OBI - Naredi sam nasveti za Mojstrovalce na vrtu

Maj ni le čas piknikov, ampak tudi čas, ko naravna zopet zaživi in ozeleni, dnevi so daljši in prijetnejši za dolge sprehode in posedanje na terasi, balkonu ali vrtu, maj je čas, ko svoj bivalni prostor preprosto zamenjamo s tistim, bolj sončnim. Hkrati pa je maj tudi čas, ko začnemo razmišljati o izgledu svojega zunanjega bivalnega prostora: vrta, balkona in okenskih polic ter o presajanju, zasajanju, sajenju, podtikanju ipd. rastlin vsepovsod, kamor jih lahko.

Vsi se zavedamo, koliko koristi nam prinaša prisotnost rastlin v našem okolju. Rastline so dekoracija naših hiš in vrtov ter pozitivno vplivajo na naše razpoloženje, vedno se jih razveselimo, poleg tega pa lepo dišijo, proizvajajo kisik in lovijo različne strupe iz naših stanovanj. Precej ljudi v Sloveniji se sicer ukvarja z vrtičkarstvom ali pa bi se želeli, vendar pa v današnjem svetu s hitrim tempom pogosto ni časa za razvijanje tega hobija, saj ne najdemo časa, da bi se v zadevo poglobili. OBI je v ta namen pripravil »naredi sam priročnik« za Mojstrovalce vrtičkarje – kratek pregled nasvetov glede sajenja, zalivanja in presajanja sobnih, balkonskih rastlin in vrtnega cvetja ter podatkov o lastnostih in načinu uporabe vrtnih motornih kosilnic.

BALKONSKO CVETJE PRIVABLJA POGLEDE

Vsi radi pogledamo lepo urejen cvetoč balkon. In vsi stremimo k tem, da bi bil naš najlepši.
Česa vse pa ne smemo spregledati pri tem:

1. Balkonskih rastlin ne kupujemo prezgodaj. Rastline namreč na neustreznem mestu (v stanovanju ali garaži) začnejo propadati in tako z zgodnjim nakupom ničesar ne pridobimo.
2. Kupujemo zdrave rastline in sadike. Rastline, ki jih kupujemo, so utrujene. Enakomerno temno zeleni listi so znak, da so bile rastline pognojene skozi vso rastno dobo, medtem ko zbita rast pomeni, da so imele rastline dovolj svetlobe, da so bile gojene na ustrezni temperaturi in da so bile pognojene z ustreznimi gnojili. Pri nakupu sadik moramo biti pozorni, da so zdrave, brez bolezenskih znakov ali vidnih škodljivcev, odpirati se morajo prvi cvetovi, rastlina pa mora imeti že vidne tudi popke. Njene korenine morajo biti bele in dobro preraščene po substratu.
3. Za sajenje uporabimo kakovostne substrate, saj bo sicer ves trud zaman. Tako ob samem sajenju kot sicer je priporočena uporaba gnojila Osmocote, ki rastline prehranjuje z osnovnimi živili tudi kadar jih nimamo časa pognojiti ali pa je zemlja preveč mokra za gnojenje. Tri do štiri tedne po sajenju začnemo gnojiti enkrat tedensko ali dvakrat s polovičnim odmerkom. Priporočljiva je uporaba čistih gnojil, saj z njimi ne zasolimo substrata. Pri uporabi čistih gnojil lahko čez dva meseca gnojimo na dva dni.
4. Presajene sadike prilagajamo novemu življenjskemu okolju. Po sajenju rastlin, ki smo jih presadili v prostorna korita ali posode (po možnosti v take z vodno rezervo), rastline postavimo v zavetje, na primer ob steno balkona. Ne izpostavimo jih takoj soncu, vetru in hladu, temveč jih nekaj časa po potrebi prekrivamo s pajčevinasto tkanino. 
5. Pravilna izbira posod in korit je izredno pomembna. Najpomembnejše je, da izbrana posoda zagotavlja odtekanje vode in dostop zraka do korenin. Pri izbiri korita moramo tudi upoštevati, da material in oblika korit ne smeta speljevati pogleda z rastlin. Najmanjša globina in širina posode sta 20 cm, sicer se bo zemlja prehitro posušila. Korita naj bodo razporejena tako, da bodo lahko dostopna in ne bomo imeli težav pri zalivanju. Pri izbiri rastline pazimo na višine, saj bodo visoke rastline preprečevale dostop svetlobi v sobo, ki bo temačna. Premajhne rastline pa lahko ne bodo opazne. Najprimernejše so tiste rastline, ki imajo dolg čas cvetenja ali takšne, ki so zanimive tudi, ko ne cvetijo. 
6. V viseče košare običajno nasadimo rastline, ki se razrastejo na vse strani. Uporabne so vzpenjavke in povešavke. Njihova primarna naloga je, da rastline pokrijejo vrhnji in stranske dele posode. Primerno mesto za viseče košare je blizu vhoda ali stena ob dvorišču, pri čemer pazimo,  da košare ne ovirajo prehoda ali poti. Mesto naj ne bo vetrovno. Bistvenega pomena je, da zagotovimo dovolj močno kljuko na kateri visi posoda, ki lahko pri polni obremenitvi (sveže zalita) zdrži tudi 11 in več kilogramov. Košare so zelo privlačne, vendar potrebujejo veliko nege in vzdrževanja. Košare odprtega tipa potrebujejo vsakodnevno zalivanje, v poletni vročini tudi večkrat dnevno.
   

PRAVILA SAJENJA

Za zdravje in dobro počutje rastlin, moramo upoštevati pravila pri sajenju:

1. Stara cvetlična korita pred uporabo očistimo.
2. Iz novih cvetličnih korit izrežemo luknjice za odtekanje vode.
3. Pri navadnem cvetličnem koritu na luknjice položimo koščke razbitega lončenega lončka za drenažo, s čimer preprečimo zamašitev luknjic z vodo in s tem zastajanja vode.
4. Za rastline so prijaznejša korita z vodno rezervo. Najprej namestimo pregrado, ki loči rezervoar od rastišča ter posodico, v kateri se bo nahajala naprava za merjenje količine vode, v katero nikoli ne natočimo vode. Korita z vodno rezervo zalivamo izključno po koritu.
5. Sadimo v že pripravljene neokužene substrate, ki so sestavljeni iz različnih mešanic šot ter z določeno vsebnostjo glinenih delcev, ki preprečujejo izsušitev.
6. V isto korito sadimo rastline z vsaj približno enakimi potrebami. V prodajnih centrih lahko kupimo že pripravljene specialne substrate za naslednje skupine: pelargonije, surfinije, fuksije, vse ostale pa lahko sadimo v substrat za balkonsko cvetje.
7. Med substrat primešamo za začetek počasi topna gnojila za obdobje treh mesecev in jih zamešamo med zemljo. Držimo se navodil proizvajalcev napisanih na škatli.
8. Pred saditvijo razpostavimo rastline po koritu in se prepričamo, če je razvrstitev res pravilna ali jo je potrebno še nekoliko preoblikovati.
9. Pri sajenju zemljo v koritu odstranimo z roko ter rastlino posadimo v jamico enako globoko, kot je bila v lončku ter jo narahlo pritisnemo navzdol. Korito ob koncu sajenja rahlo potresemo, da pridejo korenine povsod v stik z zemljo. Hkrati se tudi zemlja enakomerno razporedi po celi površini.
10. V primeru, da smo v zasaditev vključili plezalke, jim ob sajenju odstranimo palčke, jih hkrati razpredemo ter skozi rastno obdobje usmerjamo njihovo rast tako, da ne prepletejo celega korita in tako ne zamorijo ostalih rastlin.
11. Ob koncu saditve korito z blago škropilno šobo zalijemo z vodo. Dokler korito ni preraščeno s koreninami, ga zalivamo zmerno, šele čez mesec dni količino povečamo in takrat pridejo do veljave vloga korit z vodno rezervo.
12. Redno je dognojevanje s tekočimi gnojili za listno maso, saj z bujno rastjo hranilna vrednost počasi topnih gnojil ne zadošča. Mesečno se dognojuje tudi z gnojili za cvetenje. Tekoča gnojila rastlina hitro absorbira ter tako v kratkem času prepreči tako imenovani stres. Rastline, ki niso dovolj prehranjene lažje podležejo vremenskim nevšečnostim, bolezenskim obolenjem ter napadu škodljivcev. Tudi njihov izgled (kloroza) pokaže na njihovo pomanjkanje.
13. Pri drznejših in bujnejših zasaditvah zagotovimo uspešno rast umirjenim sortam z rednim usmerjanjem in prirezovanjem agresivnih vrst.
14. Vse balkonske rastline nimajo enakih lastnosti glede samoočiščenja cvetja. Določenim rastlinam moramo sami odstraniti odcvetele cvetove, saj bi bil v nasprotnem primeru izgled zasaditve nedopadljiv, poleg tega pa bi postalo ugodno gojišče za neljube bolezni.
    

KAKO SADIMO TRAJNICE

Trajnice so večletne zelnate rastline. Jeseni največkrat nadzemni del odmre, prezimi pa podzemni del, iz katerega spomladi poženejo novi poganjki. Imajo pomembno vlogo v vrtu, da dosežejo svojo polno velikost in lepoto, mine nekaj let. Največkrat so glavna zanimivost na vrtu. Različne barve cvetov, ki se lahko kombinirajo z različnimi oblikami in odtenki, popestrijo vsak vrt. Izbira trajnic je velika, tako po barvah kot po oblikah: zelnate rastline, čebulnice, gomoljnice, trave, praproti, trajne močvirske in vodne rastline. Na kaj vse moramo biti pozorni:

1. Različne trajnice zahtevajo različna tla. Ker jih sadimo na posamezno mesto za dlje časa, morajo biti tla bolje pripravljena. Preden jih sadimo, dobro preučimo, kakšne rastne razmere lahko najdemo na našem vrtu in na osnovi tega izberemo vrste.
2. V posode jih lahko sadimo ne glede na letni čas. Na prosto sadimo spomladi, ko minejo zadnji mrazi, če sadike niso vzgojene v lončkih. Na Primorskem lahko sadimo tudi v jeseni, da se hitreje in bolje ukoreninijo. Če pa kupimo sadike, ki so vzgojene v lončkih in navadni vrtni zemlji, potem jih lahko sadimo od pomladi pa vse do zgodnje jeseni.
3. Najprimernejša tla za trajnice so rodovitna in ilovnata. Morajo biti primerno odcedna (tla naj ob dežju ne bodo prepojena z vodo), vendar morajo zadrževati dovolj vlage. Tla izboljšamo z dodajanjem humusa, komposta in dobro uležanega hlevskega gnoja. Nekaj tednov pred sajenjem v tla vkopljemo kompost ali hlevski gnoj. Zemljo pustimo pri miru, da se pošteno uleže. Preden se lotimo sajenja, rastišče temeljito očistimo plevelov. Najprimerneje je, da ji previdno izpulimo ali izkopljemo iz zemlje. Prvo leto bomo morali skrbno pleti. Tla lahko prekrijemo tudi z zastirko iz lubja.
4. Skupaj sadimo enake rastline, tako da so jasno vidne. Če želimo bolj sproščen vrt, je lahko sajenje bolj sproščeno, vendar moramo paziti, da posamezne vrste pridejo do izraza, sicer se izgubijo v množici in njihov vizualni učinek je izgubljen, vrt pa izgubi svoj čar. Med trajnice lahko sadimo tudi grmovnice in enoletnice, če želimo, da je greda lepa tudi takrat, ko trajnice ne cvetijo. V velikih vrtovih naredimo več gred, na katerih vse rastline cvetijo sočasno. Tako imamo spomladansko, poletno in jesensko gredo.
5. Velikost in oblika gred naj se ravnata po velikosti vrta in drugih okoliških arhitekturnih elementih (npr. dvorišče). Trajnice so najpogosteje oblikovanje v otoke in mešane grede, dolge pravokotne grede, obdane s trato. Pri tem moramo biti pozorni, da v prvo vrsto posadimo najnižje rastline, v zadnjo pa najvišje, tako da se oblikuje naklon, ki se dviguje proč od opazovalca (kot vrste v gledališču). Posamezno gredo naj bi zaključevala stena ali živa meja, med dvema gredama pa naj bi bila speljana pot. Pri manjših vrtovih se takšnim zaključkom odpovemo. Grede v obliki otokov so največkrat manjše. Ogledamo si jih lahko z vseh strani. Za vrtove z geometrijsko zasnovo so najprimernejše pravilne oblike (krog, kvadrat, pravokotnik), za naravni vrt pa so bolj ustrezne grede nepravilnih oblik z rahlimi zavoji. Dvignjene otočne grede so primerne za tlakovane vrtove. Na njih namreč veljajo drugačne razmere kot sicer v vrtu. Mešane grede so idealne, če želimo imeti vrt pisan celo leta. Kombiniramo trajnice z grmi, posameznimi manjšimi drevesi, enoletnicami in vzpenjavkami. Več, ko zasadimo grmov in dreves, manj bo vzdrževanja. V naravno urejenem vrtu naj bodo oblike bolj sproščene in zasaditev bolj svobodna. Greda naj bo široka vsaj 1,5 metra, da pride do izraza. Širša, ko je greda, višje rastline lahko gojimo, saj velike rastline na majhnih gredah delujejo okorno.
6. Pri sajenju moramo paziti, koliko prostora naj pustimo med rastlinami. Manjših in srednje velikih rastlin ne sadimo posamič. Primernejša je tudi zasaditev v enakih skupinah. Liho število rastlin zasadimo v skupino povsem nepravilno.
7. Število rastlin je odvisno od njihove velikosti. Če so rastline manjše, jih lahko skupaj zasadimo več. Spredaj sadimo najnižje rastline, zadaj najvišje. Na otočnih gredah so najvišje rastline v sredini. S tem ohranimo preglednost nad vsemi rastlinami, obenem pa je vtis gred močnejši. V prvih vrstah lahko posadimo posamezne visoke rastline, da razbijemo morebitno enoličnost. Izbrane rastline naj ne bodo preveč goste in bujne. Rastline imajo različne oblike.
8. S kombiniranjem povešavih, plazečih in pokončnih rastlin lahko ustvarimo zelo zanimive vzorce.
9. Pri trajnicah se lahko igramo z barvami. Njihova pestrost omogoča ustvarjanje zelo divjih ali zelo umirjenih kombinacij. Lahko se posvetimo samo eni barvi in nekaj njenim odtenkom, ali pa skušamo zasaditi povsem mavrični vrt.
10. Listi vsake vrste trajnic so drugačni in ko se zlijejo v celoto, tvorijo harmonijo. Pri zasajanju se lahko ravnamo tudi glede na sezono cvetenja. Pri oblikovanju stalno cvetočih gred moramo zelo dobro izbirati vrste glede na čas cvetenja. Trajnice lahko kombiniramo s čebulnicami ali grmi, ki bodo poskrbele za živost grede v spomladanskem in jesenskem času.
11. Trajnice, ki dobro uspevajo na sončnih mestih: Potonika (Paeonia), Orientalski mak (Papaver orientalis), Plamenka (Phlox).
12. Trajnice sence in polsence prenesejo popolno ali delno zasenčenost. Večina jih lahko brez težav raste tudi na soncu. Sadimo jih na mesta, kjer je del dneva senca, nekatere pa tudi na mesta v popolni senci. Pri odkrivanju mest, kjer je senca samo del dneva, imamo v novem vrtu, kjer so drevesa še majhna in grmi ozki, težave. Zato si skušamo predstavljati vrt, ko bodo drevesa in grmi dosegli svojo končno višino. Preko dneva pozorno spremljamo gibanje senc. Take trajnice so Orlica (Aquilegia), Bergenia (Bergenia), Zvončice (Campanula), Hoste (Hosta).
    

ENO IN DVOLETNICE SPREMINJAMO VIDEZ VRTA VSAKO LETO

Z enoletnicami in dvoletnicami enostavno in najhitreje spreminjamo videz vrta. Njihova življenjska doba je eno do dve leti, potem pa jih moramo ponovno zasaditi ali zasejati, če se ne razmnožijo same. Pisani cvetovi in listje različnih oblik ter barv bodo skrbeli, da bo vrt ves čas zanimiv. Vsako leto lahko zasadimo nove vzorce in kombinacije. Zaradi hitrega razvoja, zelo hitro poživijo pust vrt. Nekatere imajo zanimivo lastnost, da kljub kratki življenjski dobi zelo dolgo cvetijo. So rastline različnih oblik. Med njimi bomo našli tudi plazeče vrste in vzpenjavke.

1. Z enoletnicami in dvoletnicami lahko dosegamo različne barvne učinke. Enoletnice zacvetijo zelo kmalu, dvoletnice pa največkrat prvo leto razvijejo zelene dele (steblo liste), drugo leto pa bogato zacvetijo. Pri barvnem oblikovanju gred pazimo, da ne naredimo kičastih skupin. Uporabimo le nekaj barv, ki jih premišljeno razporedimo po gredi.
2. Rastlin ne sadimo posamično, ker ne pridejo do izraza. Enake barvne tone skušajmo medsebojno uskladiti. Združujemo jih v skupine iste vrste (ali sorte). Skupine naj bodo nepravilnih oblik in različnih velikosti, da delujejo naravno. Med seboj združujemo rastlinske vrste, ki zahtevajo podobne rastiščne razmere. Če je greda vidna samo z ene strani, jih posadimo tako, da so spredaj nižje, zadaj pa višje rastline, če pa je greda vidna z vseh strani, pa lahko oblikujemo višinsko stopničasto strukturo. Najvišje rastline posadimo v sredini grede, nato pa proti zunanjem robu vedno manjše.
3. Enoletnice so primerne za oblikovanje geometrijsko pravilnih vzorcev na gredah. Zasajamo površine v eni barvi, ki jih lahko razmejujemo z nizkimi grmovnicami (npr. pušpan). Rastline sadimo tesno skupaj, da dobimo barvno preprogo.
4. Eno in dvoletnice lahko kombiniramo z grmovnicami, trajnicam in čebulnicami. Rast je hitra in gojenje je enostavno. Z njimi lahko zapolnjujemo prazna mesta med nerazraslimi trajnicami in grmovjem, prazne stene in jih uporabimo kot pokrovne rastline. Pri postavitvi skalnjaka lahko v prvem letu, dokler se alpske rastline ne razrasejo, posejemo enoletnice, ki dobro uspevajo na toplih rastiščih. Izbiramo enoletnice, ki so podobne alpskim rastlinam.
5. Enoletnice in dvoletnice ne potrebujejo veliko nege in vzdrževanja. Njihova življenjska doba je kratka, zato skrbimo predvsem za njihov lep videz. Mlade rastline je treba redno zalivati, da so grede dobro namočene, starejše rastline pa zalivamo le ob močnejših sušah. Redno odstranjujemo plevel. Gnojenje ni potrebno, če smo ob sajenju dovolj pognojili. Če je zemlja bolj revna s hranili, uporabimo tekoče gnojilo. Rastlinam, ki imajo nežna stebla, moramo zagotoviti oporo.
6. Najpogosteje bomo imeli probleme s polži, listnimi ušmi, različnimi gosenicami, rjami in drugimi glivičnimi boleznimi.
   

ZELIŠČA V VRTU

Vrt ima različne funkcije in ravno tako rastline, ki v njem rastejo. Pri tem lahko prednost damo vrtu kot celoti ali pa rastlinam. Nekomu je najpomembnejše, da je vrt lep in urejen. Drugi v njem zbira najrazličnejše rastline in mu estetika ni najpomembnejša. Tretji želi v vrtu predvsem gojiti sadje in zelenjavo. Marsikdo rad v vrtu združuje različne komponente svojega zanimanja, vsakdo pa lahko v svoj vrt vključi tudi trajne dišavnice in zelišča. Poseben užitek je zato tudi, če v vrtu tudi kaj zadiši.

Trajne dišavnice, zelišča in zdravilne rastline so tudi lepe in večino lahko vključimo v okrasni vrt. Takšne so recimo ameriški slamnik (Echinacea purpurea), zlata melisa (Monarda didyma), rdečelistni veliki trpotec (Plantago major 'Atropurpurea') in druge. Nekatere lahko priključimo nasadom manjših grmovnic, ker tudi sicer sodijo nekam vmes med grmovnice in trajnice. So polgrmi. Takšne so sivke (Lavandula sp.) in žajblji (Salvia sp.). Nekatere so pritlikave rasti in jih lahko vključujemo v skalnjake. Takšne so razni timijani (Thymus sp.), pritlikave sorte dobre misli (Origanum sp.) in majaron. Nekatere imajo tako močno rast, da jih lahko sadimo kot posamezne zanimive osamelce. Takšna je recimo rabarbara (Rheum sp.). Zelo visoko rastoče dišavnice, kot so luštrek (Levisticum officinale) ali ajbiš (Althaea officinalis), običajno posadimo nekam ob rob ali celo ob oporo, da ne motijo drugih. Tiste, ki se s podzemnimi pritlikami močno razraščajo v okolje, kot so razne mete (pisanolistna, okroglolistna, nagubanolistna, maroška, poprova in druge), sadimo na izolirano mesto, da se ne vraščajo med druge nekontrolirano. Trajna zelišča so tako nezahtevna, da jih lahko večino leta pri vzdrževalnih delih skoraj prezremo, pa bodo še vedno tu, kadar jih bomo potrebovali. In sproti se obnavljajo, zato jih zlepa ne zmanjka.

Vsekakor pa moramo pri negi zelišč vedno upoštevati naslednja navodila:
Zelišča obrezujemo in odstranjujemo odmrle dele.
Redno jih plevemo in okopavamo, zlasti v mladih nasadih.
Zelišča v posodah redno zalivamo in pognojimo s tekočim gnojilom..
Obrezujemo tista zelišča, kjer uporabljamo mlade liste.
Ne obrezujemo tistih vrst, ki imajo zanimive cvetove.
Spomladi temeljito obrežemo grmičasta zelišča, da spodbudimo rast stranskih poganjkov.
V hladnem obdobju jih prenesemo v pokrit in svetel prostor.
Zelišča redno pregledujemo in preverjamo vlažnost tal.

Zelišča imajo tako v vrtu lahko različne funkcije: uporabne in estetske. Zelišča v vrtu lahko oblikujemo v posamezne gredice, ki so namenjene samo dišavnicam, zdravilnim rastlinam in zeliščem. Takšne gredice lahko v vrtu lociramo ob rob zelenjavnega vrta, lahko pa jih vključimo tudi v okrasni ali bivalni vrt. Vsekakor pa tudi za te trajnice – in zlasti za te – velja, da jih gojimo brez uporabe pesticidov, da tako ne zastrupljamo svojega bivalnega okolja in seveda rastlin, ki jih uporabljamo v prehrani.

Osnovne informacije ob nakupu in izbiri kosilnice za košnjo trave

Danes je kosilnica obvezna oprema vsake hiše z vrtom. Glede na njegovo velikost pa je odvisno, katero kosilnico izberemo: električno ali motorno. Kosilnice na električni pogon so primernejše za košnjo manjših travnatih površin, saj za pogon potrebujejo priklop na napetost 220 V in električni kabel, ki pri košenju večjih površin seveda ni najbolj praktičen. Za košenje manjših površin tako priporočamo električne kosilnice moči od 900 W do 1800 W in širine reza od 32 do 42cm znamk Bosch, Gardena in LUX.

Za košenje povprečno velikega vrta potrebujemo kosilnico na motorni pogon, ki so lahko s pogonom ali brez, za košenje večjih travnatih površin pa traktorsko motorno kosilnico. Razlika med motorno kosilnico na pogon in brez njega je, da moramo slednjo pri košnji ročno potiskati po travniku, medte ko imajo motorne kosilnice s pogonom le-tega na zadnjih kolesih. Čeprav je moč motorja pri kosilnicah s košem sicer nekoliko manjša, pa
nam lahko precej skrajšajo naše delo, saj pri košenju nimajo stranskega izmeta pokošene trave in nam zato po končanem opravilu ni treba pospravljati ostankov. Prednost na neravnih terenih imajo kosilnice, ki imajo zadnja kolesa večja od prednjih (npr. CMI 46). Zagotovo se vam najbolj obrestuje nakup kosilnic, kot sta CMI 395 in CMI 43B, ki sta narejeni iz posebne plastike in imata zaradi korozije daljšo življenjsko dobo.

Motorne kosilnice z pogonom imajo širina reza od 45 do 52cm, pogon na zadnji dve kolesi, pri čemer tudi tu velja, da so kosilnice z večjimi zadnjimi kolesi primernejša za neraven teren. Motorne kosilnice s pogonom so imajo več delovnih operacij, lahko jih nastavimo z bočnim ali zadnjim izmetom trave, z njimi lahko travo zmeljemo ali pa jo poberemo v koš. Velikost koša je okrog 50 do 60 litrov.

Traktorske motorne kosilnica imajo največjo širino reza (60 do 95 cm) in so primernejše za košenje večjih površin, tako ravnih kot klančine (do 20 % naklona), so pa udobnejše, saj jih upravljamo v sedečem položaju.

Pri nakupu kosilnic je pomembno, da si pred uporabo kosilnice natančno preberete navodila za uporabo. Vse kosilnice so ob nakupu brez olja, s prvo uporabo pa se v vsako kosilnico nalije približno od 0,6 do 1,2 l olja. Olje je priporočljivo po 10 delovnih urah zamenjati. Vse kosilnice, ki jih lahko kupite v OBI-ju, imajo petletno OBI garancijo.

Več o trgovini OBI: www.obi.si.

Kontakt OBI Slovenija
OBI d.o.o.
Alenka Majcen
Jurčkova cesta 226, 1000 Ljubljana
Tel. : +386-1-518-88-55, fax :+386-1-518-88-70, e-mail : alenka.majcen@obi.si