Profesorji gledališčniki

V Ljutomeru naenkrat ni več dovolj prostora za vse, ki bi želeli spremljati športne in kulturne prireditve. Nov športno-izobraževalni center je bil premajhen za vse, ki so si želeli v živo ogledati decembrsko prvenstveno rokometno tekmo med Ormožani in Celjani, premalo prostora pa je na minuli prireditvi ob kulturnem prazniku nudil tudi kulturni dom. Sedeži so bili v hipu zasedeni, obiskovalci, ki so želeli prisostvovati osrednji proslavi, so napolnili vsak kotiček sicer dotrajanega Doma kulture v Ljutomeru. Veliko jih je ostalo pred vrati in so se razočarani vrnili domov.

Kljub vsemu spoštovanju do dobitnikov Miklošičevih odlikovanj, najvišjih priznanj občine Ljutomer za dejavnost v kulturi, pa ti niso bili v središču pozornosti prireditve minuli petek, ki je povzročila takšen dren v ljutomerskem hramu kulture. V središču pozornosti je bila znova Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer. Pa tokrat dijaki te edine srednje šole v Ljutomeru niso navdušili s svojim znanjem na raznih tekmovanjih doma in v tujini, prav tako še ni prišel njihov čas, ko se praviloma vedno izkažejo z izvrstnimi dosežki na maturi. Tokrat so bili v ospredju profesorji, na čelu z ravnateljem Zvonkom Kustecem, ki so na gledališkem odru izvedli komedijo Golobje miru, avtorja Miloša Mikelna. Da, prav ste prebrali. Profesorji so stopili na oder in občinstvo enostavno navdušili. Večina jih je na oder stopila prvič; pokazali so tudi drugačne lastnosti, kot je zgolj avtoritativen nastop pred šolsko tablo, za kar so ob koncu predstave doživeli ovacije številne publike.

V zadnjem obdobju, ko skrbi za režijo osrednjih kulturnih prireditev v Ljutomeru Cilka Jakelj, so te izvrstne in vedno znova napolnijo prizorišča. Jakljeva, profesorica slovenskega in nemškega jezika na ljutomerski gimnaziji, se je prelevila v izredno režiserko in scenaristko. Potem ko je v preteklosti k izvedbi številnih, z vsebino bogatih kulturnih prireditev ter projektov privabila dijake, je zdaj poskrbela, da so se ji pri pripravi igre pridružili tudi njeni sodelavci.

Jakljeva je na svoji 30-letni poklicni poti srečala veliko dijakov, za katere je bila prepričana, da potrebujejo nekaj "več". Vključevala jih je v svoje projekte, ki so po pravilu navduševali. Zdaj je ugotovila, da lahko nekaj "več" dajo tudi njeni sodelavci, doslej cenjeni predvsem zaradi tega, ker so dijake znali odlično pripraviti za najtežje, sami pa so nekako ostajali v senci. Zdaj so z uspelo predstavo pokazali, da zmorejo še veliko več.