Slavko Strmšek živi z živalmi, ki so mu prijateljice

Prav lepo je obiskati človeka, ki vse svoje življenje prebiva in dela na vzorni kmetiji, med živalmi in v naravi. In takšen je Slavko Strmšek iz Drvanje pri Benediktu v Slovenskih goricah, ki je te dni praznoval 70-letnico pestrega in plodnega življenja. Ne da bi vedel, sta mu sestrična Anica in njen mož Maks Potočnik iz Benedikta organizirala in na praznovanje pripeljala mnoge njegove sorodnike, sosede in dninarje, ki so mu bili vedno v pomoč, ko jih je potreboval. Zlasti v tistih časih, ko še ni bilo današnje kmetijske mehanizacije. Le nekaj dni po njegovem rojstnem dnevu so se vsi zbrali pri Trinkhauzovi kapeli in v »povorki, krenili na Slavkov dom. Na čelu kolone so v samokolnici peljali skupno darilo elektro-plinski štedilnik, odmevalo pa je igranje harmonikarja Zvonka Škamleca in petje Ljudskih pevk Vrelec.

Ker je vesela družba prišla nenapovedano je slavljenec bil zelo presenečen. Zato ne preseneča, da so mu ob nagovoru Maksa Potočnika in predaji darila oči orosile solze. Povabil jih je v veliko kmečko sobo, kjer še stoji stara krušna peč. Ob tem, da niso bili najavljeni so si njegovi gostje s seboj prinesli tudi jedila in pijače. Seveda je tudi sam nekaj pripravil za morebitni obisk, ki jih je pričakoval ob svojem rojstnem dnevu. Čeprav sam ničesar ni vedel je bilo srečanje z nenapovedanimi gosti nadvse prisrčno in se je odvijalo do poznih večernih ur. Zato je nekoliko "trpela" tudi njegova živina, saj je dejal, kako "je privezana, bo pa tudi postrežena, a nekoliko pozneje".

Med pogovorom s slavljencem smo izvedeli tudi kaj več o njegovem življenju, ki ga od rojstva preživlja na kmetiji. Rodil se je v prvi polovici novembra leta 1947 v Drvanji, kjer je torej vse življenje. V družini Marije in Petra Strmšek, po domače so jim rekli pri Guštinovih, sta se rodila le dva sinova Slavko in Franc. Slavka je doletela usoda, da je doma prevzel kmetijo, medtem ko se je Franc zaposlil v Mariboru in si tam ustvaril dom. "Ko sem odrasel, nisem mogel pustiti staršev samih na tako veliki kmetiji, ki je merila 15 ha." pove Slavko, ki si ni nikoli ustvaril družine, tako da sam gospodari na kmetiji. "Na žalost sem se preveč posvetil delu in pozabil na družino. Dolga leta mi je pri delu, zlasti gospodinjstvu, bila v oporo moja teta Marija Strmšek, ki je vzorno skrbela za naju. Sedaj, ko sem sam pa se tudi ne zanemarjam. Veste, če delaš, moraš tudi jesti. Ker imam usmerjeno kmetijo, redim le govejo živino, ter za lastne potrebe prašiče, imam čas tudi za vodenje gospodinjstva. Pripravljam si preprosto kmečko hrano iz domače proizvodnje. Kakor mnogi na podeželju, tudi jaz nekaj živil kupujem v trgovini. V preteklosti smo kruh pekli doma, sedaj ga pa kupujem. Doma pa pridelam meso, perutnino, jajca, mleko, vrtnine ipd."

Na vprašanje, kako zmore sam vsa dela na kmetiji pa Slavko pove: "Veste, kmetovanje je danes mnogo lažje kot v preteklosti, ko smo polja obdelovali s konjsko in volovsko vprego. Manj je tudi del, ki smo jih v preteklosti opravljali z motiko. Spominjam se, da je na njivi okopavalo koruzo po 20 žensk. Enako je bilo pri žetvi in košnji. Ta dela so opravljali dninarji ali tabrharji. Njihovo delo smo odslužili z oranjem in prevozi. Moram pa reči, da so k nam delavci radi prihajali, saj so bili dobro postreženi z dobro hrano, ki je čeprav kmečka, tedaj privlačila delavce, zlasti tiste, ki doma niso uživali v razkošju, saj še mnogi kruha niso imeli. Čeprav sedaj večino dela opravim s stroji, še je vedno dobrodošla sosedska pomoč. Kmetovanje pa sedaj otežuje vodenje papirjev, ki jih zahteva zakonodaja. Priznam, ni mi težko kmetovati, s papirji pa se »mučim«. To delo mi vzame veliko časa. Motijo me tudi stalne kontrole inšpektorjev. Kmet je v preteklosti kmetoval svobodno, poravnati je moral le davke. Za vse ostalo se je moral znajti po svoje. V primeru slabe letine se je zavaroval z zalogami zrnja: pšenice, ovsa, ječmena, prosa, ajde in koruze, za nujne primere. Razumljivo je, da tedaj semen niso kupovali. Vse smo pridelali doma. So pa semena sčasoma kmetje med seboj izmenjavali, ter tako skrbeli za boljši in večji pridelek."

Čeprav Slavko živi sam, nikoli ni sam, kajti ima veliko prijateljev, ki mu v sili priskočijo tudi na pomoč. "Brez sosedske pomoči tudi danes ne gre, čeprav večino del opravim z mehanizacijo. Glavna panoga je živinoreja, saj v hlevu stoji 23 govedi, od tega 8 krav. V preteklosti sem oddajal mleko, sedaj pa ga pokrmim teletom. Ob tem redim še nekaj prašičev za svojo potrebo. Letno pa imam tudi eno leglo malih pujskov. Rad se pošalim, čeprav se nisem poročil, imam več ljubic. To so moje živali, ki jih imam rad, one pa mene. Z živalmi moraš živeti, jih opazovati, z njimi se pogovarjati. Vse živali imajo svoja imena in se nanje tudi odzovejo. Z njimi se tako rekoč pogovarjam, pa se naj komu zdi še tako smešno. Živali imam rad. Zjutraj me zbudijo ptički, ki posedajo na starih jablanah, ki obkrožajo našo, leta 1867 grajeno, mogočno kmečko hišo. Gnezdišča imajo v duplih starih jablan. Ker je kmetija na samem, do prvega soseda je kakih 500 metrov, živijo tudi kokoši in druga perjad svobodno, kot je to bilo v preteklosti. Tu in tam se zgodi, da mi kako kokoš podnevi odnese lisica. Malih piščancev pa nimam več, kajti preveč je roparic, ki plenijo male živalce. V zadnjih letih so velika nadlega sive vrane, ki plenijo piščeta, škodo pa delajo tudi po vzniku koruze." še pove Slavko, ki se ob nedeljah rad odpravi k sveti maši. Tako se, kot sam pravi, vsaj enkrat tedensko lepo obleče...