Boris Pahor in Mira Petek

Boris Pahor in Mira Petek

Mira Petek. Profesorica likovne umetnosti z OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici. Z njo že vrsto let navdušuje mlade in uspehi, tudi mednarodni, ki jih s svojimi učenci dosega iz leta v leto, niso zgolj naključje. Tudi sama likovno ustvarja. Je predvsem portretistka. Ki občuduje Luciana Freuda in ki je ne privlači zgolj predpisana lepota. Pritegnejo jo obrazi. Izraznost. In ljudje izjemnega značaja. Kdor jo pozna, ve, da je duhovita, iskrena in direktna. A tudi preudarna in razumna. Da rada in veliko govori. Natančno in podrobno. Zdi se, da pri tem izbira besede, kakor slikarka nanaša barve na platno. Ker se pred teboj nehote izrišejo podobe tistega, o čemer tako slikovito in prepričljivo pripoveduje.


Poznamo vas kot profesorico likovne umetnosti. Kdo vas je za ta poklic navdušil oziroma zakaj ste ga izbrali? Je imel talent tudi kdo v vaši družini?
Povedati moram, da rada rišem že od nekdaj, pravzaprav odkar se zavedam svojega bistva. Za likovno ustvarjanje so me navdušile že učiteljice na nižji stopnji osnovne šole, ki sem jo obiskovala na Kapeli, in sicer predvsem Francka Cizl. Odločilno pa je verjetno name vplival učitelj likovne vzgoje na predmetni stopnji, Peter Obal, ki je imel strokovni in zanimiv pristop do poučevanja tega predmeta. Ni me poučeval ves čas, saj je odšel učit na Cankovo, a takrat sem se z likovno umetnostjo verjetno že dokončno »okužila« in sem vedela, kaj bo moje poslanstvo.

Kar se pa tiče moje družine, je imel talent za likovno umetnost tudi moj oče. Žal ni imel možnosti, da se tovrstno izobrazi, saj so bili takrat povsem drugi časi, ki niso bili naklonjeni umetnosti, bil je tudi čas vojne. Dodati moram, da je danes likovna umetnost prisotna v vsej moji družini, zanjo so nadarjeni tudi moji sestri in brata. Ena izmed sester je prav tako likovnica, likovnik je tudi moj življenjski sopotnik Danilo, pa tudi dve izmed mojih treh hčera sta izbrali študij, ki se dotika umetnosti. Najstarejša Ivana študira medijske komunikacije, srednja hči Dora pa umetnostno zgodovino. Kaj bo izbrala najmlajša Nika, še ne ve.

Kako dolgo že učite? Ste prej učili še kje drugje?
Učim že 25 let, in to na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je torej moje prvo delovno mesto. Že dobrih 12 let pa svojo delovno obveznost dopolnjujem še na OŠ Cezanjevci.

Kot zanimivost naj dodam, da sem kot študentka eno leto restavrirala freske v Minoritskem samostanu na Ptuju, kjer sem tudi bivala. In ker je usoda nepredvidljiva, so se mi v lanskem letu ob prenovi več kot 250 let stare domače cimprane hiše nad menoj dobesedno »odprla nebesa«. Povsem po naključju smo na stropu odkrili fresko. In restavriranje le-te ter celotne hiše bo verjetno najin (Mirin in Danilov, op. a.) doživljenjski projekt.

Vemo, da je delo z učenci vedno bolj naporno. Kako je potekal pouk v začetkih vašega poučevanja in v čem se je do danes spremenil?
Menim, da je bilo v začetku mojega dela poučevanje težje v tem smislu, ker nismo imeli učbenikov, toliko različnega materiala in modernih tehnologij, ki omogočajo različne projekcije, s pomočjo katerih lahko nazorneje predstavim slike. Prepričana sem, da je poučevanje likovne umetnosti lažje, če lahko učencem predstavim slikovno gradivo. Zato je moral biti učitelj včasih precej bolj iznajdljiv, da je lahko sledil ciljem, zapisanim v učnem načrtu, ki je bil takrat pravzaprav edini učiteljev pripomoček. Sama sem si pomagala s knjigami, ki sem jih nosila po razredu, da bi učencem predstavila in približala likovne stvaritve. Velika razlika pa je tudi v nabavi materiala. Včasih so učenci imeli vsak svoj blok, tempera barve, čopiče, palete, ki so jih imeli spravljene v svojih matičnih razredih in so jih prinašali v likovno učilnico. Dobra stran tega je bila, da je vsak učenec ob koncu ure pospravil svoje stvari ter zanje tudi bolje skrbel. Danes pa material nabavim sama za vse učence, zato je potrebnega precej kreganja in prepričevanja, da se pripomočki pospravijo, pogostokrat palete, čopiči ostanejo umazani. Ta del pouka je napornejši danes.

Znano nam je, da tudi vi slikate. Nam lahko zaupate, kdaj ste naslikali svojo prvo sliko in kaj ste na njej upodobili?
Vseh svojih slik in risbic, ki sem jih načečkala kot otrok, se seveda ne spomnim. Prva slika, ki se je zavedam, je upodobitev svojega oz. našega psa Nera. Zelo živo se še spominjam, da sem ga naslikala s črnimi voščenkami na bel A4-list, ki sem ga nato prilepila na steno v sobi. Druga slika pa je avtoportret, še danes ga imam, ki sem ga naslikala v 4. razredu na podlagi fotografije. Fotografi, ki so nas prišli slikat v šolo, so za ozadje postavili zemljevid Jugoslavije, pred njim pa je stal okvir, ki je predstavljal ekran, mi, otroci, pa smo izgledali kot napovedovalci. Ta prvi avtoportret sem narisala s svinčnikom, na njem pa sem bila takrat še deklica z dolgimi lasmi in rahlim nasmeškom.

Kateri slog slikanja, katero obdobje in katerega slikarja občudujete?
Težko bi rekla, da mi je katero obdobje še posebej blizu. Če se že moram odločiti, bi rekla, da občudujem umetnike od renesanse naprej, všeč so mi da Vinci, Michelangelo, Tizian. Še bliže pa so mi umetniki moderne s prehoda 19. na 20. stoletje. Izpostavila bi rada portretiste, predvsem nizozemskega slikarja iz 17. stoletja Rembrandta, avtorja Nočne straže, ki je naslikal toliko avtoportretov, da bi iz njih lahko posneli cel film. Všeč mi je predvsem zato, ker ne riše več vseh najmanjših podrobnosti, ampak ga bolj zanimata bistvo in izraznost, ki se tudi meni zdi najbolj zanimiva. Rada imam tudi ekspresioniste, ki slikajo bolj »na divje«, in prav tako malo bolj umirjene impresioniste. Zelo občudujem leta 2011 preminulega Luciana Freuda, vnuka psihologa Sigmunda Freuda, ki je slikal krasne avtoportrete, portrete moških in tudi portrete žensk, ki niso bile zgolj manekenskega videza, pač pa so bile likovno zanimive. Pozabiti pa ne smem tudi na naše portretiste, na primer Ivane Kobilca, ki je delovala na prehodu 19. v 20. stoletje.

In kakšen je vaš likovni izraz? Kako bi ga opisali?
Najbližje so mi portreti, ker se jih nikoli ne naveličaš. Nekdo bi rekel, da je obraz samo obraz, sama pa mislim, da ga lahko prikažeš na tisoč načinov. Rada rišem avtoportrete, tudi tihožitja. V diplomski nalogi pa sem se ukvarjala z abstraktnim ekspresionizmom, kjer me je prav tako zanimala figura, ampak bolj nerealistična. Menim, da je za moj likovni izraz značilno, da nikoli ne želim prikazati točne oz. pretirane resničnosti, saj me bolj pritegne izraznost, pa naj bo to v črti, risbi, sliki, barvi ali grafiki.

Ste na katero sliko še posebej ponosni? Poznana nam je zgodba o portretih Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. Sta morda ti dve?
Ja, mogoče sem na ti dve sliki še posebej ponosna, predvsem iz razloga, ker sem ju lahko osebno podarila gospodu Borisu Pahorju, ki bo letos star že 104 leta. Od svoje sestre, ki dela v Hotelu Radin, sem izvedela, da je večkrat njihov gost. Tako sem mu ob eni izmed takih priložnosti pokazala tri njegove portrete, od katerih si je enega izbral, podarila pa sem mu tudi portret njegovega somišljenika in dobrega prijatelja Edvarda Kocbeka. Ob tem bi rada dodala, da bodo v Dutovljah otvorili novo spominsko sobo, posvečeno Borisu Pahorju, v kateri bosta izobešena tudi oba portreta. Počaščena sem, da sem povabljena na otvoritev, ki bo 23. junija, kakor tudi na obe, s posvetilom oplemeniteni knjigi, ki mi ju je podaril gospod Pahor. Ponosna sem tudi na ostale portrete modrecev, ki prihajajo iz občine Sveti Jurij ob Ščavnici, Krefta, Grmiča, Korošca ... Nič manj pa mi niso pri srcu portreti članov moje družine, sorodnikov, sosedov, ki jih rada skrivoma fotografiram ter na podlagi fotografij naslikam portrete.

Rada bi poudarila, da sem pri svojem delu najrajši sama svoj kritik. Izdelek mora biti najprej všeč meni, kar mi pomeni največ. Portreta, ki sem ga naslikala po naročilu, kar sicer počnem zelo redko, in mi ni bil všeč, tudi na prigovarjanje naročnika, da je on z njim več kot zadovoljen, nisem nikoli izročila. Mislim, da je pri vsakem delu potrebna zdrava mera samokritičnosti.

Ali slikanje zapolnjuje ves vaš prosti čas ali si baterije po napornem delu z učenci polnite še kako drugače?
Hm, če bi se dalo, bi si ves prosti čas res zapolnila samo z ustvarjanjem, risanjem, s slikanjem ... Ampak seveda v življenju pridejo še stvari, ki so nekako neizbežne, kot so skrb za družino, gospodinjstvo, obdelujem tudi dva velika vrtova ... Največ časa za ustvarjanje pa si vzamem v času prostih poletnih dni.

Pa se vrnimo še malo v šolske klopi. Likovna umetnost je na naši šoli precej priljubljen predmet. Očitno ga znate približati mladim in uspehi, ki jih s svojimi učenci nizate leto za letom, in to na občinski, regijski, državni ter tudi mednarodni ravni, niso zgolj naključje. Na katere izmed njih ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Najprej moram poudariti, da sem ponosna na vsako priznanje in na vsaki uspeh, ki ga doseže kateri izmed mojih učencev, in to na kateri koli ravni. Mislim, da se vsak izmed njih za svoj izdelek maksimalno potrudi. Res je, da sem prvi selektor jaz, sama torej izberem izdelke, ki jih nato pošljem na različne natečaje, ki jih razpišejo organizacije, podjetja ... Nadaljnji izbor pa kasneje opravijo različne komisije in strokovnjaki. V teh letih se je nabralo kar lepo število državnih in tudi mednarodnih priznanj, ki so jih učenci prejeli kolektivno ali individualno. Izpostavila bi sedaj že bivšega učenca Bogdana Kaučiča, ki je prejel mednarodno plaketo z Japonske. Nagrajenca mednarodnega natečaja Etno oblačila in plesi mojega ljudstva sta bila tudi Igor Sabadin in Lea Vok ter učenka z OŠ Cezanjevci, kjer, kot sem omenila že na začetku, prav tako poučujem. Tudi tam kot mentorica učencev sodelujem na različnih natečajih na vseh ravneh, eden večjih uspehov pa je zagotovo bil sodelovanje na mednarodnem natečaju Domoljubje, ki je dvema učenkama kot nagrado prinesel izlet v Bruselj. Klemen Žnidarič, bivši učenec OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, je na državni ravni na natečaju Planica in otroci dosegel prvo mesto ter prejel praktično nagrado, televizijski sprejemnik. Nina Novak je prejela nagrado in priznanje na natečaju Mestne občine Slovenj Gradec za izvirno otroško risbo v letu 2015 ter se uvrstila med pet najboljših in enakovrednih nagrad na razredni stopnji. Pozabiti ne smem na lanskoletnega nagrajenca Aljošo Kaučiča, letošnjega devetošolca, ki je na natečaju Olimpijski plakat Rio 2016 oblikoval najboljši veleplakat v državi, ki smo ga lahko občudovali v številnih krajih Slovenije. Z nagrado je prisvojil enodnevni poučno-zabavni izlet v Ljubljano za vse svoje sošolce ter nepozabno srečanje z olimpijcem Mitjem Petkovškom. Omeniti še moram izstopajoči kolektivni nagradi, ki sta v teh letih postali že skorajda stalnica v obeh šolah. To sta nagradi Zavarovalnice Triglav, v okviru katere si je skoke v Planici ogledalo že lepo število učencev, in Slovenskih železnic, ki so nam omogočili kar nekaj voženj z vlakom.

Uspehov ni manjkalo tudi v letošnjem šolskem letu. Jih lahko naštejete oziroma predstavite natečaje, na katerih ste s svojimi učenci sodelovali, temo, na katero ste ustvarjali, in avtorje nagrajenih likovnih izdelkov?
Res je, tudi v letošnjem šolskem letu smo v okviru pouka, izbirnega predmeta likovno snovanje in likovnega krožka sodelovali na kar nekaj natečajih. Na natečaju Otroci rišejo svet je bila slika Tine Veberič, učenke 6.b-razreda, uvrščena med šest najboljših v Sloveniji ter bo razstavljena v Washingtonu. Nina Jurkovič, učenka 6.a-razreda, se je izkazala na natečaju Plakat miru, ki ga vsako leto razpisujejo Lions clubi s celega sveta. Njen in tudi številni plakati učencev naše šole so bili najprej razstavljeni v Trgovskem centru Maximus v Murski Soboti. Nini se je s svojim uspelo uvrstiti med najboljše na regijski ravni, nato pa še v zares ogromni konkurenci med najboljših štiriindvajset na državni ravni, ki so bili razstavljeni v Mestni občini Ljubljana. Uspešna pa je bila tudi četrtošolka Špela Rožman, ki je sodelovala na natečaju Evropa v šoli. Učenci so na slikah prikazovali svet, v kakršnem bi radi živeli. Špela si želi živeti v svetu brez kemikalij, s svojo sliko pa je na državni ravni dosegla prvo mesto ter prejela enotedensko brezplačno bivanje zanjo in njene prijateljice v enem izmed centrov obšolskih dejavnosti, ki si ga bo lahko izbrala sama.

Ob koncu tega zanimivega intervjuja se vam iskreno zahvaljujemo, da ste nas spustili v vaš poklicni in intimni svet. Želimo vam, da bi še v bodoče navduševali svoje učence ter imeli čim več navdiha in časa za lastno ustvarjanje.

Spraševale: Lana Brumen, Nika Jurkovič, Nina Jurkovič, Nina Novak, Katja Krajnc, Julija Polak, Manuela Javnik, učenke literarno-novinarskega krožka

Zapisala: Maja Strah, mentorica

Morda vas zanima tudi

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.