Ganljivo srečanje dveh prijateljev iz JLA po pol stoletja

Da življenje pogosto piše vesele in nadvse prijetne zgodbe in dogodke, sta se te dni prepričala Slovenec Franc Klejnošek (3.12.1948) iz Cogetincev v Slovenskih goricah, in Bosanec Dževad Islamović (25.11.1948) iz Bijeljine v severovzhodni bosanski pokrajini Semberiji, ki bosta samo osem dni narazen, konec letošnjega novembra in v začetku decembra, napolnila 70 let. Mlada golobrada, 18-letna mladeniča sta se prvič srečala meseca marca 1967, ko sta prišla v skupno desetino na služenje JLA v bosansko mesto Travnik. Takoj sta postala nerazdružljiva prijatelja in takšna ostala vse do naslednjega poletja, ko sta iz JLA odšla vsak na svojo stran. Potem, ko sta se razšla sta, v kaosu ki je takrat zaradi vdora Sovjetske zveze v Češkoslovaško, vladal v JLA, pozabila izmenjati naslova, telefonov pa tako in tako takrat ni bilo. Kljub temu en na drugega nista pozabila, a je življenje potekalo ločeno na različnih lokacijah. Oba sta si ustvarila družino in vse kar sodi zraven, sedaj ko sta oba že nekaj let upokojena, pa je po pol stoletja prišlo do njunega vnovičnega srečanja, ki je bilo nepozabno, čustveno in ganljivo.

Čeprav njuno srečanje ni bilo naključno, saj sta ga nekaj časa načrtovala in usklajevala, pa je med objemanjem kanila kakšna solza sreče. In na njunem prvem srečanju po pol stoletja, ki sta se ga udeležili tudi življenjski sopotnici, soprogi Anica in Nizama, smo izvedeli marsikaj zanimivega, kar se je dogajalo med leti 1967 in 2018. Ob tem kaj se je vse dogajalo v tem času, potem kako sta se iskala in na koncu spet srečala, pa nihče ne more ostati ravnodušen. Že ob prihodu v JLA, ko sta bila razporejena v isto desetino sta Franc in Dževad postala nerazdružljiva prijatelja. Le nekaj mesecev starejša od 18 let, sta si bila kot brata in velika prijatelja sta ostala tudi po trimesečnem koncu "obuke", ko je Franc bil razporejen za brivca, predvsem za frizerja v kasarni, Dževad pa je moral na še eno trimesečno usposabljanje, in sicer za orožarja – puškarja v Zenici. Ko se je vrnil v Travnik sta spet bila nerazdružljiva, a kaj kmalu je prišel čas za odhod iz vojske. Dževad je šel mesec dni prej, ker je nekaj dni pred koncem daroval kri zaradi neke večje nesreče v Travniku, in je zato imel dva dni prej za konec služenja. Prav ko je on zapustil kasarno, je prišlo do zapletov, ker je Sovjetska zveza vdrla v Češkoslovaško, zato je Francu bil vojaški rok podaljšan za en mesec...

Od poletja 1968 se nista ne videla in ne slišala, a kljub temu je Franc, oktobra lani, takoj prepoznal Dževada, ki je v Cogetince poklical po telefonu. "Kako ga ne bi prepoznal, saj se taki ljudje ne izbrišejo iz spomina. Takoj ko sem ga zaslišal se mi je pred očmi pojavila njegova slika", veselo razlaga Franc, Dževad pa dodaja, kako je dve desetletji iskal kakšen kontakt, začel je po spletni akciji, kjer je delovala skupina: Najdi tovariše iz JLA. "Imam kar nekaj znancev v Sloveniji, a mi nihče ni uspel pomagati, da bi prišel v stik s Francem. Iskal sem tudi po internetu, obiskal Slovenijo, a ni in ni šlo. In ko sem skorajda obupal nad iskanjem mi je kontakt s Francijem posredoval Igor Florjančič iz Tolmina, ki je v tistem času bil tudi vojak v Travniku. Ko sem dobil številko sem poklical in oglasila se je Anica. Bal sem se, da bo odložila slušalko, ker me najbrž ni razumela, a se to k sreči ni zgodilo in zato sem navdušen, da smo se hitro dogovorili o tem nepozabnem srečanju, ki gotovo ne bo zadnje", je dejal Dževad.

Franc sicer ima s svojo Anico dva sina ter po dva vnuka in vnukinji, Dežvad pa s svojo Nizamo, dve hčerki, enega vnuka in pet vnukinj ter še tri pravnuke. Franc Klejnošek, ki z Anico živi v novi hiši, na njeni domačiji v Cogetincih, kamor sta se priselila iz bližnjega Grabonoša, je samo v vojski bil frizer-brivec. Njegov poklic je pleskarstvo, in 21 let ga je opravljal na Bavarskem v Nemčiji. Zaradi zdravstvenih težav so ga leta 1991 invalidsko upokojili, a ga nobena bolezen in invalidnost ni ovirala, da se je tako veselil srečanja s svojim "vojaškim borcem" Dževadom Islamovićem, ki se je po rojstvu v okolici Brčkega že kot majhen otrok preselil v Bijeljino v bližini rek Drine in Save. Slednji je Bosno in Hercegovino, skupaj z družino zapustil ob začetku minule vojne, leta 1992 in se ustalil v prestolnici dežele Spodnja Avstrija v severovzhodni Avstriji, St. Pöltnu. Tudi sam je že pet let upokojen, živi pa na relaciji St. Pölten – Bijeljina, včasih "skoči" do Avstralije, kjer si je dom in družino ustvarila starejša hčerka, po novem pa se bo pogosteje zaustavil tudi v Sloveniji, natančneje v Slovenskih goricah. A tudi Franc ima veliko željo, da se že letos odpelje v BiH, ne le v Bijeljino do prijatelja Dževada temveč tudi v Travnik, kjer se je z njim spoznal. In najbrž bo s svojo Anico odletel do Banjaluke, kjer ju bosta z avtomobilom počakala gostitelja v Bosni, Dževad in Nizama.