Jelka Vrbnjak predstavila svoj prvenec z naslovom Moje pesmi niso sanje
Članica literarno-recitacijske sekcije Društva upokojencev Ljutomer Jelka Vrbnjak je predstavila svojo prvo knjigo z naslovom Moje pesmi niso sanje, ki jo je izdala v samozaložbi
Predstavitev knjige Moje pesmi niso sanje
Minuli ponedeljek, 23. novembra 2015, je v dvorani Glasbene šole Slavka Osterca Ljutomer potekala zanimiva predstavitev knjige. Članica literarno-recitacijske sekcije Društva upokojencev Ljutomer Jelka Vrbnjak je predstavila svojo prvo knjigo z naslovom Moje pesmi niso sanje, ki jo je izdala v samozaložbi.
To je v sekciji v dobrem letu že tretja izdana knjiga, pred Jelko
Vrbnjak sta knjigi izdala člana sekcije Ivan Vrhar (Moje življenje) in Katarina Cupar (Spomini na Vregovo).
Predstavitev knjige je vodila Silva Kosi, Jelkine pesmi pa sta brali Mira Azzeh iz Ljutomera, ki pogosto nastopa na odrih v domačem okolju in tudi sama piše priložnostne verze, in Matilda Slavič iz Bučečovcev, ki je že od nekdaj povezana s kulturo – zanjo je še vedno prijeten izziv, če lahko kje zapoje oz. recitira. Tako je na sami prireditvi tudi zapela Venček narodnih, na klavir pa je zaigral Jelkin vnuk Alen.
Knjiga Moje pesmi niso sanje je pravzaprav zbirka pesmi, ene same črtice in satiričnih verzov.
Jelka v svojih pesmih pogosto izraža kritičen pogled na današnje dogajanje v družbi, opozori na minevanje vrednot ali bralca preprosto popelje skozi dogodke iz preteklosti in mu prepusti, da si sam ustvari sodbo o njih. Motive pogosto jemlje iz narave, a zna spretno najti vzporednico v človekovem ravnanju in bivanju. Tako iz njenih pesmi veje globoko sporočilo, vsaka pesem je napisana z namenom.
Ni umetnost zaznati odstopanja v družbi, treba je znati to napisati, tako da se bralec najde v besedilu pesmi in začne kritično razmišljati o svojem ravnanju – to Jelka zna v svojstvenem stilu, njeni verzi so sporočilno zgoščeni, v enakomernem ritmu, običajno zaključeni z rimo.
»… Zemlja je bila hvaležna skozi vse veke. Tudi tokrat se mi je zdelo, kako hrepeni po novem semenskem zrnju, sedaj ko je pognojena s hlevskim gnojem in lepo zorana. Zdelo se mi je, da še posebej prija, ker je ne tlači težak traktor, ampak celo bose noge. Zemlja je vedno hvaležna, zemlja vedno bogato plačuje. Začutila sem posebno spoštovanje do nje, kot še nikoli v življenju …«
Zgornji odlomek je iz Jelkine črtice Zadnji dotik, ki je čustvena izpoved o neizmerni povezanosti z domačo grudo.
Jelka Vrbnjak, razpeta med Ljutomerom in Malo Nedeljo, je v mladosti rada delala na kmetiji, vendar jo je vleklo naprej – v mesto, k boljšemu življenju. Ob tem da je vzgajala dva otroka, bila zaposlena, je ob delu pridobila še višjo izobrazbo, zgradila hišo pri Mali Nedelji, vmes pa še našla čas za pisanje. Obenem pa je vedno v gibanju, redno teče po naših hribih in ravninah in natančno opazuje življenje okrog sebe.
Odsev njenega razgibanega življenja je bogata vsebina knjige Moje pesmi niso sanje.
Vodja kulturnih sekcij pri DU Ljutomer Milena Studnička je Jelki čestitala za njen dosežek in se zahvalila za opravljeno delo, Olga Antič ji je podarila čudovito pesem, ki jo je napisala prav za to priložnost, Ludvik Brunec pa je dodal še šopek rdečih vrtnic iz domače vrtnarije. Jelka Vrbnjak pa je ob tem v zahvalo podarila nekaj svojih knjig.
Ob koncu je sledila še pogostitev.
Silva Kosi
Predstavitev knjige je vodila Silva Kosi, Jelkine pesmi pa sta brali Mira Azzeh iz Ljutomera, ki pogosto nastopa na odrih v domačem okolju in tudi sama piše priložnostne verze, in Matilda Slavič iz Bučečovcev, ki je že od nekdaj povezana s kulturo – zanjo je še vedno prijeten izziv, če lahko kje zapoje oz. recitira. Tako je na sami prireditvi tudi zapela Venček narodnih, na klavir pa je zaigral Jelkin vnuk Alen.
Knjiga Moje pesmi niso sanje je pravzaprav zbirka pesmi, ene same črtice in satiričnih verzov.
Jelka v svojih pesmih pogosto izraža kritičen pogled na današnje dogajanje v družbi, opozori na minevanje vrednot ali bralca preprosto popelje skozi dogodke iz preteklosti in mu prepusti, da si sam ustvari sodbo o njih. Motive pogosto jemlje iz narave, a zna spretno najti vzporednico v človekovem ravnanju in bivanju. Tako iz njenih pesmi veje globoko sporočilo, vsaka pesem je napisana z namenom.
Ni umetnost zaznati odstopanja v družbi, treba je znati to napisati, tako da se bralec najde v besedilu pesmi in začne kritično razmišljati o svojem ravnanju – to Jelka zna v svojstvenem stilu, njeni verzi so sporočilno zgoščeni, v enakomernem ritmu, običajno zaključeni z rimo.
»… Zemlja je bila hvaležna skozi vse veke. Tudi tokrat se mi je zdelo, kako hrepeni po novem semenskem zrnju, sedaj ko je pognojena s hlevskim gnojem in lepo zorana. Zdelo se mi je, da še posebej prija, ker je ne tlači težak traktor, ampak celo bose noge. Zemlja je vedno hvaležna, zemlja vedno bogato plačuje. Začutila sem posebno spoštovanje do nje, kot še nikoli v življenju …«
Zgornji odlomek je iz Jelkine črtice Zadnji dotik, ki je čustvena izpoved o neizmerni povezanosti z domačo grudo.
Jelka Vrbnjak, razpeta med Ljutomerom in Malo Nedeljo, je v mladosti rada delala na kmetiji, vendar jo je vleklo naprej – v mesto, k boljšemu življenju. Ob tem da je vzgajala dva otroka, bila zaposlena, je ob delu pridobila še višjo izobrazbo, zgradila hišo pri Mali Nedelji, vmes pa še našla čas za pisanje. Obenem pa je vedno v gibanju, redno teče po naših hribih in ravninah in natančno opazuje življenje okrog sebe.
Odsev njenega razgibanega življenja je bogata vsebina knjige Moje pesmi niso sanje.
Vodja kulturnih sekcij pri DU Ljutomer Milena Studnička je Jelki čestitala za njen dosežek in se zahvalila za opravljeno delo, Olga Antič ji je podarila čudovito pesem, ki jo je napisala prav za to priložnost, Ludvik Brunec pa je dodal še šopek rdečih vrtnic iz domače vrtnarije. Jelka Vrbnjak pa je ob tem v zahvalo podarila nekaj svojih knjig.
Ob koncu je sledila še pogostitev.
Silva Kosi
