Kakorkoli obračamo, pomlad je za mnoge le najlepši letni čas, kajti to je obdobje prebujanja narave, živali in tudi ljudi. Tako dolgo dokler se narava lepo ne razcvete in zazeleni, si mesto za rojstvo novih življenj, in svoje potomke poiščejo praktično vse vrste divjih živali, kamor sodijo tudi ptice. Slednje sicer ob današnjem prepogostem mačehovskem obnašanju do narave, vedno težje najdejo ustrezen prostor za gnezditev. Zato se tudi ptiči znajdejo kakor vedo in znajo, ob pomoči človeka pa ni problemov, kar potrjuje primer iz Trubarjeve ulice v Gornji Radgoni, kjer par siničk gnezdi v poštnem nabiralniku Krambergerjevih. Čeprav si mlade siničke radovedneži pogosto ogledujejo, so se slednje že navadile in ni nobenega strahu.

Lastnica Krambergerjeva je svoje siničke "zavarovala", saj je poštarju in raznašalcem časopisov napisala, da so v nabiralniku majhne živalce. In slednji se tega navodila držijo, tako da bodo ptičke, ki jih mama sinička pridno krmi, kmalu brezskrbno odletele. Kristina Kramberger nam pove, da siničke že nekaj let gnezdijo v njenem poštnem nabiralniku, in ker se ne čutijo ogrožene, se vedno vračajo. Čez kakšen dan bo tako odletela druga "garnitura" majhnih siničk, osem ali devet jih je, prav toliko pa jih je pred mesecem dni že odletelo. Le dva metra nad njimi v narejeni ptičji hiški gnezdi tudi družina vrabčkov, ki se tudi ne bojijo ljudi. Da bi le tako bilo povsod, kjer gnezdijo ptiči ali na svet prihajajo druge živalce: srnice, zajčki, lisičke..., a žal smo ponekod ljudje premalo pozorni in se ne postavimo v vlogo živalske mamice, ki tudi žaluje za svojim potomstvom. Zato na večjo pozornost opozarjajo tako veterinarji kot aktivisti društev za zaščito živali in vsi ljubitelji živali.

Sicer pa vsi, ki imamo v teh pomladnih, pozneje poletnih in še pozneje jesenskih dnevih, privilegij "potepanja" po čudovitem slovenskem podeželju, praktično vsakodnevno naletimo na kakšen prizor pred katerim običajno zastane dih. Poleg lepih, velikih ali nenavadnih kmetijskih pridelkov oz. čudežev narave, lahko predvsem občudujemo kako tudi na podeželju čedalje bolj skrbijo za estetski izgled domačij. Le redke so namreč zasebne hiše, domačije, kmečka gospodinjstva in gospodarski objekti, poslovni objekti in podobno, ki zlasti med aprilom in oktobrom ali novembrom, niso v veliki meri okrašeni z lepimi lončnicami, sadikami cvetja in drugim zelenjem, kar nedvomno daje veliko lepšo sliko, tako domačinom, kot turistom ali mimoidočim potnikom...Toda niso samo rože občudovanja vredne lepote slovenskega podeželja, kajti tudi živali, zlasti ptiči so prava paša za oči. Še posebej preseneča iznajdljivost ptičjih mamic, ki v že močno okrnjeni naravi, kjer človek vse pogosteje nenadzorovano posega, iščejo skrivališča za gnezditev. In medtem ko smo naleteli na dva primera, ko sta si sinički za naraščaj izbrali kar poštna nabiralnika, smo pred časom bili priča ko se "življenje začenja na božji njivi". Med cvetjem in zelenjem enega izmed grobov si je namreč mama-ptička zvila lepo gnezdo in sedaj majhni ptički iz grma kljunčke molijo. Večina prebivalcev podeželja vse življenje opazujejo živali, in z njimi živijo v sožitju. Nekoč je bilo okoli hiš in gospodarskih poslopij veliko starih jablan in drugih podobnih dreves, ptice so gnezdile v njihovih duplih, a takih dreves skorajda ni več, le še tu pa tam je kakšno. Ker ni dupel, si morajo ptice poiskati gnezdišča v nadomestkih. In zato si ponekod spletejo gnezdo kar v poštnem nabiralniku, drugje na pokopališču, kjer je tudi sicer zelo tiho in mirno, seveda tudi varno. Kljub temu je parček staršev vedno previden, preden s polnim kljunom švigneta k mladičem.