač več vredno, kot če si s pisemcem k naslovniku kar nekoga poslal.
Valentina kot svetnika in zavetnika poznajo (skoraj) povsod po Evropi, vendar v drugačnih vlogah. V Nemčiji je na primer prav dolgo trajalo, da so tega svetnika povezali z zaljubljenci. V nekaterih pokrajinah namreč menijo, da je 14. februar rojstni dan Judeža (kot drugje menijo za 1. april), zato so imeli ta dan za nesrečen. Ker sta že brata Grimm pisala o tem, da je Valentin povezan s padavico (epilepsijo), more biti jasno, da ga nekdaj nemški zaljubljenci niso mogli imeti ravno v čislih. Morda jih je bolj pomirjalo, da je bil v Nemčiji tudi zavetnik zoper zobobol. Ljudstvo je ime Valentin glede na nemško izgovorjavo povezalo z glagolom fallen, pasti. V zvezi z njegovim imenom pa poznamo še drugačno ljudsko etimologiranje.
Atribut enega od Valentinov (najbrž umbrijskega) je bil petelin in invalidni deček (ki naj bi ga svetnik ozdravil). V Nemčiji je tudi zaščitnik zoper prašičje bolezni. V francoski Bretaniji ga kličejo na pomoč ob hudem vetru.
Če je že v nemških deželah 14. februar nesrečen dan, zlasti za tiste, ki se takrat rodijo (taki naj bi ne živeli preveč dolgo) ali pa za bogataše, ki kmalu umro, če na valentinovo grmi, pa je za Amerikance ta dan vse kaj drugega. Po popularnosti se valentinovo ne more nikjer meriti
z ZDA.
Tam je vtaknila vmes svoje živahne lovke trgovina. Simbol tega praznika je srce, v vseh mogočih oblikah in načinih prikazovanja in po ameriških izložbah se že dneve pred 14. februarjem pojavijo skladovnice valentinov, daril: v obliki srca so torte, bonboniere, milo, steklenice, krožniki, šatulje in drugo; s srci potiskajo papir, blago, steklo. Radio in televizija predvajata stare in nove 'valentinske šlagerje'. V papirnicah je nešteto bolj ali manj duhovitih voščilnic raznih oblik in barv. Nekatere so celo parfumirane, kot so bile v Angliji v 19. stoletju.
Valentinove čestitke so se v Ameriki kot pisma iz Anglije pojavile že v 18. stoletju. Po letu 1723 so uvozili iz stare dežele že sestavljena valentinova pisma, pesmi in podobno, ki so bila izdana v knjigah. Takrat je v Ameriki praznovanje na valentinovo naravnost vzcvetelo. Pesmice so bile pisane na papir z zlato obrobo ali v kakšni drugi lepi dekoraciji. Naslov teh pesmi, ki so jih vsi prepisovali, je bil zvečine: 'Bodi moj(a) valentin(a).' Pesmi so bile natisnjene v obliki 'originala' in odgovora nanj.
Pred kratkim sem plesal s teboj
in se precej zaljubil vate;
tvojo privlačno zunanjost,
tvoje čarobno bistvo,
bi znali le pesniki opisati;
tvoj glas, tako sladek in poln melodije,
še vedno odzvanja v mojih ušesih,
in moja najbolj vroča želja je,
da bi svojo Delijo dobil za ženo;
bodi tako dobra, moja sladka deklica,
napiši mi vrstico,
in naj moj svetnik ljubezni podpre mojo prošnjo.
In odgovor:
Tvoje valentinovo pismo je zelo prijazno,
zato ni naletelo na mrzel sprejem;
tvoje družbe sem bila zelo vesela,
ko sem zadnjič plesala s teboj.
Tako sva drug drugemu v ljubezni
naklonila svoje srci, moj valentin.
Na karticah so bili včasih prilepljeni zlati kupidi, ljubezenske pentlje, natisnjeni Amorji z lokom in puščicami in mile grlice. Komercialno so začeli kartice izdelovati okrog leta 1800. Okrog leta 1840 so prišle na trg 'mehanične kartice'. Te se je dalo premikati, če si potegnil za figuro ali predmet na njih. Imele so celo tridimenzionalne oblike. Zelo razširjen motiv je bil ljubezenski parček v vrtni uti, s cerkvijo v ozadju. Dama na sliki je bila skoraj vedno v škrlatni obleki, zavita v moder ali zelen šal. Gospod je nosil hlače sivkaste barve, rumen suknjič, moder plašč in zeleno ali živordečo kravato.
Po stari anglosaški šegi so si na dan sv. Valentina dobri prijatelji in zaljubljenci podarjali kajpak tudi cvetje. Prav ta običaj je že dolgo domač tudi v sosednji Avstriji. Dunaj je 14. februarja ves v cvetju. Rože kupujejo vsi, bogati in revni. Šopki morajo biti urejeni tako, da je najvažnejši cvet vedno v sredini, dopolnjen morda s kakšnim drugim plemenitim cvetom. V prvo vrsto spadajo amarilisi, lilije, cvetovi božične zvezde, sončnice, v drugo gladiole, narcise, orhideje, vrtnice, v tretjo pa nagelj, encijan, anemone in podobno. Za sam praznik sv. Valentina pa so še vedno najbolj priljubljene vrtnice, saj simbolizirajo ljubezen. Časopisi v tem času poučujejo bralce o pomenu posameznih vrst cvetja; tako lilija simbolizira čistost, sončnica upanje, tulipan nedostopnost in ljubezen, perunika krepost, spominčica mladost in skormnost, vijolica skromnost in ponižnost, anemona zavrnitev, amarilis ponos, aloja dolgo življenje, naklonjenost in vdanost, krizantema obilje, čistost, bogastvo, rdeč nagelj (nebeško) ljubezen, nageljni drugih barv zvestobo, občudovanje, privlačnost in ljubezen, narcisa pogum, bela marjetica oboževanje, čistost, nedolžnost; marjetke raznih barv pa lepoto in harmonijo…
Najbolj se seveda tega veselijo otroci. Vsak mora v šolo prinesti kakšno voščilnico, ki jo potem podari svojemu valentinu. Tisti, ki jih dobi največ, je seveda najpopularnejši v razredu.
Valentinovo je med vsemi dnevi v letu v ZDA edini dan, ko je tudi ženski dovoljeno zaprositi za moževo roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Ljudje, ki se imajo na takšen ali drugačen način radi, si pošiljajo voščilnice in darila. Sem sodijo, čisto po ameriško, tudi plišaste živali. Ogromne količine valentinskih voščilnic je narejenih v klasičnem ali pa zelo sodobnem, pogosto 'modernem' slogu, z enako slaboumnimi besedili, kot jih lahko srečamo na različnih evropskih voščilnicah, namenjenih različnim priložnostim. V Ameriki si poleg zaljubljencev voščijo vsi, prijatelji, sorodniki, kolegi v službi, stari in mladi (isto velja za Anglijo). Voščilnica stane dolar, dva (leta 1992), najdražja tudi sto dolarjev. Za božič napišejo Američani dve milijardi in pol voščilnic, za valentinovo pa samo pol milijarde manj.
V Britaniji so izražanja ljubezni in zvestobe na valentinovo še posebej polni časopisni oglasi. Zadevo je baje uvedel angleški časnik The Guardian (šele) leta 1974. Na valentinovo izidejo britanski časniki znatno debelejši kot navadno, posebni valentinski oglasi pa nastopajo v tisku že več dni prej. Malih oglasov je za dolge strani, objavljajo jih zlasti moški. Sporočila so zvečine šifrirana Na primer: Ognjeviti konj. V divjini življenja je ena sama resnična cvetlica, to je ljubezen. Ljubim te, Pisces (izvoljenka je bila očitno rojena v znamenju Rib).
Ker je sedanja svetovna civilizacija germanska, je zlasti v Ameriki s svojim 'masovnim zgledom' uspelo tudi v tem primeru, kot še pri toliko drugih, v kratkem času doseči to, kar se prej Angliji ni posrečilo v stoletjih. S svojimi prazničnimi srci vred je šego o sv. Valentinu (kot še toliko drugih) prenesla na dovzetna območja starega kontinenta pa tudi drugih dežel po svetu.
Povzeto po knjigi: Velika knjiga o praznikih – Praznovanja na Slovenskem in po svetu
K praznovanju valentinovega nujno sodijo tudi rože. Kraljice valentinovega so prav gotovo vrtnice. Vendar morate paziti, katere barve teh prelepih rož boste izbrali, saj po starem izročilu barve vrtnic skrivajo naslednja sporočila: bela vrtnica pomeni pravo ljubezen, rdeča vrtnica pomeni strast, rumena vrtnica pomeni prijateljstvo, črna vrtnica pomeni slovo. V novejšem času so vrtnice dobile drugačen pomen; bela vrtnica pomeni jasnost misli, rdeča vrtnica pomeni ljubezen, rumena vrtnica pomeni prijateljstvo, rožnata vrtnica pomeni prijateljstvo ali strast, črna vrtnica pomeni sovraštvo ali celo smrt.
Torej pozor! Ko boste izbirali rože, imejte ves čas v mislih tudi njihov simbolni pomen. Ali pa izberite nevtralno barvo in sami razložite svoj namen.
VRTNICE - simbol ljubezni!
Vrtnice spadajo med najstarejše gojene rože. V Aziji so jih gojili že pred pet tisoč leti, fosili z odtisi divjih vrtnic pa so stari okoli petintrideset milijonov let. Stare civilizacije so razlagale, da je lepota vrtnic delo božjih rok. ANTIčNI GRKI so verjeli, da je sojenica Kloto lepo mrtvo nimfo spremenila v rožo, Afrodita ji je dodala lepoto, Dioniz je prispeval dišeči nektar, Zeus pa je odpihal oblake, da bi lahko Apolon vrtnico oblil s soncem. Cvet so poimenovali kraljica rož in ga podarili Erosu. O nastanku te prelepe rože so imeli svojo legendo tudi RIMLJANI. V Rimu je živela lepa deklica z imenom Rodanta, ki je imela vrsto snubcev, vendar zanje ni kazala pretiranega zanimanja. Ljubezen in želja po njej pa jih je tako gnala, da so podrli celo vrata njene hiše, da bi prišli do nje. Ta dogodek je tako zelo razjezil boginjo Diano, da je dekle spremenila v vrtnico, njene snubce pa v njene trne. Ne glede na izvor pa je vrtnica zagotovo eden najbolj prepoznavnih simbolov ljubezni in lepote.
Splošno znano je, da rdeča vrtnica pomeni "Ljubim te!", manj znani pa so drugi pomeni, prav tako povezani z barvo cveta:
· rdeča vrtnica pomeni strast in ljubezen,
· rumena vrtnica pomeni prijateljstvo,
· oranžna vrtnica pomeni poželenje
· rdeče in bele vrtnice skupaj pomenijo enotnost,
· roza vrtnica pomeni ljubkost in plemenitost,
· temno rdeča vrtnica je lep poklon nekomu, ki se svoje lepote še ne zaveda,
· bela vrtnica pomeni pravo ljubezen, pomeni, da je oseba, ki ste ji jo podarili, božansko lepa, zaprti cvetovi pa, da ste premladi za ljubezen,
· črna vrtnica pomeni slovo.
Ena sama podarjena vrtnica pomeni preprostost in je idealna rešitev za tiste, ki bi radi nekaj podarili, pa imajo prazne žepe.
NAJ ŽIVI LJUBEZEN ne samo za Valentinovo!
Praznike doživljamo na različne načine. Pogosto posnemamo to, kar delajo drugi. Resnične vsebine pa se bolj malo zavedamo in je globlje ne občutimo. Navidezni blišč praznovanj, voščil in daril ne more napolniti in nadomestiti potrebe po ljubezni. Zato iščemo razne oblike sproščanja. Kaj hitro nas potegne v kult potrošništva, ki prinaša iz vseh koncev sveta na naše tržišče, seveda z izjemo dobrih stvari, zelo veliko raznega kiča. Z njim trgovci, s psihološko dobro pripravljenimi reklamami, privabljajo kupce in jim praznijo žepe. Uprimo se jim in zaupajmo sebi, bodimo izvirni in domiselni. Predvsem pa bodimo do svojih izbrancev pristni in iskreni. Sežemo s pozornostmi globlje v žep ali ne, učinek bo lahko isti. Oseba, ki nas čuti, bo že razbrala, kaj ji želimo s tem povedati. Stisk roke in živo, iskreno besedo je težko s čimer koli nadomestiti. Šopek ali posamezni cvet nam lahko v cvetličnem jeziku tudi veliko pove. Prisluhnimo mu!
· LOVOR - ljubezen je zmagala,
· BRŠLJAN - večna ljubezen,
· SPOMINčICE - spominjaj se me, mladost, skromnost,
· DETELJICA - pričakujem tvoj odgovor,
· ŠPANSKI BEZEG - ne pusti me čakati,
· ROŽMARIN - moje kratkost je plačilo moje ljubezni,
· TRAVNA BILKA - pisal sem ti,
· OSAT - vsega je konec med nama,
· NARCISA - pogum,
· SONčNICA - upanje,
· TULIPAN - nedostopnost in ljubezen,
· PERUNIKA - krepost,
· VIJOLICA - skromnost in ponižnost,
· ANEMONA - zavrnitev,
· AMARILIS - ponos,
· LILIJA - čistost,
· ALOJA - dolgo življenje, vdanost, naklonjenost,
· KRIZANTEMA - obilje, čistost,
· RDEč NAGELJ - (nebeška) ljubezen,
· NAGELJNI DRUGIH BARV - zvestoba, občudovanje, privlačnost, ljubezen,
· VRTNICA PREVLADUJE KOT ROŽA NAD VSEMI - simbol ljubezni.
Izbiramo lahko tudi med raznovrstnimi šopki. Veselje in srečo prinašajo telohi, ki jih naberemo v bližnjem gozdu, pa tudi eksotična orhideja, ki jo kupimo v cvetličarni. Ker smo ljudje različni, so tudi šopki različni. če je le mogoče jih povežemo tako, da bodo blizu tistemu, ki so mu namenjeni. Prav tako kot šopek pa je pomembna prijazna beseda, ki pospremi šopek, nasmeh, ki prihaja od srca, sporočilo, ki ga prinašajo rože. Naj bo ta dan nekaj posebnega!
Rdeče vrtnice so izraz ljubezni in strasti, saj njihovo intenzivnost izraža rdeča barva, ki pa jo lahko nadomestimo tudi z rumeno. Rumena vrtnica namreč govori: Rad te imam. Pazljivo torej z rdečimi vrtnicami, saj so ob nekaterih priložnostih neprimerne. če se na primer zahvaljuješ teti za pomoč, ji ne sporočaš, da jo strastno ljubiš. Bonton poudarja, da moramo gostitelju na zabavo prinesti darilo. Tako se namreč zahvalimo za povabilo in trud, ki ga je gostitelj vložil v pripravo zabave. Cvetje je zelo primerno ob teh priložnostih.
Na kaj moramo biti pozorni?
· cvetje izročimo ob prihodu,
· šopek odvijemo iz papirja preden ga izročimo gostitelju,
· dekorativnega celofana ni potrebno odvijati,
· papir, v katerega je bil šopek zavit vržemo v koš za smeti,
· v šopku naj bo neparno število cvetov, kar je manj pomembno pri velikih šopkih,
· k cvetju lahko priložimo še krajše sporočilce.
Namesto rezanega cvetja lahko poklanjamo tudi lončnice. Bonton svetuje, da se pozanimamo o osebi, ki jo nameravano obdariti, če so ji lončnice res všeč. če se na lončnice ne spozna, je pametno, da se v cvetličarni pozanimamo o tem kako z njim ravnati, saj lahko obdarovancu prihranimo marsikatero težavo. S cvetjem izražamo naklanjenost. Z lepoto rož polepšamo tudi prostor ljudi, ki jim jih poklanjamo. Kaj je namreč lepše kot nekaj dišečih cvetov v vazi ali morda bujna lončnica na polici. So pa rože tudi zelo romantične, torej, dragi fantje, pred zmenkom v cvetličarno (ali na tržnico). Nič pa ne bo narobe, če za spremembo to naredijo tudi dekleta. Ne pozabite na osmi marec. Mama bo cvetja in poljubčka zelo vesela. Pa babica, teta, sestra in še katera druga tudi.
VALENTINOVE VOŠčILNICE
Pa še nekaj o pisanju voščilnic in pisem nasploh. Z njimi lahko vsakogar razveselimo in mu veliko izpovemo, le da si zato vzamemo premalo časa. Pisanje z roko postaja sploh že prava umetnost. Kar priznajmo, kako nas razveselijo take pisemske ovojnice, ki ne dišijo po navadnosti in že po ročni pisavi sklepamo ali ugibamo, kdo nam piše. In kako nam sežejo v srce prijazne besede, ki so nam namenjene na določen praznik. Danes se nam res ni treba veliko potruditi, da najdemo v raznih specializiranih trgovinah ponudbo res lepih voščilnic in pisem. Njihovo vsebino lahko obogatimo še z dodajanjem posušenih cvetov in listov. Na ta način bomo še izvirnejši in bolj osebni. Narava nam ob vsakem letnem času ponuja veliko možnosti, da v voščilnicah poiščemo in izrazimo svoje navdihe o ljubezni. Nabirajmo pisane cvetove, liste in trave, posušimo jih med listi debelih knjig, da bodo dobro stisnjeni. Zbirajmo lepe misli in želje za voščila našim najdražjim, preizkušajmo svoje literarne sposobnosti. Ko napišemo pismo, priložimo ali prilepimo iz herbarija izbrano bilko, ki se najbolj podaja našemu notranjemu občutku in osebi, ki ji je vsebina namenjena.
NE NAREDITE NAPAKE ZA VALENTINOVO
Napake nastajajo povsod. Pravijo, da kdor dela, greši. Vendar verjemite, nobena izbranka ne bo vesela, če boste ravno na valentinovo naredili kako bolj ali manj nedopustno neumnost. Da se to dogaja, vemo vsi. In katerih 10 napak na praznik zaljubljenih si nikakor ne smemo privoščiti?
· Poslane rože in priložena čestitka so lepo darilo. Seveda pod pogojem, da je na čestitki napisano ime.
· Nikar ne sprašujte izvoljenke, če bi svoje darilo zamenjala s tistim, ki ste ji ga dali vi.
· Ne skregajte se dan pred valentinovim, ker nimate denarja za darilo.
· Ne kupujte praktičnih daril (čeprav so vam neznansko všeč, pa še vi bi jih lahko kdaj uporabili) namesto romantičnih.
· Ne godrnjajte in ne razglabljajte o tem, kako nepotrebni so prazniki.
· Ne premišljujte na glas, le kaj ženske vidijo na rožah.
· Ne skušajte rezervirati mize v restavraciji in ne kupujte kart za kino zadnji dan, ker je to odločno prepozno.
· Ne podarjajte dragocenega darila v zameno za svojo družbo.
· Ne recite ljubim te, s "ko že ravno moram" izrazom na obrazu.
· Še deseta, najhujša napaka: Nikar ne pozabite, da valentinovo sploh je!
Verjetno jih ni veliko, ki še nikoli ne bi zagrešili katere od naštetih napak. Toliko bolje za vaše lepše in boljše polovice, če je tako. Vendar nikar ne pozabite: veliko bolje je pogledati ljubljeno osebo v oči in ji iskreno povedati, da je najboljša na svetu in da jo ljubite, kot da ji kupite drago darilo in si potem vidno oddahnete: "Še ena obveznost je za mano!" Naj bo praznik samo še ena od tisočih priložnosti za izkazovanje ljubezni tistim, ki jih imamo radi. In še enkrat zanimivost za vse samske pripadnice lepšega spola. V Ameriki je živa navada, da lahko edino na valentinovo ženske prosijo za roko moške. V primeru, da izbranec prosilko zavrne, ji mora podariti svilene nogavice. Torej vse tiste, ki zaman čakate na prvi korak moškega, priložnost je tu. Za srečo. če ne, pa vsaj za nogavice!
Zapeljivec Casanova si je moč krepil z ostrigami
Znanstveniki niso dokazali, da bi bila kakšna rastlina ali napoj afrodiziak
- Pravega afrodiziaka sploh ni, je nekoč rekla slovita psihologinja dr. Ruth Westheimer, znana po nasvetih v časopisih. Izvedenka za spolnost je mislila resno. Po definiciji afrodiziak spodbuja in povečuje željo po seksu, česar niso dokazali za nobeno rastlino ali čarobni napoj. Toda zakaj bi zaljubljencem, ki danes praznujejo valentinovo, pokvarili preizkušanje? Predstavljamo vas najbolj znane afrodiziake.
Predvsem v vzhodnih državah je nosorogov rog priznano sredstvo za povečanje potence, vendar nima prav nobene tovrstne moči. Njegova (nezakonita) uporaba v kitajski medicini je vprašljiva. Rog je nekoliko podoben majhnemu penisu v erekciji, kar je v tradicionalni medicini včasih dovolj, da moški mislijo, da jim bo to pomagalo pri lastni erekciji. Nosorogov rog ne vsebuje nič takega, kar bi povečalo spolno moč, kvečjemu hranilne snovi, med drugim fosfor, ki daje uživalcem nekaj energije.
Slavna španska muha sploh ni muha in tudi ni strogo iz Španije. Gre za svetlečega se hrošča, ki izvira iz Evrope in vsebuje kislini podoben sok, imenovan cantharidin. Ko to snov pojemo in jo kasneje izločimo, povzroči pečenje v urinarnem traktu, ki se zamenjuje s spolno stimulacijo. Glavna težava je, da je cantharidin strupen. Žrtve so večinoma ženske, ki jim "podjetni" moški snov brez njihove vednosti vmešajo v pijačo. Večina spodbujevalcev na osnovi španske muhe danes vsebuje zgolj poper, ki povzroči segrevanje.
Alkohol je samo navidezen afrodiziak, saj znižuje inhibitorje in povečuje raven neracionalnosti. Še huje: alkoholne pijače in druga mamila z zabav, ko sta kokain in ekstazi, prispevajo k motnjam erekcije. Ta mamila pospešujejo krvni pretok, ko delujejo na arterije in vene, imajo pa negativen vpliv na raven testosterona in zato na spolno željo. Nekaj kozarčkov je dopustnih, toda naslanjanje na alkohol za boljšo zabavo v postelji je brez pomena.
Čokolada? Ne, ni afrodiziak, pa kaj zato. Vsebuje feniletilamin in serotonin, kemikaliji, ki spodbujata področja ugodja v možganih. Čokolada je podobna seksu toliko, da se zaradi nje počutite bolje, toda nobena preiskava ni dokazala, da spodbuja poželenje. Nekaj podobnega velja za sadje (banane, beluše, korenje, avokado), ki spominja na penis ali testise, in za ostrige, ki veljajo za podobne vagini. Rimljani so ostrige visoko cenili kot afrodiziak, slavni zapeljivec Casanova pa jih je menda pojedel kar petdeset za zajtrk. Ostrige res vsebujejo veliko cinka, ki je potreben za nastajanje sperme, z drugimi snovmi pa zvišujejo raven testosterona. Torej vendarle palec gor za ostrige!
O viagri je bilo zadnja leta veliko govora. Modra tabletka dejansko deluje in Pfizerju, ki jo izdeluje, prinaša velike denarje. Toda viagra v bistvu sploh ni afrodiziak. Če želite, da deluje, potrebujete seksualno spodbudo. Pred viagro in njej podobnimi zdravili so urologi za zdravljenje erektivnih motenj imeli na voljo le malo možnosti. Viagra pa pospešuje krvni pretok v penis in preprečuje krvi, da bi odtekla, s čimer ohranja erekcijo. Zdravilo ima tudi nekaj stranskih učinkov, zlasti za tiste, ki imajo bolno srce, toda kaže, da se jih moški ne bojijo.
Včasih so spolne motnje pri moških in ženskah posledica depresije ali psiholoških motenj. Rešitev ponujajo psihiatri, svetovalci in spolni terapevti. Dostikrat so erektivne motnje posledica neaktivnosti. Tisti, ki se redno gibljejo, imajo več zaupanja vase, poleg tega pa telovadba v kombinaciji z zdravo prehrano spodbuja krvni obtok, kar je pogoj za uspešno spolno življenje. In ne nazadnje, strokovnjaki poudarjajo, da je za dober seks nujno spoštovanje partnerja in njegovih potreb.
Na Valentinovo najbolj tisti slavijo,
ki od zaljubljenosti kar norijo,
tisti, ki se še za rokice držijo,
tisti, ki jim očke čudežno žarijo.
Na Valentinovo tudi tisti slavijo,
ki prijateljske vezi gojijo, tisti,
ki brez določenih oseb težko živijo,
tisti, ki se venomer bojijo,
da koga od svojih ljubljenih ne izgubijo.
Na Valentinovo praznujemo vsi,
zaljubljenci, sodelavci in prijatelji.
lapa je napisal/a: Ne Nekšo dragi Dejan, to je brajleva pisava! Ker je pa Valentinovo in ker smo medkulturno razgledani sem dodala moj mali prispevek za ta praznik.
Droga lapa, ven ka je brejlova pisava. S totin 'nekša' sen misla kej te to pomeni? Brati pa je ne ven.
Za dodajanja objave se prijavite.Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.
erof sobota, 11. februar 2006 ob 21:53
14. februar - VALENTINOVO
VALENTIN, ZAŠČITNIK ZALJUBLJENCEV
Valentinovo, 14. februar, pri nas ni poseben ali klasičen praznik, rekli bi, da gre za vrsto nadomestnega ali vrinjenega praznika, podobnega kot je, na primer, prvi april. Oba sta spomin na prastara živa praznovanja, le da ima prvi april pri nas precej daljšo tradicijo.
Nasprotno pa se pri nas vedno bolj uveljavlja valentinovo.
Po naših cvetličarnah smo opazili leta 1991 valentinova srca (uvožena iz Holandije), skupaj s samo zamislijo o tem, sicer na zahodu zelo priljubljenega praznika, ki ljudem, ki se imajo radi, ponuja zlasti cvetje, voščilnice in drobna darila. Valentinovo, ki je predvsem praznik zaljubljencev, prijateljev in vseh, ki se imajo radi, je za današnjo rabo človeško gotovo zelo prepričljiv.
Seveda gre tu, kot pri večini drugih praznikov v koledarskem letu, za tuje, zahodne vplive, vendar moramo zapisati, da se je ta praznik tudi pri naših sosedih le počasi uveljavil. Izvira namreč iz Anglije, odkoder se je razširil zlasti v Ameriko, se tam docela skomercializiral in se vrnil nazaj na stari kontinent ter ga seveda po idejni in trgovski plati – zavzel.
V drugačnem pomenu pa poznamo sv. Valentina že dolgo na Slovenskem. Preden se pojavi prvi spomladanski dan, lahko že opazujemo nekatere pojave, ki napovedujejo ta priljubljeni letni čas in nam nekoliko lajšajo čakanje v zimi, ki še kaže svoje zobe.
Tak zgodnji znanilec pomladi je med njimi 14. februar, ko tako rekoč še sredi zime goduje sv. Valentin. Po starem kmečkem koledarju je namreč Valentin prinesel ključe od korenin in so mu zato pravili prvi spomladin. Valentin ureže prvo trto, ponekod pa se prične v tem času delo na vrtovih. Predvsem pa je marsikomu znano , da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) značilen po nekaterih ljubezenskih dejavnostih: ženijo se namreč ptiči, čeprav ne povsod ob enakem času, pa tudi enako dejavno ne. To s ptiči, je bila tudi edina slovenska povezava z dogodki, ki so bili o Valentinu, kot rečeno, značilni za anglosaški svet.
Naše ljudstvo na splošno govori o enem samem Valentinu, ki pa je bil toliko bolj pomemben, saj so mu nekdaj priporočali v zaščito božjastnike, otroke, ki jih lomi krč, bolne ljudi z bolečinami v trebuhu, na očeh in za nameček še živino, ki naj bi jo varoval zlasti pred živinsko kugo.
Sv. Valentin ima na Slovenskem razmeroma malo cerkva. V ljubljanski nadškofiji ima le pet podružnic, v goriški pa le dve župnijski in eno podružnično cerkev. V ljubljanski nadškofiji je najbolj znan po božji poti na Limbarski gori. Slovenska legenda je sv. Valentinu pridružila kot 'brata' sv. Peregrina, ki goduje šele 26. aprila. Razlog je mogoče v tem, da ima sv. Peregrin v župnijski cerkvi na Brdu pri Lukovici, pod Limbarsko goro posebno kapelico z oltarjem. Matija Valjavec je zapisal (najbrž tudi kaj spremenil) legendno pesem o lakomni in ošabni krčmarici, ki oba 'brata' zavrne, ko jo prosita za prenočišče in zato slabo konča.
Sv. Valentin je precej priljubljen na Koroškem; v Podjuni ima štiri cerkve. V Škocjanu ob Klopinjskem jezeru se mu pri vsaki večerni molitvi priporočajo za zdravje; vsi vrči za na polje so imeli tam vdelano podobo sv. Valentina.
Najbolj ga pri Slovencih častijo na Primorskem. Prav slovesno je še vedno na njegov praznik v Štmavru pri Gorici. Tu sv. Valentin na prvo nedeljo po svojem godu odpre sezono vaških praznikov na Goriškem. V Šmavru imajo takrat svojo znamenito šagro (farno žegnanje) in hkrati tradicionalni praznik štrukljev.
Mnogo ljudi, predvsem iz Gorice, pride takrat na goro sv. Valentina (Sabotin), v vasico, kjer je zavetnik sv. Maver. Na ta dan dobijo otroci od botrov in sorodnikov v dar kolače. Za odrasle pa v vsaki hiši napečejo štruklje. Kakšno leto jih spečejo v eni sami osamici čez tisoč. In še vsako leto je štrukljev zmanjkalo.
V Središču svoje dni na Valentina niso delali. Po trgu so imeli procesijo. Tudi v Beli krajini niso vpregli živine, 'da se ji ne bi solzile oči'.
Čisto drugačen in precej bolj znamenit pa je Valentin v Angliji, kjer je že stoletja zaščitnik
zaljubljencev in dobrih prijateljev. Na ta dan so si že pred več kot petsto leti predvsem mladi ljudje izmenjavali pisma in 'razglednice', pa tudi darila, ki so jih imenovali kar 'valentini'. Šega se je razširila tudi na ostali anglosaški svet, potem pa, kot rečeno v nekatere druge evropske dežele - zlasti tiste, ki slovijo po sladkarijah , najzavzetejšem spremljevalcu tega praznika. Taka je na primer Italija.
Težko je razložiti, zakaj obstaja zveza med Valentinom in srčnimi zadevami. Na videz jih namreč resnično ni. Neka legenda pripoveduje, da je bil sv. Valentin ubit zato, ker je nasprotoval neki rimski uredbi, ki je mladeničem prepovedovala poroko pred služenjem vojaške službe. Vojaki z družino so namreč zabredli v revščino. Škof Valentin naj bi namreč poročal mlade krščanske pare, čemur je Avrelij Klavdij Goticus, nasprotnik krščanstva, ostro nasprotoval. Po drugih pojmovanjih naj bi se mladi možje na ta način izognili vojaški suknji. Valentina naj bi cesar dal prebičati in sežgati.
V nekem angleškem koledarju iz leta 1797 je zapisana druga legenda: Valentin, zaprt zaradi svoje krščanske vere, naj bi se zaljubil v slepo hčer svojega paznika. Pisal ji je pesmi – od tu naj bi izvirala navada, da si za valentinovo ljudje pišejo pesmice. Ječarjevi hčerki je vrnil vid, zato je vsa družina prestopila v krščanstvo, Valentin pa je bil – ob glavo.
Amerikanci pravijo, da je valentinovo postalo dan ljubezni zato, ker se na ta dan poleg ptičkov 'ženijo' tudi zajci.
Etimologi imajo spet drugačno trditev. Grki g in v sta bili nekoč v preprosti govorici zamenljivi. Anglosasi, ki sp prišli pod normansko oblast, so normanski izraz galantin (ljubljenec žensk) spremenili v valenten ali pa valentin, Bodi moj valentin naj bi torej pomenilo: bodi moj galantin, ljubljenec.
Vse našteto je gotovo še pripomoglo k oživitvi legende o sv. Valentinu oziroma njegovi novi vlogi. Najbrž pa bomo bliže resnici, če bomo iskali v teh dogodkih ostanke nekdanje poganske želje po novem življenju, plodnosti in rasti, ki se že pri Rimljanih ujema z novim letom, in se je začelo, kot smo že omenili s pomladjo.
Angleži so si na valentinovo izmenjevali majhne 'razglednice', ki so imele čipkaste robove, okrašene z raznimi ljubezenskimi risbami, kjer so prevladovali ptiči, srca in vrtnice. Zraven so napisali ustrezne verze. Nekdaj je bil čar valentinov v tem, da so ljudje vse izdelali sami. Ljudska ustvarjalnost se je sčasoma stopila v gorečem prizadevanju industrije, da bi vse, kar je s tem v zvezi, pridno skomercializirala. V viktorijanski Angliji pomembnost in množičnost valentinskih čestitk nista zaostajala za božičnimi. Kasneje je ta dejavnost nekoliko zamrla in spet zaživela v štiridesetih letih tega stoletja.
Včasih so si za ta praznik dajali tudi prav draga darila. V 17. stoletju, na primer, je neka gospa dobila prstan za 300 funtov, od nekega drugega valentina pa diamant, ki je bil vreden trikrat več – vsote so bile za tiste čase seveda astronomske.
Darila so v 18. st. nadomestile že omenjene 'razglednice' in pisma. V novejših časih so si izmenjali darila takoj zatem, ko so mladeniči in mladenke povlekli listke z imeni iz posebne posode in tako dobili vsak svojega valentina. Listič z imenom so si dekleta pripela na obleko in ga potem nekaj dni nosila naokrog. Ponekod na Škotskem so morale nesti tak listek na fantov dom, kjer so v zameno zanj dobile jabolko ali kakšno drugo malenkost.
Za valentinovo je bilo značilno tudi vedeževanje in prerokovanje; to je zanimalo predvsem dekleta, ki so si hotela tako ustvariti predstavo o svojem bodočem ženinu. Najprej so si morale dati v gumbnico cvet žafrana, ki je bil simbol tega dne in ki naj bi močno povečal možnost, da bo prva oseba, ki jo bodo srečale, fant. Zatem pa so si lahko pomagale na naslednji način. V Angliji in Ameriki je ptič, ki so ga prvega videle na ta dan, 'napovedal', kakšne vrste človek bo bodoči mož. Kos je pomenil duhovnika, taščica mornarja, zlati ščinkavec ali kakršenkoli rumen ptič bogataša, vrabec kmeta, modra taščica srečnega človeka, krivokljun prepirljivca, golob dobrosrčneža.
Gorje pa, če bi videle žolno: potem se ne bi nikoli omožile.
Dovolj radovedno in seveda pogumno dekle, je prišlo lahko do bodočega soproga po veri, da je mogoče njegovega duha uročiti, tako, da se potem določen ali nedoločen moški v prihodnosti z njo poroči. Zato, kako povabiti bodočega ženina, pa je potrebna seveda posebna čarovnija In zakaj pogum? Zato, ker je bilo treba na predvečer sv. Valentina na pokopališče. Tam je morala odpeti v ta namen predpisano pesem in dvanajstkrat teči okrog cerkve. Če pa si ni upala med grobove, je lahko storila tako, kot neka mlada dama leta 1754.
Ta si je na predvečer valentinovega priskrbela pet lovorjevih listov. Štiri je pritrdila na vogal svoje blazine, petega na sredino. Prijateljica ji je povedala, da se bo še pred koncem leta poročila, če bo tisto noč sanjala o svojem bodočem ženinu. Da bi bila še bolj gotova, je v trdo skuhala jajce, vzela ven rumenjak in jajce napolnila s soljo (sol ima vedno močno apotropejsko vlogo in čarobno moč). Potem je šla leč in pojedla jajce z lupino vred, ne da bi potem govorila ali pila. Napisati pa je bilo treba še imena najboljših prijateljev; koščke papirja je zavila v ilovico in jih potopila v vodo. Prvi, ki je priplaval na površje, je bil Valentin. In prvi, ki je gospodični priplaval na površino, je bil neki g. Blossom. Vse jutro je dama ostala v postelji z zaprtimi očmi, dokler ni prišel na obisk prav on. Če bi namesto njega prvega videla kakšnega drugega moškega, bi vse splavalo po vodi. Slabo znamenje je bilo tudi, če so dekleta prve srečale ženske.
Splošna vera je torej bila, da bo prvi moški, ki ga sreča dekle ali ženska na ta dan, pri priči njen valentin. Zato je vsaka presneto dobro pazila. Dandanašnje šolarke v Angliji in Ameriki še vedno verjamejo v to in nekatere hodijo naokrog z zaprtimi očmi tako dolgo, dokler se ne počutijo 'varne'.
Znameniti Anglež Samuel Pepys je na ta dan v svoj skrivni dnevnik zapisal:
Valentinovo, 14. 2. 1662. Nisem se prikazal pri Siru Battenu, saj nočem, da bi bila njegova hči spet moja valentina, ker nisva več tako dobra prijatelja.
Ker so bila z valentinovim povezana darila, je bil ta praznik priljubljen tudi med otroki. Ti so hodili na primer v Angliji po vaseh in peli prigodne pesmi. Pazili so tudi na to, da so vstali pred sončnim vzhodom. Če so mogli prvemu človeku, ki so ga videli, v Norfolku dvakrat zapovrstjo reči 'dobro jutro, valentin', preden jih je oni nagovoril, so dobili darilo. Če pa jih je sonce prehitelo, je imel možak pravico reči, da je 'od sonca opečen' in darila so splavala po vodi.
O že pred stoletji tako priljubljenem valentinovem je pisala tudi vrsta angleških literatov, kar pomeni, da je šlo za praznik s poanto. Shakespearov sodobnik Thomas Nashe je prisrčno opisal svoja doživetja na valentinovo, drugače, spet, pa esejist Charles Lamb. Ta je oštel prinašalce valentinovih pisem za ljudi, ki slabo oponašajo poštarje, češ, saj že tečejo drugače. Pesmico po pošti oddati je bilo pač več vredno, kot če si s pisemcem k naslovniku kar nekoga poslal.
Valentina kot svetnika in zavetnika poznajo (skoraj) povsod po Evropi, vendar v drugačnih vlogah. V Nemčiji je na primer prav dolgo trajalo, da so tega svetnika povezali z zaljubljenci. V nekaterih pokrajinah namreč menijo, da je 14. februar rojstni dan Judeža (kot drugje menijo za 1. april), zato so imeli ta dan za nesrečen. Ker sta že brata Grimm pisala o tem, da je Valentin povezan s padavico (epilepsijo), more biti jasno, da ga nekdaj nemški zaljubljenci niso mogli imeti ravno v čislih. Morda jih je bolj pomirjalo, da je bil v Nemčiji tudi zavetnik zoper zobobol. Ljudstvo je ime Valentin glede na nemško izgovorjavo povezalo z glagolom fallen, pasti. V zvezi z njegovim imenom pa poznamo še drugačno ljudsko etimologiranje.
Atribut enega od Valentinov (najbrž umbrijskega) je bil petelin in invalidni deček (ki naj bi ga svetnik ozdravil). V Nemčiji je tudi zaščitnik zoper prašičje bolezni. V francoski Bretaniji ga kličejo na pomoč ob hudem vetru.
Če je že v nemških deželah 14. februar nesrečen dan, zlasti za tiste, ki se takrat rodijo (taki naj bi ne živeli preveč dolgo) ali pa za bogataše, ki kmalu umro, če na valentinovo grmi, pa je za Amerikance ta dan vse kaj drugega. Po popularnosti se valentinovo ne more nikjer meriti
z ZDA.
Tam je vtaknila vmes svoje živahne lovke trgovina. Simbol tega praznika je srce, v vseh mogočih oblikah in načinih prikazovanja in po ameriških izložbah se že dneve pred 14. februarjem pojavijo skladovnice valentinov, daril: v obliki srca so torte, bonboniere, milo, steklenice, krožniki, šatulje in drugo; s srci potiskajo papir, blago, steklo. Radio in televizija predvajata stare in nove 'valentinske šlagerje'. V papirnicah je nešteto bolj ali manj duhovitih voščilnic raznih oblik in barv. Nekatere so celo parfumirane, kot so bile v Angliji v 19. stoletju.
Valentinove čestitke so se v Ameriki kot pisma iz Anglije pojavile že v 18. stoletju. Po letu 1723 so uvozili iz stare dežele že sestavljena valentinova pisma, pesmi in podobno, ki so bila izdana v knjigah. Takrat je v Ameriki praznovanje na valentinovo naravnost vzcvetelo. Pesmice so bile pisane na papir z zlato obrobo ali v kakšni drugi lepi dekoraciji. Naslov teh pesmi, ki so jih vsi prepisovali, je bil zvečine: 'Bodi moj(a) valentin(a).' Pesmi so bile natisnjene v obliki 'originala' in odgovora nanj.
Pred kratkim sem plesal s teboj
in se precej zaljubil vate;
tvojo privlačno zunanjost,
tvoje čarobno bistvo,
bi znali le pesniki opisati;
tvoj glas, tako sladek in poln melodije,
še vedno odzvanja v mojih ušesih,
in moja najbolj vroča želja je,
da bi svojo Delijo dobil za ženo;
bodi tako dobra, moja sladka deklica,
napiši mi vrstico,
in naj moj svetnik ljubezni podpre mojo prošnjo.
In odgovor:
Tvoje valentinovo pismo je zelo prijazno,
zato ni naletelo na mrzel sprejem;
tvoje družbe sem bila zelo vesela,
ko sem zadnjič plesala s teboj.
Tako sva drug drugemu v ljubezni
naklonila svoje srci, moj valentin.
Na karticah so bili včasih prilepljeni zlati kupidi, ljubezenske pentlje, natisnjeni Amorji z lokom in puščicami in mile grlice. Komercialno so začeli kartice izdelovati okrog leta 1800. Okrog leta 1840 so prišle na trg 'mehanične kartice'. Te se je dalo premikati, če si potegnil za figuro ali predmet na njih. Imele so celo tridimenzionalne oblike. Zelo razširjen motiv je bil ljubezenski parček v vrtni uti, s cerkvijo v ozadju. Dama na sliki je bila skoraj vedno v škrlatni obleki, zavita v moder ali zelen šal. Gospod je nosil hlače sivkaste barve, rumen suknjič, moder plašč in zeleno ali živordečo kravato.
Po stari anglosaški šegi so si na dan sv. Valentina dobri prijatelji in zaljubljenci podarjali kajpak tudi cvetje. Prav ta običaj je že dolgo domač tudi v sosednji Avstriji. Dunaj je 14. februarja ves v cvetju. Rože kupujejo vsi, bogati in revni. Šopki morajo biti urejeni tako, da je najvažnejši cvet vedno v sredini, dopolnjen morda s kakšnim drugim plemenitim cvetom. V prvo vrsto spadajo amarilisi, lilije, cvetovi božične zvezde, sončnice, v drugo gladiole, narcise, orhideje, vrtnice, v tretjo pa nagelj, encijan, anemone in podobno. Za sam praznik sv. Valentina pa so še vedno najbolj priljubljene vrtnice, saj simbolizirajo ljubezen. Časopisi v tem času poučujejo bralce o pomenu posameznih vrst cvetja; tako lilija simbolizira čistost, sončnica upanje, tulipan nedostopnost in ljubezen, perunika krepost, spominčica mladost in skormnost, vijolica skromnost in ponižnost, anemona zavrnitev, amarilis ponos, aloja dolgo življenje, naklonjenost in vdanost, krizantema obilje, čistost, bogastvo, rdeč nagelj (nebeško) ljubezen, nageljni drugih barv zvestobo, občudovanje, privlačnost in ljubezen, narcisa pogum, bela marjetica oboževanje, čistost, nedolžnost; marjetke raznih barv pa lepoto in harmonijo…
Najbolj se seveda tega veselijo otroci. Vsak mora v šolo prinesti kakšno voščilnico, ki jo potem podari svojemu valentinu. Tisti, ki jih dobi največ, je seveda najpopularnejši v razredu.
Valentinovo je med vsemi dnevi v letu v ZDA edini dan, ko je tudi ženski dovoljeno zaprositi za moževo roko (pravilo veleva – če jo zavrne, ji mora kupiti svilene nogavice). Ljudje, ki se imajo na takšen ali drugačen način radi, si pošiljajo voščilnice in darila. Sem sodijo, čisto po ameriško, tudi plišaste živali. Ogromne količine valentinskih voščilnic je narejenih v klasičnem ali pa zelo sodobnem, pogosto 'modernem' slogu, z enako slaboumnimi besedili, kot jih lahko srečamo na različnih evropskih voščilnicah, namenjenih različnim priložnostim. V Ameriki si poleg zaljubljencev voščijo vsi, prijatelji, sorodniki, kolegi v službi, stari in mladi (isto velja za Anglijo). Voščilnica stane dolar, dva (leta 1992), najdražja tudi sto dolarjev. Za božič napišejo Američani dve milijardi in pol voščilnic, za valentinovo pa samo pol milijarde manj.
V Britaniji so izražanja ljubezni in zvestobe na valentinovo še posebej polni časopisni oglasi. Zadevo je baje uvedel angleški časnik The Guardian (šele) leta 1974. Na valentinovo izidejo britanski časniki znatno debelejši kot navadno, posebni valentinski oglasi pa nastopajo v tisku že več dni prej. Malih oglasov je za dolge strani, objavljajo jih zlasti moški. Sporočila so zvečine šifrirana Na primer: Ognjeviti konj. V divjini življenja je ena sama resnična cvetlica, to je ljubezen. Ljubim te, Pisces (izvoljenka je bila očitno rojena v znamenju Rib).
Ker je sedanja svetovna civilizacija germanska, je zlasti v Ameriki s svojim 'masovnim zgledom' uspelo tudi v tem primeru, kot še pri toliko drugih, v kratkem času doseči to, kar se prej Angliji ni posrečilo v stoletjih. S svojimi prazničnimi srci vred je šego o sv. Valentinu (kot še toliko drugih) prenesla na dovzetna območja starega kontinenta pa tudi drugih dežel po svetu.
Povzeto po knjigi: Velika knjiga o praznikih – Praznovanja na Slovenskem in po svetu
erof sobota, 11. februar 2006 ob 22:19
Fake sobota, 11. februar 2006 ob 22:19
Ka pa če ne nejdeš?
erof sobota, 11. februar 2006 ob 23:24
erof sobota, 11. februar 2006 ob 23:56
erof nedelja, 12. februar 2006 ob 00:25
Fake ponedeljek, 13. februar 2006 ob 16:21
Svašta!
Mejmo se radi
erof četrtek, 16. februar 2006 ob 19:57
erof torek, 12. februar 2008 ob 21:03
VALENTINOVO CVETJE
K praznovanju valentinovega nujno sodijo tudi rože. Kraljice valentinovega so prav gotovo vrtnice. Vendar morate paziti, katere barve teh prelepih rož boste izbrali, saj po starem izročilu barve vrtnic skrivajo naslednja sporočila: bela vrtnica pomeni pravo ljubezen, rdeča vrtnica pomeni strast, rumena vrtnica pomeni prijateljstvo, črna vrtnica pomeni slovo. V novejšem času so vrtnice dobile drugačen pomen; bela vrtnica pomeni jasnost misli, rdeča vrtnica pomeni ljubezen, rumena vrtnica pomeni prijateljstvo, rožnata vrtnica pomeni prijateljstvo ali strast, črna vrtnica pomeni sovraštvo ali celo smrt.
Torej pozor! Ko boste izbirali rože, imejte ves čas v mislih tudi njihov simbolni pomen. Ali pa izberite nevtralno barvo in sami razložite svoj namen.
VRTNICE - simbol ljubezni!
Vrtnice spadajo med najstarejše gojene rože. V Aziji so jih gojili že pred pet tisoč leti, fosili z odtisi divjih vrtnic pa so stari okoli petintrideset milijonov let. Stare civilizacije so razlagale, da je lepota vrtnic delo božjih rok. ANTIčNI GRKI so verjeli, da je sojenica Kloto lepo mrtvo nimfo spremenila v rožo, Afrodita ji je dodala lepoto, Dioniz je prispeval dišeči nektar, Zeus pa je odpihal oblake, da bi lahko Apolon vrtnico oblil s soncem. Cvet so poimenovali kraljica rož in ga podarili Erosu. O nastanku te prelepe rože so imeli svojo legendo tudi RIMLJANI. V Rimu je živela lepa deklica z imenom Rodanta, ki je imela vrsto snubcev, vendar zanje ni kazala pretiranega zanimanja. Ljubezen in želja po njej pa jih je tako gnala, da so podrli celo vrata njene hiše, da bi prišli do nje. Ta dogodek je tako zelo razjezil boginjo Diano, da je dekle spremenila v vrtnico, njene snubce pa v njene trne. Ne glede na izvor pa je vrtnica zagotovo eden najbolj prepoznavnih simbolov ljubezni in lepote.
Splošno znano je, da rdeča vrtnica pomeni "Ljubim te!", manj znani pa so drugi pomeni, prav tako povezani z barvo cveta:
· rdeča vrtnica pomeni strast in ljubezen,
· rumena vrtnica pomeni prijateljstvo,
· oranžna vrtnica pomeni poželenje
· rdeče in bele vrtnice skupaj pomenijo enotnost,
· roza vrtnica pomeni ljubkost in plemenitost,
· temno rdeča vrtnica je lep poklon nekomu, ki se svoje lepote še ne zaveda,
· bela vrtnica pomeni pravo ljubezen, pomeni, da je oseba, ki ste ji jo podarili, božansko lepa, zaprti cvetovi pa, da ste premladi za ljubezen,
· črna vrtnica pomeni slovo.
Ena sama podarjena vrtnica pomeni preprostost in je idealna rešitev za tiste, ki bi radi nekaj podarili, pa imajo prazne žepe.
NAJ ŽIVI LJUBEZEN ne samo za Valentinovo!
Praznike doživljamo na različne načine. Pogosto posnemamo to, kar delajo drugi. Resnične vsebine pa se bolj malo zavedamo in je globlje ne občutimo. Navidezni blišč praznovanj, voščil in daril ne more napolniti in nadomestiti potrebe po ljubezni. Zato iščemo razne oblike sproščanja. Kaj hitro nas potegne v kult potrošništva, ki prinaša iz vseh koncev sveta na naše tržišče, seveda z izjemo dobrih stvari, zelo veliko raznega kiča. Z njim trgovci, s psihološko dobro pripravljenimi reklamami, privabljajo kupce in jim praznijo žepe. Uprimo se jim in zaupajmo sebi, bodimo izvirni in domiselni. Predvsem pa bodimo do svojih izbrancev pristni in iskreni. Sežemo s pozornostmi globlje v žep ali ne, učinek bo lahko isti. Oseba, ki nas čuti, bo že razbrala, kaj ji želimo s tem povedati. Stisk roke in živo, iskreno besedo je težko s čimer koli nadomestiti. Šopek ali posamezni cvet nam lahko v cvetličnem jeziku tudi veliko pove. Prisluhnimo mu!
· LOVOR - ljubezen je zmagala,
· BRŠLJAN - večna ljubezen,
· SPOMINčICE - spominjaj se me, mladost, skromnost,
· DETELJICA - pričakujem tvoj odgovor,
· ŠPANSKI BEZEG - ne pusti me čakati,
· ROŽMARIN - moje kratkost je plačilo moje ljubezni,
· TRAVNA BILKA - pisal sem ti,
· OSAT - vsega je konec med nama,
· NARCISA - pogum,
· SONčNICA - upanje,
· TULIPAN - nedostopnost in ljubezen,
· PERUNIKA - krepost,
· VIJOLICA - skromnost in ponižnost,
· ANEMONA - zavrnitev,
· AMARILIS - ponos,
· LILIJA - čistost,
· ALOJA - dolgo življenje, vdanost, naklonjenost,
· KRIZANTEMA - obilje, čistost,
· RDEč NAGELJ - (nebeška) ljubezen,
· NAGELJNI DRUGIH BARV - zvestoba, občudovanje, privlačnost, ljubezen,
· VRTNICA PREVLADUJE KOT ROŽA NAD VSEMI - simbol ljubezni.
Izbiramo lahko tudi med raznovrstnimi šopki. Veselje in srečo prinašajo telohi, ki jih naberemo v bližnjem gozdu, pa tudi eksotična orhideja, ki jo kupimo v cvetličarni. Ker smo ljudje različni, so tudi šopki različni. če je le mogoče jih povežemo tako, da bodo blizu tistemu, ki so mu namenjeni. Prav tako kot šopek pa je pomembna prijazna beseda, ki pospremi šopek, nasmeh, ki prihaja od srca, sporočilo, ki ga prinašajo rože. Naj bo ta dan nekaj posebnega!
Rdeče vrtnice so izraz ljubezni in strasti, saj njihovo intenzivnost izraža rdeča barva, ki pa jo lahko nadomestimo tudi z rumeno. Rumena vrtnica namreč govori: Rad te imam. Pazljivo torej z rdečimi vrtnicami, saj so ob nekaterih priložnostih neprimerne. če se na primer zahvaljuješ teti za pomoč, ji ne sporočaš, da jo strastno ljubiš. Bonton poudarja, da moramo gostitelju na zabavo prinesti darilo. Tako se namreč zahvalimo za povabilo in trud, ki ga je gostitelj vložil v pripravo zabave. Cvetje je zelo primerno ob teh priložnostih.
Na kaj moramo biti pozorni?
· cvetje izročimo ob prihodu,
· šopek odvijemo iz papirja preden ga izročimo gostitelju,
· dekorativnega celofana ni potrebno odvijati,
· papir, v katerega je bil šopek zavit vržemo v koš za smeti,
· v šopku naj bo neparno število cvetov, kar je manj pomembno pri velikih šopkih,
· k cvetju lahko priložimo še krajše sporočilce.
Namesto rezanega cvetja lahko poklanjamo tudi lončnice. Bonton svetuje, da se pozanimamo o osebi, ki jo nameravano obdariti, če so ji lončnice res všeč. če se na lončnice ne spozna, je pametno, da se v cvetličarni pozanimamo o tem kako z njim ravnati, saj lahko obdarovancu prihranimo marsikatero težavo. S cvetjem izražamo naklanjenost. Z lepoto rož polepšamo tudi prostor ljudi, ki jim jih poklanjamo. Kaj je namreč lepše kot nekaj dišečih cvetov v vazi ali morda bujna lončnica na polici. So pa rože tudi zelo romantične, torej, dragi fantje, pred zmenkom v cvetličarno (ali na tržnico). Nič pa ne bo narobe, če za spremembo to naredijo tudi dekleta. Ne pozabite na osmi marec. Mama bo cvetja in poljubčka zelo vesela. Pa babica, teta, sestra in še katera druga tudi.
VALENTINOVE VOŠčILNICE
Pa še nekaj o pisanju voščilnic in pisem nasploh. Z njimi lahko vsakogar razveselimo in mu veliko izpovemo, le da si zato vzamemo premalo časa. Pisanje z roko postaja sploh že prava umetnost. Kar priznajmo, kako nas razveselijo take pisemske ovojnice, ki ne dišijo po navadnosti in že po ročni pisavi sklepamo ali ugibamo, kdo nam piše. In kako nam sežejo v srce prijazne besede, ki so nam namenjene na določen praznik. Danes se nam res ni treba veliko potruditi, da najdemo v raznih specializiranih trgovinah ponudbo res lepih voščilnic in pisem. Njihovo vsebino lahko obogatimo še z dodajanjem posušenih cvetov in listov. Na ta način bomo še izvirnejši in bolj osebni. Narava nam ob vsakem letnem času ponuja veliko možnosti, da v voščilnicah poiščemo in izrazimo svoje navdihe o ljubezni. Nabirajmo pisane cvetove, liste in trave, posušimo jih med listi debelih knjig, da bodo dobro stisnjeni. Zbirajmo lepe misli in želje za voščila našim najdražjim, preizkušajmo svoje literarne sposobnosti. Ko napišemo pismo, priložimo ali prilepimo iz herbarija izbrano bilko, ki se najbolj podaja našemu notranjemu občutku in osebi, ki ji je vsebina namenjena.
NE NAREDITE NAPAKE ZA VALENTINOVO
Napake nastajajo povsod. Pravijo, da kdor dela, greši. Vendar verjemite, nobena izbranka ne bo vesela, če boste ravno na valentinovo naredili kako bolj ali manj nedopustno neumnost. Da se to dogaja, vemo vsi. In katerih 10 napak na praznik zaljubljenih si nikakor ne smemo privoščiti?
· Poslane rože in priložena čestitka so lepo darilo. Seveda pod pogojem, da je na čestitki napisano ime.
· Nikar ne sprašujte izvoljenke, če bi svoje darilo zamenjala s tistim, ki ste ji ga dali vi.
· Ne skregajte se dan pred valentinovim, ker nimate denarja za darilo.
· Ne kupujte praktičnih daril (čeprav so vam neznansko všeč, pa še vi bi jih lahko kdaj uporabili) namesto romantičnih.
· Ne godrnjajte in ne razglabljajte o tem, kako nepotrebni so prazniki.
· Ne premišljujte na glas, le kaj ženske vidijo na rožah.
· Ne skušajte rezervirati mize v restavraciji in ne kupujte kart za kino zadnji dan, ker je to odločno prepozno.
· Ne podarjajte dragocenega darila v zameno za svojo družbo.
· Ne recite ljubim te, s "ko že ravno moram" izrazom na obrazu.
· Še deseta, najhujša napaka: Nikar ne pozabite, da valentinovo sploh je!
Verjetno jih ni veliko, ki še nikoli ne bi zagrešili katere od naštetih napak. Toliko bolje za vaše lepše in boljše polovice, če je tako. Vendar nikar ne pozabite: veliko bolje je pogledati ljubljeno osebo v oči in ji iskreno povedati, da je najboljša na svetu in da jo ljubite, kot da ji kupite drago darilo in si potem vidno oddahnete: "Še ena obveznost je za mano!" Naj bo praznik samo še ena od tisočih priložnosti za izkazovanje ljubezni tistim, ki jih imamo radi. In še enkrat zanimivost za vse samske pripadnice lepšega spola. V Ameriki je živa navada, da lahko edino na valentinovo ženske prosijo za roko moške. V primeru, da izbranec prosilko zavrne, ji mora podariti svilene nogavice. Torej vse tiste, ki zaman čakate na prvi korak moškega, priložnost je tu. Za srečo. če ne, pa vsaj za nogavice!
erof četrtek, 14. februar 2008 ob 13:08
Zapeljivec Casanova si je moč krepil z ostrigami
Znanstveniki niso dokazali, da bi bila kakšna rastlina ali napoj afrodiziak
- Pravega afrodiziaka sploh ni, je nekoč rekla slovita psihologinja dr. Ruth Westheimer, znana po nasvetih v časopisih. Izvedenka za spolnost je mislila resno. Po definiciji afrodiziak spodbuja in povečuje željo po seksu, česar niso dokazali za nobeno rastlino ali čarobni napoj. Toda zakaj bi zaljubljencem, ki danes praznujejo valentinovo, pokvarili preizkušanje? Predstavljamo vas najbolj znane afrodiziake.
Predvsem v vzhodnih državah je nosorogov rog priznano sredstvo za povečanje potence, vendar nima prav nobene tovrstne moči. Njegova (nezakonita) uporaba v kitajski medicini je vprašljiva. Rog je nekoliko podoben majhnemu penisu v erekciji, kar je v tradicionalni medicini včasih dovolj, da moški mislijo, da jim bo to pomagalo pri lastni erekciji. Nosorogov rog ne vsebuje nič takega, kar bi povečalo spolno moč, kvečjemu hranilne snovi, med drugim fosfor, ki daje uživalcem nekaj energije.
Slavna španska muha sploh ni muha in tudi ni strogo iz Španije. Gre za svetlečega se hrošča, ki izvira iz Evrope in vsebuje kislini podoben sok, imenovan cantharidin. Ko to snov pojemo in jo kasneje izločimo, povzroči pečenje v urinarnem traktu, ki se zamenjuje s spolno stimulacijo. Glavna težava je, da je cantharidin strupen. Žrtve so večinoma ženske, ki jim "podjetni" moški snov brez njihove vednosti vmešajo v pijačo. Večina spodbujevalcev na osnovi španske muhe danes vsebuje zgolj poper, ki povzroči segrevanje.
Alkohol je samo navidezen afrodiziak, saj znižuje inhibitorje in povečuje raven neracionalnosti. Še huje: alkoholne pijače in druga mamila z zabav, ko sta kokain in ekstazi, prispevajo k motnjam erekcije. Ta mamila pospešujejo krvni pretok, ko delujejo na arterije in vene, imajo pa negativen vpliv na raven testosterona in zato na spolno željo. Nekaj kozarčkov je dopustnih, toda naslanjanje na alkohol za boljšo zabavo v postelji je brez pomena.
Čokolada? Ne, ni afrodiziak, pa kaj zato. Vsebuje feniletilamin in serotonin, kemikaliji, ki spodbujata področja ugodja v možganih. Čokolada je podobna seksu toliko, da se zaradi nje počutite bolje, toda nobena preiskava ni dokazala, da spodbuja poželenje. Nekaj podobnega velja za sadje (banane, beluše, korenje, avokado), ki spominja na penis ali testise, in za ostrige, ki veljajo za podobne vagini. Rimljani so ostrige visoko cenili kot afrodiziak, slavni zapeljivec Casanova pa jih je menda pojedel kar petdeset za zajtrk. Ostrige res vsebujejo veliko cinka, ki je potreben za nastajanje sperme, z drugimi snovmi pa zvišujejo raven testosterona. Torej vendarle palec gor za ostrige!
O viagri je bilo zadnja leta veliko govora. Modra tabletka dejansko deluje in Pfizerju, ki jo izdeluje, prinaša velike denarje. Toda viagra v bistvu sploh ni afrodiziak. Če želite, da deluje, potrebujete seksualno spodbudo. Pred viagro in njej podobnimi zdravili so urologi za zdravljenje erektivnih motenj imeli na voljo le malo možnosti. Viagra pa pospešuje krvni pretok v penis in preprečuje krvi, da bi odtekla, s čimer ohranja erekcijo. Zdravilo ima tudi nekaj stranskih učinkov, zlasti za tiste, ki imajo bolno srce, toda kaže, da se jih moški ne bojijo.
Včasih so spolne motnje pri moških in ženskah posledica depresije ali psiholoških motenj. Rešitev ponujajo psihiatri, svetovalci in spolni terapevti. Dostikrat so erektivne motnje posledica neaktivnosti. Tisti, ki se redno gibljejo, imajo več zaupanja vase, poleg tega pa telovadba v kombinaciji z zdravo prehrano spodbuja krvni obtok, kar je pogoj za uspešno spolno življenje. In ne nazadnje, strokovnjaki poudarjajo, da je za dober seks nujno spoštovanje partnerja in njegovih potreb.
lapa četrtek, 14. februar 2008 ob 19:19
Tukaj je pa moj prispevek za Valentinovo.....malo se bo treba potruditi, da izveste kaj vam hočem povedati
lapa četrtek, 14. februar 2008 ob 19:21
In tisti, ki slabše vidite, lahko zdaj bolje vidite!
Dejan četrtek, 14. februar 2008 ob 19:46
Ke maš to nekšo brejlovo pisavo
lapa četrtek, 14. februar 2008 ob 20:24
Ne Nekšo dragi Dejan, to je brajleva pisava! Ker je pa Valentinovo in ker smo medkulturno razgledani sem dodala moj mali prispevek za ta praznik.
Nela četrtek, 14. februar 2008 ob 21:46
NE BODI KOT DRUGI
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.
Nela četrtek, 14. februar 2008 ob 21:47
Na Valentinovo najbolj tisti slavijo,
ki od zaljubljenosti kar norijo,
tisti, ki se še za rokice držijo,
tisti, ki jim očke čudežno žarijo.
Na Valentinovo tudi tisti slavijo,
ki prijateljske vezi gojijo, tisti,
ki brez določenih oseb težko živijo,
tisti, ki se venomer bojijo,
da koga od svojih ljubljenih ne izgubijo.
Na Valentinovo praznujemo vsi,
zaljubljenci, sodelavci in prijatelji.
lapa četrtek, 14. februar 2008 ob 23:21
Vse kar imamo je lepo, da drugim damo!
Noč razpira svoja krila,
naj pride k tebi nočna vila,
naj ti vso noč šepeta,
da te nekdo rad ima.
Srečno Valentinovo!
Vam želi Lapa-Sxxxxx
Dejan petek, 15. februar 2008 ob 01:05
lapa je napisal/a:
Ne Nekšo dragi Dejan, to je brajleva pisava! Ker je pa Valentinovo in ker smo medkulturno razgledani sem dodala moj mali prispevek za ta praznik.
Droga lapa, ven ka je brejlova pisava. S totin 'nekša' sen misla kej te to pomeni? Brati pa je ne ven.
lapa petek, 15. februar 2008 ob 01:15
No sej sem zdaj, če pogledaš malo navzgor, zapisala kar sem zapisala v malo druga
ni pisavi.
Almanah petek, 15. februar 2008 ob 11:40
Slovani smo slavili Gregorjevo in jaz pri tem ostajam.
Pa srečno vsem drugim.