Radenci: Prvomajsko drevo in kres

Ko pišemo v prazničnem ozračju na prvi majski dan, naj omenimo, da gre v tem vzdušju pravzaprav za prastaro ljudsko kulturno značilnost, ki jo poznamo seveda v vsem indoevropskem etničnem prostoru. Se je pa leta 1886 pričela v Chicagu novejša zgodovina praznovanja tega dne, kot mednarodnega praznika dela, kot simbol solidarnosti delavskega razreda, ki je zahteval osemurni delovni čas (osem ur dela, osem ur počitka, osem ur prostočasnih dejavnosti). V spomin na dogodke v Chicagu je že od leta 1889 dalje ta dan v večini držav državni praznik, pri nas ga praznujemo celo dva dni. Tudi rdeč nagelj v gumbnici, rdeče zastave in mlado zelenje so prastari pomen majskih obredij potisnili v pozabo, a rimokatoliškim vernikom se s prvim majem pričenja čas šmarnic, verskih čaščenj Marije.

Postavljanje prvomajskega drevesa - mlaja - je po slovenski deželi že od nekdaj razširjeno, postavljale so se smreke, breze, topoli ali bori. In tudi v Radencih vsako leto, pred 1. majem, postavijo lepo okrašeno smreko. Običajno je to pri Zdravstvenem domu. Letos so se tam zbrali v nedeljo, 30. aprila ob 19.uri. V uvod bogatega kulturnega programa so zapeli najmlajši iz Vrtca Radenski mehurčki Radenci, ki so jim sledili harmonikarki Tina Krajnc in Eva Tompa iz Rihtarovec, pevka Jana Zamuda ob klavirski spremljavi Valterja Klemenčiča, pa še dva pevska zbora: Pevska skupina Vrelec Radenci ter Večerna zarja iz DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci. Njegova zborovodkinja Suzana Divjak je prebrala eno izmed pesem stanovalke Brigite Živec, ki pa je sama tudi predstavila številnim zbranim eno izmed svojih pesmi, posvečenih prav praznovanju 1. maja v današnjem času.

Na prav, skoraj »nezahvalne« čase, se je s kritiko do države in oblasti, spomnil v svojem nagovoru tudi župan Občine Radenci Janez Rihtarič. Temu je nato sledil dvig prvomajskega drevesa, kar so pod »budnim očesom« župana in povezovalca programa Emila Šmida opravili gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Radenci Boračeva. Ko je okrašeno prvomajsko drevo bilo navpik, s slovensko trobojnico na vrhu, so vsi zbrani zapeli Zdravljico.

Nato so družno krenili proti hotelu Radin, kajti na zelenici za hotelom, ob robu nasipa ob reki Muri, je že čakala nagrmadena kopica, ki je zagorela v zadnji aprilski večer in morda opomnila, da so nekoč naši daljni predniki kresove prižigali tudi zato, da bi z njimi odganjali zlo, pa tudi hladne zimske dni. Slednji so bili še kako pogubno prisotni tudi pri nas v drugi polovici aprila.