Tradicionalna prvomajska budnica v Radencih

Na 1. maj, ob 10.30, so pred DOSOR-jek, Domom starejših občanov Radenci, zaigrali »budnico« članice in člani Pihalnega orkestra Gornja Radgona, ki obudijo tovrstno tradicijo iz leta v leto. Že po 6. uri zjutraj so se odpravili po vsej Gornji Radgoni, a v Radencih so zaigrali na štirih točkah: pri podjetju Erinox, pri hotelu Radin Zdravilišča Radenci, pri glasbeniku Zdeneku Bilyju na Prisojni cesti ter pred in v DOSOR-ju. Nadalje jih je pot pod vodstvom predsednika Andreja Šubašiča vodila še na Kapelo ter pozneje k Negovi.

Praznovanja v času začetka maja segajo že v davnino. Gre za prastaro ljudsko kulturno značilnost na vsem indoevropskem prostoru. Kot delavski praznik pa je poznan nekaj čez sto zadnjih let. Ob tem gre pravzaprav za čaščenje cvetja, zelenja in drevja (mlaj), kajti nekoč je bil to simbol za nekakšen začetek poletja. Pri Keltih je to bil »Beltane« (sijoči ogenj). Tedaj bi se naj na zemljo spustile čarovnice in zato so prižigali kresove, da bi jih odgnali. Na Slovenskem so majska drevesa od nekdaj postavljali iz večih dreves (smreka, breza, topol ali bor).

Ob 1. maju so po drugi svetovni vojni v številnih državah, še posebej v državah s socialistično ureditvijo, bile tradicionalne delavske in vojaške parade (tudi v naših krajih), shodi, mitingi, veselice... Udeleženci teh manifestacij pa bi naj, tudi še danes, imeli v gumbnici rdeči nagelj. Tega je danes pred DOSOR-jem imel le župan Občine Radenci Janez Rihtarič.

V Franciji (še zlasti v Parizu) se za 1. maj obdarujejo s šmarnicami, pri nas pa so sedaj znane šmarnice kot versko čaščenje Marije. Ob tem omenimo še naslednje (pa ne le zaradi spodaj podpisanega !), da sta v zvezi s kmečkimi opravili in vremenom bila nekoč na prvomajski dan najpriljubljenejša kmečka svetnika Filip in Jakob, ki sta ob svetem Florijanu sestavljala nekakšno svetniško trojko - »kmečki trjaci«. Toda prej omenjena je cerkev zaradi delavskega praznovanja »premaknila« na 11. maj, sedaj 1. maja praznuje svetnik Jožef - delavec.

Stanovalci in stanovalke DOSOR-ja so seveda nad vsakoletnim prihodom in igranjem pihalnega orkestra iz Gornje Radgone izredno navdušeni, kajti glasna glasba jih opomni na njihovo mladost, ko so ob podobnih melodijah oziroma koračnicah veselo sodelovali na številnih zabavnih prvomajskih druženjih.

In kako so praznovali nekoč ?

Vida T.: »Stanovali smo na vrhu enega izmed hribov v Halozah, kjer smo običajno postavili mlaj. Zanj je oče daroval drevo, dekleta pa smo vrh mlaja okrasile s trakovi, rožami ter obvezno zastavo. Po postavitvi mlaja smo na predvečer 1. maja z našega hriba lahko videli številne kresove po okoliških hribih, na Pohorju in Boču. Zvečer smo mladenke običajno šle tudi na plesno zabavo.«

Anica K.: »Od desetega leta naprej sem bila gojenka dijaškega doma, ki je bil v severnem delu gradu Gornja Radgona, bila pa je tam tudi šola. Že teden dni pred praznovanjem smo odšli v Lomanoše ali Črešnjevce po vejevje ter pripravili grmado za kres. Iz konzervnih škatel na palicah smo si pripravili tudi bakle ter v večernem mraku odšli po mestu Gornja Radgona, ob reki Muri in nato od starega mostu po bregu navzgor do gradu, da so nas kot nosilce bakel lahko videli tudi iz sosednje avstrijske Radgone. Ob kresu smo imeli kulturni program, udeležili pa smo se tudi proslave za 1. maj.«

Jože P.: »Na 1. maj je po mojem rojstnem Ormožu že od 6. ure naprej korakala pihalna godba s tradicionalno budnico, okrog 11. ure pa se je običajno pričela osrednja prvomajska proslava na Jeruzalemu, ki so jo organizirali sindikati in so se je udeležili številni obiskovalci tudi iz Maribora in Ptuja, prišli pa so preko reke Drave še sosedje Hrvati. Bilo je to pravo sproščeno srečanje in druženje, pa če smo se udeleženci poznali med seboj ali pa tudi ne. Bilo je nekaj kulturnega programa, nekaj govorov, potem pa zabava, ob glasbi tudi ples. Zvečer pa so bile zabave tudi v ormoškem hotelu.«

Marija G.: »Ker nisem hodila v službo, smo praznovanje opravili na Kapeli kar doma. Bile so prireditve pred praznikom v osnovni šoli, na vasi pa je bilo kresovanje. Če je bila glasba, smo mladi tudi zapeli in zaplesali. Vedno smo si naredili tako, da nam je bilo lepo. Večkrat smo obiskali zabavne prireditve v Radencih ali Gornji Radgoni.«