Govor načelnika Generalštaba Slovenske vojske na slovesnosti ob Dnevu državnosti v Ljutomeru 19. junija 2009
Spoštovani župan občine Ljutomer gospod Franc Jurša, spoštovani zbrani, cenjeni veterani vojne za samostojno Slovenijo, dragi prijatelji.
V teh dneh mineva 18 let od razglasitve in formalne vzpostavitve Republike Slovenije, kar praznujemo kot dan državnosti.
Vzpostavitev slovenske državnosti je krona prizadevanj ljudi in rodov, ki so s svojim trudom in požrtvovalnostjo na številnih področjih narodovega življenja vzpostavljali slovensko samobitnost skozi ohranjanje običajev, s postavljanjem slovenskega knjižnega jezika ob bok jezikom velikih narodov, z vrhunskimi kulturnimi stvaritvami, z znanstvenimi dosežki, v preteklih dveh desetletjih pa tudi z vključitvijo in delovanjem v skupnost suverenih držav v Organizacijo združenih narodov in Evropsko unijo.
Vsega navedenega se spomnimo, ko slavimo dan državnosti. Še posebej pa se lahko s ponosom spominjamo leta 1991, ko smo pričakovali rojstvo države. Veliko modrosti in poguma je bilo takrat potrebno, da lahko danes s ponosom govorimo o času, ko smo si priborili samostojno Slovenijo, ko je potekala vojna, ki nedvomno predstavlja najbolj dramatično dejanje osamosvajanja.
Če ne bi bilo vojne za Slovenijo in naše zmage, bi danes pisali drugačno zgodovino in živeli v drugačni državi. Še danes se najdejo taki, ki pravijo, da smo imeli srečo in da nam je bila država podarjena. A se motijo. Slovenskemu narodu ni bilo nikoli nič podarjeno. Ko smo stopali na samostojno pot, smo lahko izhajali iz zgodovinskih izkušenj generala Maistra in njegovega odločnega boja za severno mejo ter iz izkušenj boja za narodov obstoj in svobodo pri uporu proti fašizmu in nacizmu. Ves čas smo vedeli, da si bomo morali samostojnost priboriti sami. Zato smo se na to preizkušnjo temeljito pripravili, najprej z delovanjem Manevrske strukture narodne zaščite ter za tem jeseni 1990 in v prvi polovici leta 1991 s pripravami slovenske milice in teritorialne obrambe ter slovenske oblasti.
Ljudje, ki so neposredno doživeli dogajanja v vojni za Slovenijo, v sebi nosijo zavedanje o neprecenljivosti tistega, kar nas je takrat povezovalo in kar smo skupaj ustvarjali. Prav tukaj, v Prlekiji, ki se je leta 1991 znašla sredi najtežjih vojaških preizkušenj, znamo to neprecenljivo imenovati s pravim imenom - domovina.
Na območju nekdanje občine Ljutomer je leta 1991 potekalo največ vojaških spopadov v eni občini. To potrjujejo tudi podeljeni 4 bojni znaki za delovanje slovenske Teritorialne obrambe in milice v Kačurah 27. junija, Gibini 28. junija, Presiki 2. julija in Razkrižju-Pristavi 3. julija, čeprav je bilo spopadov še več. Te aktivnosti so strokovno in zgodovinsko dobro prikazane, za kar gre zahvala tudi tedanjemu poveljstvu 73. območnega štaba Teritorialne obrambe Ljutomer ter predstavnikom Policijske postaje Ljutomer.
V Prlekiji smo leta 1991 dokazali, da nam je dovolj mačehovske države, da je čas, da gre Slovenija na svoje. Zato je bil odpor sil Teritorialne obrambe in milice tako žilav. Bolelo nas je, da se je kolona Jugoslovanske armade s polkovnikom Popovom prebila preko Ljutomera do Gornje Radgone. Obstaja vrsta dejstev in zgodb o hrabrih dejanjih naših sil. Ljutomerčani in Prleki ste lahko ponosni na svoj pogum ter delovanje obrambnih sil in podpornih struktur v vojni za samostojno Slovenijo.
Prav zato so danes toliko bolj nerazumljivi nekateri poskusi razvrednotenja tega prispevka.
Povejmo, da prerekanja o tem, kdo ima večje zasluge v vojni za Slovenijo, ne vodijo k ohranjanju spomina na dogajanja in dosežke tistega časa. Še posebej pa ta prerekanja ne prispevajo k ohranjanju in uveljavljanju vrednot, ki so nas vodile in za katere smo si prizadevali pred 18. leti. Zato danes pozivam k razumu in dejanjem, ki bodo preprečila prilaščanje ali razvrednotenje uspeha, do katerega nas je pripeljala enotnost in složnost državljank in državljanov Slovenije.
Zahvaljujoč odločnim dejanjem v času osamosvajanja, danes ni potrebno, da se pri dejanjih za našo prihodnost sprašujemo, ali smo zanjo pripravljeni žrtvovati tudi življenja. Pred osemnajstimi leti so bila ta vprašanja zelo nedvoumna, izbire jasne, posledice pa usodne. Danes vprašanja niso tako jasna, dileme niso tako izrazite in posledice izbire ne tako usodne. Zato smo bolj sproščeni in si privoščimo več strpnosti do človeških slabosti, ki si želijo v vsaki stvari zagotoviti predvsem lastno korist. Leta 1991 rojeni otroci bodo v tem letu polnoletni. Država svojo polnoletnost in zrelost dokazuje na drug način, tako kot je danes drugačen pogled na domovino.
Domovina, v imenu katere smo bili pred leti pripravljeni veliko žrtvovati, tudi danes od nas pričakuje, da bomo svoje znanje, voljo in ustvarjalnost vložili v doseganje ciljev, ki so usmerjeni v graditev človeškega dostojanstva, medsebojnega spoštovanja in solidarnosti. Ob tem ne smemo pozabiti na domoljubje, ki ga moramo negovati danes in ga izročiti naslednjim rodovom. Domoljubje je lahko trden temelj in vir moči tudi za prihodnost in ne zgolj beseda, ki jo občasno uporabimo za opisovanje velikih dogodkov iz preteklosti.
Pri rojevanju samostojne Slovenije smo bili slovenski vojaki na barikadah. V preteklih 18. letih smo gradili in izgradili Slovensko vojsko, ki je v ponos vsem državljankam in državljanom Slovenije. Danes Slovenska vojska sodeluje pri ohranjanju miru daleč od doma, vendar je njena prva in najpomembnejša naloga še vedno takšna, kot je bila pred 18. leti - obramba Republike Slovenije. Zato je za nas v Slovenski vojski domoljubje temelj, ki podeljuje smisel vsem vrednotam, ki nas vodijo pri našem delovanju.
Spoštovani! Dan državnosti je priložnost, da se spomnimo dejanj, ki so pomembna za nastajanje slovenske države. Naj bo to dan, ko se spomnimo tudi vseh domoljubov, saj smo z vzpostavitvijo lastne države izpolnili sanje mnogih rodov Slovencev.
Zaradi prispevka v vojni za samostojno Slovenijo pa je potrebno posebej izreči: hvala Ljutomerčani in Ljutomerčanke, hvala teritorialci, hvala miličniki, hvala civilna obramba in takratna oblastna struktura. Brez skupnega cilja in skupnega nastopa, bi tistega usodnega leta 1991 tudi puške in armbrusti ostali brez poka.
Čestitam vam ob dnevu državnosti.
Za dodajanja objave se prijavite.Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.
Jernej sobota, 13. junij 2009 ob 22:38
Ta tema obravnava prispevek Slovesnost ob Dnevu državnosti
Saj san znao ka obstajajo dosta slike in posnetke
..zanimivo
od osamosvojitevni vojni 1991. Škoda ka me te nede v Lotmerk.
Dejan četrtek, 25. junij 2009 ob 23:44
Govor načelnika Generalštaba Slovenske vojske na slovesnosti ob Dnevu državnosti v Ljutomeru 19. junija 2009
Spoštovani župan občine Ljutomer gospod Franc Jurša, spoštovani zbrani, cenjeni veterani vojne za samostojno Slovenijo, dragi prijatelji.
V teh dneh mineva 18 let od razglasitve in formalne vzpostavitve Republike Slovenije, kar praznujemo kot dan državnosti.
Vzpostavitev slovenske državnosti je krona prizadevanj ljudi in rodov, ki so s svojim trudom in požrtvovalnostjo na številnih področjih narodovega življenja vzpostavljali slovensko samobitnost skozi ohranjanje običajev, s postavljanjem slovenskega knjižnega jezika ob bok jezikom velikih narodov, z vrhunskimi kulturnimi stvaritvami, z znanstvenimi dosežki, v preteklih dveh desetletjih pa tudi z vključitvijo in delovanjem v skupnost suverenih držav v Organizacijo združenih narodov in Evropsko unijo.
Vsega navedenega se spomnimo, ko slavimo dan državnosti. Še posebej pa se lahko s ponosom spominjamo leta 1991, ko smo pričakovali rojstvo države. Veliko modrosti in poguma je bilo takrat potrebno, da lahko danes s ponosom govorimo o času, ko smo si priborili samostojno Slovenijo, ko je potekala vojna, ki nedvomno predstavlja najbolj dramatično dejanje osamosvajanja.
Če ne bi bilo vojne za Slovenijo in naše zmage, bi danes pisali drugačno zgodovino in živeli v drugačni državi. Še danes se najdejo taki, ki pravijo, da smo imeli srečo in da nam je bila država podarjena. A se motijo. Slovenskemu narodu ni bilo nikoli nič podarjeno. Ko smo stopali na samostojno pot, smo lahko izhajali iz zgodovinskih izkušenj generala Maistra in njegovega odločnega boja za severno mejo ter iz izkušenj boja za narodov obstoj in svobodo pri uporu proti fašizmu in nacizmu. Ves čas smo vedeli, da si bomo morali samostojnost priboriti sami. Zato smo se na to preizkušnjo temeljito pripravili, najprej z delovanjem Manevrske strukture narodne zaščite ter za tem jeseni 1990 in v prvi polovici leta 1991 s pripravami slovenske milice in teritorialne obrambe ter slovenske oblasti.
Ljudje, ki so neposredno doživeli dogajanja v vojni za Slovenijo, v sebi nosijo zavedanje o neprecenljivosti tistega, kar nas je takrat povezovalo in kar smo skupaj ustvarjali. Prav tukaj, v Prlekiji, ki se je leta 1991 znašla sredi najtežjih vojaških preizkušenj, znamo to neprecenljivo imenovati s pravim imenom - domovina.
Na območju nekdanje občine Ljutomer je leta 1991 potekalo največ vojaških spopadov v eni občini. To potrjujejo tudi podeljeni 4 bojni znaki za delovanje slovenske Teritorialne obrambe in milice v Kačurah 27. junija, Gibini 28. junija, Presiki 2. julija in Razkrižju-Pristavi 3. julija, čeprav je bilo spopadov še več. Te aktivnosti so strokovno in zgodovinsko dobro prikazane, za kar gre zahvala tudi tedanjemu poveljstvu 73. območnega štaba Teritorialne obrambe Ljutomer ter predstavnikom Policijske postaje Ljutomer.
V Prlekiji smo leta 1991 dokazali, da nam je dovolj mačehovske države, da je čas, da gre Slovenija na svoje. Zato je bil odpor sil Teritorialne obrambe in milice tako žilav. Bolelo nas je, da se je kolona Jugoslovanske armade s polkovnikom Popovom prebila preko Ljutomera do Gornje Radgone. Obstaja vrsta dejstev in zgodb o hrabrih dejanjih naših sil. Ljutomerčani in Prleki ste lahko ponosni na svoj pogum ter delovanje obrambnih sil in podpornih struktur v vojni za samostojno Slovenijo.
Prav zato so danes toliko bolj nerazumljivi nekateri poskusi razvrednotenja tega prispevka.
Povejmo, da prerekanja o tem, kdo ima večje zasluge v vojni za Slovenijo, ne vodijo k ohranjanju spomina na dogajanja in dosežke tistega časa. Še posebej pa ta prerekanja ne prispevajo k ohranjanju in uveljavljanju vrednot, ki so nas vodile in za katere smo si prizadevali pred 18. leti. Zato danes pozivam k razumu in dejanjem, ki bodo preprečila prilaščanje ali razvrednotenje uspeha, do katerega nas je pripeljala enotnost in složnost državljank in državljanov Slovenije.
Zahvaljujoč odločnim dejanjem v času osamosvajanja, danes ni potrebno, da se pri dejanjih za našo prihodnost sprašujemo, ali smo zanjo pripravljeni žrtvovati tudi življenja. Pred osemnajstimi leti so bila ta vprašanja zelo nedvoumna, izbire jasne, posledice pa usodne. Danes vprašanja niso tako jasna, dileme niso tako izrazite in posledice izbire ne tako usodne. Zato smo bolj sproščeni in si privoščimo več strpnosti do človeških slabosti, ki si želijo v vsaki stvari zagotoviti predvsem lastno korist. Leta 1991 rojeni otroci bodo v tem letu polnoletni. Država svojo polnoletnost in zrelost dokazuje na drug način, tako kot je danes drugačen pogled na domovino.
Domovina, v imenu katere smo bili pred leti pripravljeni veliko žrtvovati, tudi danes od nas pričakuje, da bomo svoje znanje, voljo in ustvarjalnost vložili v doseganje ciljev, ki so usmerjeni v graditev človeškega dostojanstva, medsebojnega spoštovanja in solidarnosti. Ob tem ne smemo pozabiti na domoljubje, ki ga moramo negovati danes in ga izročiti naslednjim rodovom. Domoljubje je lahko trden temelj in vir moči tudi za prihodnost in ne zgolj beseda, ki jo občasno uporabimo za opisovanje velikih dogodkov iz preteklosti.
Pri rojevanju samostojne Slovenije smo bili slovenski vojaki na barikadah. V preteklih 18. letih smo gradili in izgradili Slovensko vojsko, ki je v ponos vsem državljankam in državljanom Slovenije. Danes Slovenska vojska sodeluje pri ohranjanju miru daleč od doma, vendar je njena prva in najpomembnejša naloga še vedno takšna, kot je bila pred 18. leti - obramba Republike Slovenije. Zato je za nas v Slovenski vojski domoljubje temelj, ki podeljuje smisel vsem vrednotam, ki nas vodijo pri našem delovanju.
Spoštovani! Dan državnosti je priložnost, da se spomnimo dejanj, ki so pomembna za nastajanje slovenske države. Naj bo to dan, ko se spomnimo tudi vseh domoljubov, saj smo z vzpostavitvijo lastne države izpolnili sanje mnogih rodov Slovencev.
Zaradi prispevka v vojni za samostojno Slovenijo pa je potrebno posebej izreči: hvala Ljutomerčani in Ljutomerčanke, hvala teritorialci, hvala miličniki, hvala civilna obramba in takratna oblastna struktura. Brez skupnega cilja in skupnega nastopa, bi tistega usodnega leta 1991 tudi puške in armbrusti ostali brez poka.
Čestitam vam ob dnevu državnosti.