Pred sedemdesetimi leti gradili Novo Gorico
Spomini 86-letnega brigadirja Iva Gerenčerja iz M. Sobote
Mladi brigadirji 1948
Na
srečanju Društva brigadirjev Pomurja, 17. marca v Murski Soboti, je
bil najstarejši med vsemi 86-letni Ivo
Gerenčer iz
Murske Sobote, ki je ob tej priložnosti obudil spomine izpred
sedemdesetih let in takratno prostovoljno delo mladih. Na spletnih
straneh »Prlekije« smo že objavili njegove spomine na akcije
regulacije Pesnice, a ena njegovih pripovedih opominja tudi na
70-letnico izgradnje Nove Gorice, kar se bo slavilo prihodnje leto.
Ivo
Gerenčer se
tega spominja tako: »Po končanem pouku junija 1948 v Lendavi smo se
dijaki spet vključili v Prvo prekmursko mladinsko delovno brigado,
ki je šla tedaj na delovišča nastajajoče Nove Gorice. Komandant
brigade je bil Štefan
Čer (poznejši dimnikarski mojster v Murski Soboti) in ko smo na
Primorskem, tik meje z Italijo, korakali z železniške postaje, so
na nas preko dvometrske ograje obmetavali Italijani s pomarančami in
bananami. Nismo jih smeli pobrati, čeprav do takrat nisem še nikdar
okusil ne pomaranče in ne banane. Prekmurski brigadirji smo bili
nastanjeni v prostorih opuščene opekarne na obrobju našega dela
Gorice.
13. junij 1948 (tedaj smo bili tam !) se šteje kot uradni rojstni dan Nove Gorice. Komandant glavnega štaba MDB v naši izmeni je tedaj bil Stane Markič (pozneje vidni politik ter nazadnje član ustavnega sodišča). Najvažnejše delo na našem delovišču je bila regulacija potoka Koren, gradnja glavne ceste skozi mesto ter gradnja obvoznice Šempeter - Solkan. Julija in avgusta 1948 je na vseh deloviščih sodelovalo 3500 brigadirjev v trinajstih brigadah. Poleg nas v opekarni so brigadirji bivali še v Solkanu, na Kromberku, Šempetru in v Rožni dolini (brigada »cvekarjev«: štiri ure dela, štiri ure pouka !). Delalo se je pet efektivnih ur, preostanek dneva je bil rezerviran za številne druge aktivnosti. Hrana je bila dobra in razpoloženje prijetno. Soboška brigada je imela s seboj tudi pionirsko »pleh muzko« (godbo na pihala). Slednji so menili, da bodo na akciji le igrali in so na skrivaj pobegnili, ker so morali biti aktivni tudi na delovišču. Miličniki so jih prijeli v Bohinjski Bistrici in jih pripeljali nazaj v brigado.
Naše delovišče je nekaj dni po začetku del obiskala delegacija iz vodstva akcije in med delom z lopato v jarku, ko sem bil do kolen v vodi, so me poklicali in vodja delegacije me je vprašal, kaj sploh delam tukaj. Osorno sem odgovoril, da sem brigadir Prve prekmurske brigade in da sem že bil dvakrat pred tem na akciji regulacije Pesnice. Pozneje me je moj komandant Štefan Čer obvestil, da je to bil komandant Stane Markič in da se moram popoldne javiti v štabu akcije. Tam me je komandant Markič opozoril, da sem premajhen in preslaboten za delo z lopato v blatu in da je bolje, če grem domov. Temu sem se uprl, dejal sem, da sem SKOJ-evec in član Zveze borcev in da nas je takšnih v Prekmurju malo. Čudno me je pogledal potem pa dejal: »Naš kurir je odšel in če hočeš in če si tako korajžen, boš moj kurir.« In postal sem kurir glavnega štaba MDB v Novi Gorici, dobil sem v uporabo kolo, kurirsko torbo, v njej pa tudi pištolo beretta.
Tako sem 8. julija 1948 že ob peti uri zjutraj raznašal poziv vsem brigadam za zbor pri opekarni. Ob 9. uri je na zbornem mestu bilo okrog 3000 brigadirjev, pozdravni nagovor pa je imel komandant Stane Markič. Drugi govorniki, ki so prišli iz Ljubljane, so govorili o Informbiroju ter sporu Stalina in Tita. Za nas brigadirje je to bilo nekaj strašnega, saj smo bili tri leta vzgajani v duhu prijateljstva s Sovjetsko zvezo in peli smo številne ruske pesmi. Kljub množici brigadirjev je bila taka tišina, da bi lahko slišal, če bi igla padla na tla. Šok je bil velik, še posebno med brigadirji z juga države.
Toda v Novo Gorico sem se vrnil še istega leta jeseni. Vpisal sem se namreč v Srednjo tehnično šolo v Ljubljani, gradbeno-arhitekturne smeri na Aškerčevi cesti. To šolo so že pred menoj obiskovali znani Sobočanci (arhitekt Feri Novak, Štefan Sraka in Viktor Cör), a takrat se pouk za nas, gradbince, ni začel, ker nadzidava šole (naših učilnic) še ni bila zaključena. Tako so nas poslali na predšolsko prakso v Novo Gorico, kjer sem pred dvema meseca bil kurir. Razdelili so nas po gradbiščih in pomagali smo zidarjem s prinašanjem malte in opeke. Gradili smo tedaj prve, tako imenovane »ruske bloke«.
Stane Markič je pozneje postal eden pomembnejših politikov v državi in si k njemu nisem upal. Okorajžil sem se šele leta 2008 in ga obiskal v Ljubljani, ko je imel 84 let in bil bolehen isto kot jaz (brez želodca - kako naju je povezala usoda ?). Dobro si je zapomnil kurirčka iz Nove Gorice, le moje ime je pozabil. Zato sem mu v njegovo bogato knjigo spominov zapisal »kuriček Tinček Vanček«. Od njega sem se poslovil po treh urah prijetnega pogovora.«
13. junij 1948 (tedaj smo bili tam !) se šteje kot uradni rojstni dan Nove Gorice. Komandant glavnega štaba MDB v naši izmeni je tedaj bil Stane Markič (pozneje vidni politik ter nazadnje član ustavnega sodišča). Najvažnejše delo na našem delovišču je bila regulacija potoka Koren, gradnja glavne ceste skozi mesto ter gradnja obvoznice Šempeter - Solkan. Julija in avgusta 1948 je na vseh deloviščih sodelovalo 3500 brigadirjev v trinajstih brigadah. Poleg nas v opekarni so brigadirji bivali še v Solkanu, na Kromberku, Šempetru in v Rožni dolini (brigada »cvekarjev«: štiri ure dela, štiri ure pouka !). Delalo se je pet efektivnih ur, preostanek dneva je bil rezerviran za številne druge aktivnosti. Hrana je bila dobra in razpoloženje prijetno. Soboška brigada je imela s seboj tudi pionirsko »pleh muzko« (godbo na pihala). Slednji so menili, da bodo na akciji le igrali in so na skrivaj pobegnili, ker so morali biti aktivni tudi na delovišču. Miličniki so jih prijeli v Bohinjski Bistrici in jih pripeljali nazaj v brigado.
Naše delovišče je nekaj dni po začetku del obiskala delegacija iz vodstva akcije in med delom z lopato v jarku, ko sem bil do kolen v vodi, so me poklicali in vodja delegacije me je vprašal, kaj sploh delam tukaj. Osorno sem odgovoril, da sem brigadir Prve prekmurske brigade in da sem že bil dvakrat pred tem na akciji regulacije Pesnice. Pozneje me je moj komandant Štefan Čer obvestil, da je to bil komandant Stane Markič in da se moram popoldne javiti v štabu akcije. Tam me je komandant Markič opozoril, da sem premajhen in preslaboten za delo z lopato v blatu in da je bolje, če grem domov. Temu sem se uprl, dejal sem, da sem SKOJ-evec in član Zveze borcev in da nas je takšnih v Prekmurju malo. Čudno me je pogledal potem pa dejal: »Naš kurir je odšel in če hočeš in če si tako korajžen, boš moj kurir.« In postal sem kurir glavnega štaba MDB v Novi Gorici, dobil sem v uporabo kolo, kurirsko torbo, v njej pa tudi pištolo beretta.
Tako sem 8. julija 1948 že ob peti uri zjutraj raznašal poziv vsem brigadam za zbor pri opekarni. Ob 9. uri je na zbornem mestu bilo okrog 3000 brigadirjev, pozdravni nagovor pa je imel komandant Stane Markič. Drugi govorniki, ki so prišli iz Ljubljane, so govorili o Informbiroju ter sporu Stalina in Tita. Za nas brigadirje je to bilo nekaj strašnega, saj smo bili tri leta vzgajani v duhu prijateljstva s Sovjetsko zvezo in peli smo številne ruske pesmi. Kljub množici brigadirjev je bila taka tišina, da bi lahko slišal, če bi igla padla na tla. Šok je bil velik, še posebno med brigadirji z juga države.
Toda v Novo Gorico sem se vrnil še istega leta jeseni. Vpisal sem se namreč v Srednjo tehnično šolo v Ljubljani, gradbeno-arhitekturne smeri na Aškerčevi cesti. To šolo so že pred menoj obiskovali znani Sobočanci (arhitekt Feri Novak, Štefan Sraka in Viktor Cör), a takrat se pouk za nas, gradbince, ni začel, ker nadzidava šole (naših učilnic) še ni bila zaključena. Tako so nas poslali na predšolsko prakso v Novo Gorico, kjer sem pred dvema meseca bil kurir. Razdelili so nas po gradbiščih in pomagali smo zidarjem s prinašanjem malte in opeke. Gradili smo tedaj prve, tako imenovane »ruske bloke«.
Stane Markič je pozneje postal eden pomembnejših politikov v državi in si k njemu nisem upal. Okorajžil sem se šele leta 2008 in ga obiskal v Ljubljani, ko je imel 84 let in bil bolehen isto kot jaz (brez želodca - kako naju je povezala usoda ?). Dobro si je zapomnil kurirčka iz Nove Gorice, le moje ime je pozabil. Zato sem mu v njegovo bogato knjigo spominov zapisal »kuriček Tinček Vanček«. Od njega sem se poslovil po treh urah prijetnega pogovora.«
