Bitjastovzorčasti svet, kot ga vidi Laura Ličer

V galeriji Doma kulture v Gornji Radgoni je vse do konca maja na ogled enkratna razstava znane ilustratorke in slikarke Laure Ličer iz Ljubljane. Naslov razstave, ki jo je v sodelovanju z zavodom Kultprotur Gornja Radgona, organiziralo Društvo za dvig kakovosti življenja Tenzin, je "Bitja". Laura Ličer, ki živi ter ustvarja v Ljubljani, je slikarka samoukinja, ki je pričela ustvarjati pred slabimi desetimi leti. Njena "bitja" nastajajo spontano, brez vnaprej določenih skic, pojavljajo pa se na različnih podlagah, kot so platna, igralne karte in stenske poslikave. Motivi slik so bitja, ki so skupno ime za stvore, ki so mešanica njene domišljije in živali.

"Slikala sem že in predvsem v otroštvu. Vzorci in stvori, ki sem jih risala pri treh letih, so enostavne verzije tega, kar ustvarjam sedaj, v osnovi je isti sistem. Že kot otrok sem bila malce obsedena s simetrijo, risala sem nekakšne mandale. Vedno se je začelo v centru, od koder sem vlekla črte. Kasneje je vse skupaj malo zamrlo z rahlimi vmesnimi prebliski, zares pa sem obudila svojo ljubezen do ustvarjanja pred petimi leti, tako da sedaj delam nadure za nazaj. Strast do risanja je v družini. Mama je zelo nadarjena in rada slika, ampak slik ne kaže naokoli, samo bližnjim srečnežem. Prigovarjam jo v razstave, ker ima res poseben stil. Morda se bo nekega dne odločila. Dedek je tudi rad slikal. Žal je odprl ventil samo ko sva bili najprej mama in potem jaz majhni. Duška si je dal le ob ustvarjanju z otroki", je svoje začetke in družinski zgodovino predstavila Laura, ki dodaja: "Bitjastovzorčasti svet se mi plete po glavi že od otroštva..., že od nekdaj rada slikam stvore, ki jih je narava pozabila ustvariti, oziroma jih malo preuredim. Navdih črpam iz narave, v kombinaciji s čim manj logičnim razmišljanjem medtem ko packam... »go with the flow« (pojdi s tokom). Bitja iz omenjenega sveta so eni prav zanimivi stvori. Opazujejo svet okoli sebe in se čudijo lepoti ter dogodkom okoli njih. Bitja so skupno ime za vse stvore, ki so mešanica že ustvarjenih živali na našem planetu in domišljije. Nekateri še ne obstajajo, morda pa le nekega dne pride tudi njihov čas na poti evolucije. Nastajajo spontano, brez vnaprej določenih skic, tako presenetijo tudi mene - slikarko. Vsakemu izmed njih je jasno, da so del narave in z veseljem pletejo vzorce z bližnjimi bitji in okolico".

Njeni liki se pojavljajo na različnih podlagah, kot so platna (okoli 300 slik), igralne karte (mačji tarok) in stenske poslikave, z veseljem pa skočijo tudi v kakšno zgodbo drugega stvaritelja. Ob tem Laura pove: "Najbolj uživam ob slikanju z akrili. Močni kontrasti so skupna točka mojih slik. Poskušala sem malo omiliti zadevo, vendar na koncu vedno pristanem pri kontrastih, ki jih še dodatno poudarja črna črta, ki obkroža vsak detajl. Močne barve me pritegnejo iz več razlogov, tako da zaenkrat nič ne kaže, da bom šla v bolj nežne vode". Izpod njene roke so nastale ilustracije številnih knjig, kot so: Dežka (Franci Rogač); Zbirka svetovnih ljudskih pripovedk Nit (Francesca Lazzarato) - brazilske, filipinske in nigerijske ljudske pripovedke; Zbirka 10 knjig Bredka Pripovedka (Breda Smolnikar) - zbrano v knjigi Si dekle ali si žena; Rojstvo Ljubljane iz duha zmaja (Miha Praprotnik); Z zvezde na zvezdo (Aleksandra Kocmut); Dinozavri in Bajbulčki (Aleksandra Kocmut); Zeleni Jurij (Miha Praprotnik); Škrlatni cvet (Sergej Timofejevič Aksakov); Dobrodošli na planet Zemlja (Bojan Meserko); Perun, glavar groma (Miha Praprotnik); Čudež v Piranu (Špela Pahor) ipd.

Ilustratorka in slikarka Laura Ličer je od leta 2009, ko se je prvič predstavila v ljubljanski Kavarni Maček, imela okoli 100 samostojnih razstav po vsej Sloveniji, od kavarn in barov, do mladinskih centrov, domov ostarelih, knjižnic, term, muzejev, šol, klubov, in lokalov, do galerij in kulturnih hramov. Prejela je tudi številna priznanja in nagrade. Laurine ilustracije so dejansko nekaj tako posebnega, njeno likovno ustvarjanje pa mnogostransko. Vsaka njena slika ima svojo zgodbo, ki se jih izplača videti in doživeti.

Ob vsem tem je velika škoda, da se je otvoritve radgonske razstave udeležilo tako malo obiskovalcev. Morebiti jih bo več prišlo tja do konca maja, dokler je razstava na ogled.