Prvič so se srečali pred 58, razšli pa pred 50 leti...
Generacija prvošolčkov iz šolskega leta 1958/59 spet v šolskih klopeh
Srečanje po 50 letih
Bila je prav vesela in prijetna tista sobota, ko so se za svoje srečanje odločili, sedaj že sami upokojenci, ki so se prvič srečali natanko pred oseminpetdesetimi leti, ko so v šolskem letu 1958/59 bili prvošolčki in prvošolke na OŠ Radgona. Od takrat so naslednjih osem let skupaj sedeli v šolskih klopeh, si nabirali znanje in izkušnje v šoli, ki je takrat bila na radgonskem gradu, ter se potem razšli, vsak za svojim ciljem, vsak za svojo prihodnostjo. Bilo je to torej pred dobrega pol stoletja, poleti 1966 in zato so kar nekaj časa potekale aktivnosti, da bi se omenjena generacija v kateri je kar 66 najstnikov končalo osnovnošolsko izobraževanje. Hodili so v dveh oddelkih, kjer sta bila razrednika Avgust Posavec in Franc Stergar. Pred tem, vse od leta 1958 so skupaj najprej tri razrede greli klopi v šolskih prostorih OŠ dr. Janka Šlebingerja, nato še pet let na gradu. Niso vedno bili eni in isti sošolci, saj so nekateri zaostajali, drugi so jih dočakali, v vsakem primeru pa jih je 66, junija 1966 končalo šolanje.
In prav oni so v teh mrzlih zimskih dneh, dobrega pol stoletja pozneje,
imeli svoje srečanje ob 50-letnici končanja osnovne šole. Že nekaj časa
pred tem je zadevo v svoje roke vzel nekdanji policist Milan
Podhostnik, zraven pa še nekaj nekdanjih sošolcev in sošolk, tako da se
je začelo iskanje vseh po Sloveniji in tujini živečih vrstnikov. Zelo
težko je bilo na oveneli fotografiji osmošolcev izpred 50, še huje
prvošolčke izpred skoraj šestdesetih let, prepoznati vse otroke, katere
je bilo potrebno povabiti. In vse se je izteklo uspešno, tako da je že
prišlo do srečanja, večine izmed omenjenih 66. Prišlo jih je namreč 49
in učitelj Gustek (osem jih je že umrlo), ki je opravičen in neopravičen
izostanek zapisal za devet nekdanjih učenk in učencev.
Po pol stoletja se je zelo prisrčno srečanje generacije, sedaj samih upokojencev, začelo prav v obnovljenem radgonskem gradu. V preteklih letih večinoma uspešni gospodje in gospe, očetje in mamice, ter dedki in babice, so najprej imeli vodeni ogled grajskih soban, nekdanjih učilnic, kjer so se spominjali, kje so sedeli, kje je stala tabla, kje so telovadili... Spominov ni manjkalo, zanimivo pa je bilo že prvo srečanje, saj se nekateri dejansko niso srečali ali videli že več desetletij, tako da so se med sabo morali znova spoznavati in obujati spomine s stare nekoliko osivele slike iz leta 1958. Nekateri so prišli celo iz Nemčije, pa Avstrije (Peter Avguštin ni uspel priti z Nove Zelandije op.p.), nekateri iz drugih slovenskih mest in krajev, večina pa le iz radgonskega območja, kjer živijo od rojstva. In dejansko so si imeli kaj povedati, zato pa je po zelo zanimivem in prisrčen zbiranju in slikanju pred obnovljenim gradom in v grajski kleti, kjer seveda ni manjkalo žlahtne penine iz Radgonsko-Kapelskih goric. Pravi 'verzi' za srečanje na gradu in nato v Gostišču pri Nadi v Šratovcih, bi gotovo bili: »Ne hodi pred menoj, morda ne bom sledil. Ne hodi za menoj, morda ne bom hodil. Hodi ob meni in mi bodi prijatelj« – »Kako prav je povedal pesnik, se zavedamo tudi mi, ki smo se danes po 50 letih odkar so se za nami zaprla vrata osnovne šole zbrali, da bi obujali spomine na tiste brezskrbne šolske dni, ki so tako hitro pretekli. Kako lepo je bilo takrat, kako brezskrbno je bilo naše življenje, smo se zavedli šele po mnogih letih pravega življenja; življenja, katerega časa je bila napolnjena z ljubeznijo, srečo, veseljem in mnogokrat pa tudi z žalostjo – bridkostjo, ki sta zapustili sled v naših srcih in tudi na naših obrazih. A nocoj nismo tu zato, da bi pretakali solze po že zdavnaj preživetem; nasprotno. Zbrali smo se, da bi podoživeli vse tiste lepe trenutke, ki so tako hitro zbrzeli mimo nas, da bi se pogovorili, razveselili in dodali našemu življenju še en lep, nepozaben doživljaj, ki ga bomo zapisali v našo knjigo spominov«, kot je bilo slišati na prisrčnem srečanju "Pri Nadi", kjer je nekatere dočakal nov dan.
Dogovorili so se tudi, da bodo medsebojni kontakti ostali pogostejši, hkrati pa da bo naslednje skupno srečanje čez pet let, ko bodo obeležili svoje 70-letne osebne jubileje in 55 letnico končanja osnovnega izobraževanja.
Po pol stoletja se je zelo prisrčno srečanje generacije, sedaj samih upokojencev, začelo prav v obnovljenem radgonskem gradu. V preteklih letih večinoma uspešni gospodje in gospe, očetje in mamice, ter dedki in babice, so najprej imeli vodeni ogled grajskih soban, nekdanjih učilnic, kjer so se spominjali, kje so sedeli, kje je stala tabla, kje so telovadili... Spominov ni manjkalo, zanimivo pa je bilo že prvo srečanje, saj se nekateri dejansko niso srečali ali videli že več desetletij, tako da so se med sabo morali znova spoznavati in obujati spomine s stare nekoliko osivele slike iz leta 1958. Nekateri so prišli celo iz Nemčije, pa Avstrije (Peter Avguštin ni uspel priti z Nove Zelandije op.p.), nekateri iz drugih slovenskih mest in krajev, večina pa le iz radgonskega območja, kjer živijo od rojstva. In dejansko so si imeli kaj povedati, zato pa je po zelo zanimivem in prisrčen zbiranju in slikanju pred obnovljenim gradom in v grajski kleti, kjer seveda ni manjkalo žlahtne penine iz Radgonsko-Kapelskih goric. Pravi 'verzi' za srečanje na gradu in nato v Gostišču pri Nadi v Šratovcih, bi gotovo bili: »Ne hodi pred menoj, morda ne bom sledil. Ne hodi za menoj, morda ne bom hodil. Hodi ob meni in mi bodi prijatelj« – »Kako prav je povedal pesnik, se zavedamo tudi mi, ki smo se danes po 50 letih odkar so se za nami zaprla vrata osnovne šole zbrali, da bi obujali spomine na tiste brezskrbne šolske dni, ki so tako hitro pretekli. Kako lepo je bilo takrat, kako brezskrbno je bilo naše življenje, smo se zavedli šele po mnogih letih pravega življenja; življenja, katerega časa je bila napolnjena z ljubeznijo, srečo, veseljem in mnogokrat pa tudi z žalostjo – bridkostjo, ki sta zapustili sled v naših srcih in tudi na naših obrazih. A nocoj nismo tu zato, da bi pretakali solze po že zdavnaj preživetem; nasprotno. Zbrali smo se, da bi podoživeli vse tiste lepe trenutke, ki so tako hitro zbrzeli mimo nas, da bi se pogovorili, razveselili in dodali našemu življenju še en lep, nepozaben doživljaj, ki ga bomo zapisali v našo knjigo spominov«, kot je bilo slišati na prisrčnem srečanju "Pri Nadi", kjer je nekatere dočakal nov dan.
Dogovorili so se tudi, da bodo medsebojni kontakti ostali pogostejši, hkrati pa da bo naslednje skupno srečanje čez pet let, ko bodo obeležili svoje 70-letne osebne jubileje in 55 letnico končanja osnovnega izobraževanja.
