Lepo se je tudi v teh vročih poletnih dnevih potepati po čudovitih Slovenskih goricah, kjer se vedno dogaja nekaj zanimivega. Potrebno je samo pričeti klepet s kakšnim domačinom in že izveš marsikaj lepega. In tako smo med potepanjem po obrobju občine Sv. Jurij ob Ščavnici, prišli do družine Franca Čeha v vasi Grabonoš, ki je slovenski javnosti še bolj znan v zadnjih letih, po odprtju pomurske avtoceste. Gre za eno redkih družin, kjer še kmetujejo po starem, in sicer na mali posesti še redijo živino in prašiče, ob tem pa tudi domače kokoši. Prav ob našem obisku sta dve »koklji« valili piščance, katere je zelo lepo videti v naravnem okolju gostoljubne domačije.

Gospodinjstvo Čehovih tvorijo mama Alojzija, ki je rojena leta 1937, leto dni mlajši oče Franc, in sin Ivan, kateremu sta predala posest, ki jo je Franc po poroki podedoval po svojih starših. O tem nam je Franc povedal: »Ob prevzemu posesti od staršev, je bilo le 1,2 hektarja zemlje. To je bilo premalo za normalno preživljanje družine. Zato sva začela dokupovati zemljo. Čim se je nabralo kaj denarja in se je pokazala prilika za nakup, sva jo kupila. Posest nama je uspelo povečati na 8 ha. Ob izgradnji avtoceste pa smo izgubili okrog 2 ha dobre zemlje. V še ne tako davni preteklosti si lahko na 8 ha veliki posesti dobro gospodaril. V tem času sva gradila tudi novo hišo in nabavljala potrebno kmetijsko mehanizacijo. Res pa je, da je bilo treba delati, saj se je še veliko del opravljalo ročno. Tedaj se je dalo tudi kaj zaslužiti s prodajo mleka, katerega ne oddajamo več. Sedaj imamo v hlevu le 6 glav goveje živine in štiri do šest prašičev. Mleko, ki ga pridelamo, krmimo prašičem in teletom. Tedaj je bilo tudi poskrbljeno za odkup sadja, ki je vsako drugo leto dobro rodilo. Iz njega smo vsako leto pridelali tudi veliko jabolčnika. Zadnjič smo jabolčnik pridelali pred dvema letoma. Ker je letos veliko jabolk, bomo nekaj jabolk nabrali in jih sprešali, ter tako pridobili domači jabolčnik. V preteklosti smo iz jabolk pridelovali tudi domači jabolčni kis. Jabolčnik pa je bila pijača, ki smo jo pili skozi celo leto. S prihodom piva ter brezalkolnih pijač, pa tudi zato ker je več denarja kot nekoč, je jabolčnik, ali kot smo rekli, kukla, izginil iz kleti. Ker se nam zdi škoda, da bi sadje propadlo, ga sedaj krmimo prašičem.«

Da sta lahko dokupovala zemljo, je bil Franc nekaj časa tudi zaposlen, žena Alojzija pa je skrbela za družino v kateri se je rodilo troje otrok, dva sina in hčerka. Franc je tudi odličen rokodelec. S svojim delom, posvetil se je izdelavi predmetov iz lesa, je tudi kaj prispeval za napredek iz želarije v manjšo kmetijo. Izdeloval je izdelke, ki jih je potrebovalo vsako podeželsko gospodinjstvo. Njegovi izdelki, to so bile grablje »štili«, toporišča, za motike in sekire, rasohe ali lesene vile za spravilo krme in slame, ratiša za koso, pa še kaj je znal narediti. Čeprav ni bi učen, je izdeloval tudi lesene dele vozov, tudi kolesa, ki je zelo zahteven kolarski izdelek. Tu in tam še sedaj naredi kake grablje ali nasadi sekiro ali motiko. Je pa vse manj v svoji delavnici. Kot pravi pomaga sinu Ivanu pri kmečkih delih, ki jih še zmore. Kot smo ugotovili imajo pri hiši radi tudi rože.

O tem nam je gospodinja Alojzija povedala: »Res je, rada imam rože. V preteklosti sem jih imela več. Ker me izdajajo noge, vse težje skrbim za nje. Obdržim jih le ob pomoči moža in sina, ki skrbita zanje.« Njeno veselje je tudi vrt, na katerem pridelajo vso potrebno zelenjavo. Kot smo lahko videli, na njem raste veliko vrtnin, solate in drugega, ki ga lahko svežega uživajo iz svojega vrta. Še nekaj smo videli zanimivega ob obhodu okoli hiše. Naleteli smo tudi na brajde, na katerih visi več kot 50 »cügarov«, torej okrasnih buč, o katerih Franc pravi, da jih je posadila žena Alojzija, ki jo kličejo Lujzika. Veliko vlage v pomladnih dneh in pa sedaj »debela« senca, sta bučkam omogočili dobro rast. Kot dodaja Franc, jih goji le za okras, nekaj pa jih podari tudi prijateljem... Seveda bi še veliko zanimivega lahko napisali z obiska te prijetne male kmetije, kjer še v hlevu muka živina in krulijo prašiči.

Foto: Ludvik Kramberger