Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih, mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je po lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

Radgonsko martinovanje, ki bo mnogim ostalo v lepem spominu, je letos osmič potekalo na Kerenčičevi ulici (Spodnji gris), med reko Muro in zgradbo sodišča, torej tik pod kletmi Radgonskih goric d.d., kjer vina in penin ne manjka, pripravili pa so ga Občina Gornja Radgona, Kultprotur, Radgonske gorice d.d., in Društvo vinogradnikov Radgonsko – Kapelskih goric. Bilo je tudi izjemno toplo za ta letni čas, v programu, ki se je začel že uro pred poldnevom, in kjer so množice obiskovalcev skozi celodnevno dogajanje videli marsikaj zanimivega ter popili na stotine litrov žlahtne kapljice in pojedli stotine kilogramov kulinaričnih in Martinovih dobrot, je gotovo vsakdo našel nekaj zase. Poleg bogate kulinarične in vinske ponudbe ter izdelkov domače in umetnostne obrti, ki so jih ponujali na posebnih stojnicah, je bila organizirana tudi vožnja s turističnim vlakcem, ogled muzeja, kleti ipd.

V osrednjem programu, ki ga je povezoval Bojan Rajk, je bil nastop skupine Vesele Štajerke, ter ansambla Opoj, organizirali so tudi turistični vlak, bogato tržnico, ogled vinske kleti Radgonskih goric, ogled muzeja – špitala, kjer so lahko prisluhnili viničarski zgodbi in si ogledali, kakšne pripomočke so v vinogradništvu uporabljali naši predniki ter se za zabavo celo pomerili v virtualnem obiranju in stiskanju grozdja, nastope folklornih in tamburaških skupin, godbe na pihala ipd. Pred in po opravljenem krstu novega vina, ki so ga izvedli škof Jakob Zorko s pomočnikoma Francem Ščapom in Zvonkom Fleisingerjem, ter domača vinska kraljica Katja Hamler, so množice obiskovalcev lahko uživale ob dobri kapljici in kulinariki... Prisotne so, poleg kraljice Katje, pozdravili tudi predsednik Društva vinogradnikov Radgonsko – Kapelskih goric Milan Kolarič, radgonski župan Stanislav Rojko in predstavnica družbe Radgonske gorica Andreja Novak,... nato pa zabava in rajanje do pozno v noč!

Zakaj vino po Martinovem?
Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil Noe, enkrat pa naj bi se tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je šla celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi še staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. Šah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so našli 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred 4000 let) imeli najstrožje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Backusa in vino naj zori štiri leta. Pot čez keltska božanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino. Zato je krščanstvo tudi dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je še kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vprašamo katera pot je prava…