LUV Varaždin gosti razstavo Tatjane Mijatović

Mnogi zaljubljeni pari in tudi drugi ljubitelji likovne umetnosti so se tik pred Valentinovim zbrali v galeriji Likovne udruge Varaždin (LUV) v prestolnici Varaždinske županije, ki na zahodu meji s Slovenijo, kjer so odprli razstavo del slikarke Tatjane Mijatović iz Radencev. Poleg ljubiteljev likovne umetnosti iz Varaždina in okolice, je bilo zraven tudi veliko gostov iz Slovenije, zlasti članic in članov Likovnega društva Gornja Radgona, saj je Tatjana predsednica tega društva. Ob otvoritvi razstave, ki bo na ogled do srede marca letos, je Tatjanina dela obsežno predstavil likovni kritik Mario Berdič, spregovoril pa je tudi domačin Dražen Pavlović, slikar in predsednik LUV, ki je med drugim dejal, da slovenska likovna umetnica – slikarka, živi in ustvarja v Radencih.

"Širši publiki je posebej prepoznana po izjemni energiji življenjskega in likovnega stila, ki zrači in se prenaša okrog nje, tako s površine kot iz globine njenega umetniškega dela, ustvarjenega z močno koloristično gesto in sinestetičnim efektom. V svoji dosedanji umetniški karieri je sodelovala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, pogosto pa sodeluje tudi v likovnih kolonijah in delavnicah ter umetniških simpozijih v Sloveniji in tujini. Ob tem je izjemno društveno angažirana, saj kot članica in dolgoletna predsednica Likovnega društva Gornja Radgona, zelo uspešno povezuje umetnike, gospodarstvenike, turistične delavce in likovno publiko. Posebej je uspešna pri iniciativah, soorganizaciji in organizaciji različnih umetniških srečanj, samostojnih in skupinskih razstav, likovnih kolonij in drugih kulturnih projektov s ciljem prezentacijskega, komercialnega in humanitarnega ustvarjanja. V zadnjem času se pojavlja tudi kot zelo uspešna urednica in voditeljica v radio emisiji kulturnega programa, pod nazivom 'Sinestezija' na Radio Agora, kjer ustvarja zanimive intervjuje s svojimi izbranimi gosti", je med drugim dejal Pavlović.

Kot je dejal kustos in likovni kritik Mario Berdič, je avtorica razstave Tatjana Mijatović skozi kontinuirane razvojne faze ustvarila svoj prepoznavni, abstraktno asociativni likovni izraz, na prehodu med organsko in geometrijsko stilizacijo v smislu mondrijansko navdihnjenega, asimetričnega omrežja mozaično učinkujočih konstrukcij, ki po eni strani delujejo kot domišljijske krajine videne iz ptičje perspektive, kot bi šlo za izmenjavanje polj, njiv, vrtov, gričev, nasipov ipd. z jezeri in rekami, po drugi strani pa se zdijo kot histološki preparati kakšnih organskih tkiv, ker nekoliko spominjajo na skupke celic, neredko z lastno notranjo jedrno strukturo, združujočih se v nekakšne organizme, prepletene s sistemom ožilja, ali pa jih lahko doživljamo kot posnetke vibracij miselnih procesov, morda celo glasbe oziroma zvokov, saj posreduje likovna celota tudi izrazito sinestetično učinkovanje.

"Pomembno vlogo igrajo zato barvne kombinacije s prevladujočimi trikromatičnimi (modra, rdeča, rumena) in zelenimi odtenki, ki lahko simbolizirajo bodisi štiri letne čase ali štiri pitagorejske praelemente (zemlja, zrak, voda, ogenj) bodisi štiri strani neba ali enostavno 'magično' število štiri (quaternarius), vendar zmeraj v modulacijskih, toplo hladnih kontrastih z izrazito globinsko prostorsko iluzijo. Mrežaste konstrukcije so podobne vitražnim ali morda mozaičnim prepletom, asocirajoč nekoliko na postimpresionistični sintetizem ali zapiranje oblik (cloissonet), še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi so včasih okvirjene. V podobah hkrati zaznavamo izrazit občutek fluidnosti, pretakanja, stekanja in odtekanja, kot bi bile v skladu z znamenitim Heraklitovim reklom panta rhei, vse teče, vse se spreminja oziroma nihče ne stopi dvakrat v isto reko in ponazarjale alkimični princip neprestanega stvaritvenega kroženja (circumabulantio). Tatjana Mijatović torej ustvarja večplastne, aluzivne in simbolne likovne pripovedi, ustvarjene v prepoznavnem slogu, ki pa ga zmeraj znova nekoliko spreminja, nadgrajuje in dopolnjuje, pri čemer lahko včasih naletimo celo na vkomponirane, komaj opazne človeške in živalske figure, predvsem ribe, vnašajoč v umetniško sporočilo tudi otroško igrivost ali nedolžnost narave, ki pa jo človek žal zmaraj manj spoštuje in celo ogroža", je dodal Mario Berdič, likovni kritik.