Spominska hiša: Tisočletja si šumela

Če v kraju Mele, katere regionalka Gornja Radgona - Radenci "seka" na dva dela, ne bi bilo znane mlinarsko - oljarske družine Šaruga, bi družabno, kulturno in umetniško življenje v lepi vasici na reki Muri, z okoli 150 dušami, gotovo bilo bolj siromašno. Tako pa, pokojna podjetnika in kulturno-umetniška ustvarjalca, Milena in Franc Šaruga, ne le, da sta desetletja bila nosilca družabnega življenja v vasi in okolici, temveč sta za sabo pustila bogato kulturno dediščino, ki sta ju z enako vnemo in elanom, nasledila sin Sandi in hčerka Milena, zraven pa so že tudi vnuki in pravnuki, vsi pa imajo žilico za obrt in podjetništvo, kulturo in umetnost. Stara hiša Šarugovih, katero so spremenili v čudovito "spominsko hišo", kjer se že nekaj časa, poleg možnosti ogleda manjše muzejske zbirke zapuščine Milene in Franca Šaruga, vrstijo takšne in drugačne kulturne in umetniške prireditve, predvsem različne razstave, literarni in podobno dogodki, ki jih pripravljajo različna društva, zlasti upokojenci.

"Vas Mele sicer leži na ploščatem hribu nad Muro (nmv 203 m) med Radenci in Radgono. Nekoč je vas segala do dveh hiš ob črešnjevskem potoku, danes pa se konča pri Kurbusovi vrtnariji. Območje ob reki pa je, kot potrjujejo najnovejša arheološka odkritja, naseljeno že od prazgodovine. Prvi pisni podatki segajo v germansko zapisovanje, takrat naj bi vas dobila ime po pomembni kletarski družini Kellermaister iz avstrijske Bistrice, ki je imela vinske kleti na Meleh", je med drugim zapisano v knjigi Milene Šaruga: Mele, kronika 1944-1998.

Po drugi strani pa pripoved o stari Šarugovi hiši, med drugim navaja, da je na tem mestu stala nizka hiša pred več kot 200 leti. Menjajoči se lastniki so jo prezidovali in spreminjali njen tloris, ki pa je vedno ostal na »L«, krajša stranica je bila stanovanjski del, daljša pa namenjena v tistem času prostoru za pripravljanje živalske hrane, konjski in kravji hlev, shramba za manjše delovne pripomočke in pod njo klet za spravilo ozimnice, krompirja, krmne pese, repe... "Zadnje spremembe so dodali naši stari starši v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so hiši v glavni obcestni osi pred glavni vhod dodali takrat značilen stebrast nadstrešek z enoramnim nizkim stopniščem. Preuredili so bivalne prostore, zvišali stavbo in vstavili večja okna z lamelnimi naoknicami. Podobno grajene hiše najdemo povsod po Prlekiji. Pri vseh kasnejših obnovah so ohranjali zunanjo podobo, ki je iz starejše gradnje nastala v prvi polovico 20. stoletja. Pri oplesku zunanjih zidov, naoknic in reliefnih simbolov uporabili barve sonca in zelenja. Brat Sandi je z lastnimi sredstvi obnovil notranje prostore, da lahko v spomin na naša starša v malem nadaljujemo kulturno poslanstvo. Uredili smo spominska prostora z nekaterimi očetovimi manjšimi kiparskimi deli in skromen prikaz maminega delovanja s folkloro, igro, lutkami, pisanjem..." pripoveduje Milena Marija Reščič, pedagoginja in kulturna ustvarjalka, ki je zelo hvaležna staršema za zapuščino, enako pa tudi bratu Aleksandru, ki je z družino uredil staro, v spominsko hišo in je z ženo Darinko ob vsakem času pripravljen sprejeti obiskovalce. Ob ogledu razstav, muzejske zbirke in drugih zanimivosti pa si vsak gost lahko privošči tudi kaj domačega, kar nastaja v bližnji oljarni, v vinski kleti in sploh na kmetiji.

Po številnih prireditvah v minulem obdobju, je trenutno v Spominski hiši Šaruga na ogled razstava z naslovom "Tisočletja si šumela", ki je vsebinsko povezana z Muro in ljudmi na Meleh. Razstava je v prenovljenih prostorih najstarejše še ohranjene hiše na Meleh, v stari domačiji Šaruga. Ljudje, ki so že od nekdaj živeli ob Muri so imeli spoštljiv odnos do reke in njene moči. Njeno vodno moč so uporabljali na tem področju za pogon mlinov. Panonski tip plavajočega mlina je prevladoval tudi na melajnski obali reke. V 18. stoletju je bilo dovoljeno obratovanje tudi manjšim mlinom, ki so jih imenovali kmečki ali hišni in so mleli zrnje samo za lastne potrebe. Nekoliko kasneje je bila dovoljena gradnja in obratovanje potočnih mlinov. Obala reke Mure je bila nekoč posejana z mnogimi mlini od Radgone: Bračičev, Györkešev, Vebrov... do Melov: Kocbekov, Adaničev Kozarjev,...Šarugov. Na Meleh so imele vse večje kmetije svoje hišne mline na Muri. Na obali pa je bilo nekaj večjih mlinov, ti so imeli le pogonska kolesa na reki, mlevske prostore pa večinoma v lesenih stavbah, ki so bile na obali reke pritrjene na visoke stebre zaradi poplav. Zadnji melanjski rečni mlin je raztrgala žled v mrzlem vojnem letu 1943.

Avtorica tokratne razstave Milena Marija Reščič je razstavljeno gradivo združila, tako da povezuje več področij našega delovanja: narodopisno in naravovarstveno, ki predstavi vsebine iz knjige Milene Šaruga in zapise iz elektronskih medijev, odmevi na gradnjo hidroelektrarn v območju Natura 2000; pesniško, avtorji pesmi o Muri: Milena Šaruga (Mele), Marija Šedivy (Gornja Radgona) in Dominique Reščič (Črešnjevci); likovno: slikarska in kiparska dela domačih avtoric Antonije Grum in Milene M. Reščič. Večji del pisnega gradiva je ponatisnjen iz knjige Milene Šaruga Mele kronika 1944 - 1998 in predstavlja življenje generacije, ki je še aktivno živela z naravo. Vse kar je predstavljeno na razstavi, se je že umaknilo in izginilo. "V nas je pač lenobno prepričanje, da se je treba z »napredkom«, ki nas oddaljuje od narave, sprijazniti. Razstava ni nostalgija za izgubljenim časom pač pa prikaz sprejemanja stvari kot so sedaj, vendar bi lahko bilo...Naša reka Mura izvira v Avstriji, njena dolžina je 444 km, povodje v Sloveniji meri 14 304 m2. V času naselitve Keltov naj bi reka dobila ime Moura (zid, obramba). V davnih časih je vozilo po tej vodni poti okrog 300 splavov, ti so prevažali v glavnem les in ladij na vesla, ki so tovorile tone raznega materiala. Nosilnost ladje je bila šest do sedem ton. Rečna prometna pot po Muri je bila živahna v 16. in 17. stoletju, v prvi polovici 19. stoletja pa je začel rečni promet polagoma odmirati, predvsem zaradi razvoja železnice", pravi Milena M. Reščič, ki je vesela, da je prav v času, ko pri njih poteka razstava o Muri, področje Mure bilo priznano kot biosferno območje svetovnega pomena, ki je edinstveno na svetu saj obsega pet držav porečja Mura-Drava-Donava.

Melanjčani so bili dvolastniki, to pomeni da je meja po prvi svetovni vojni razdelila veliko ozemlje v radgonskem kotu Tako so tisti Slovenci, ki jih je meja dodelila kraljevini SHS, bili lastniki velikih obdelovalnih površin na avstrijski strani reke Mure. Že Marija Terezija je dovolila vaščanom gradnjo rečnega prevoza na levo stran Mure, imenovali so ga brod ali baren. Brodi-nosilni ladji (kumpi) sta bili najprej leseni, razpoke so tesnili z mahom, ki so ga nabirali v črešnjevskih gozdovih. Kasneje sta bili železni. Čez obe ladji so bile pritrjene debele deske, površina je bila ograjena in na desni strani je bil na ograjo pritrjen križ ali sv. Miklavž zavetnik brodarjev in mlinarjev. Po drugi svetovni vojni so kmetje ostali dvolastniki in so brod ponovno postavili ter dobili tudi maloobmejno carinsko postajo. Brod so krmarili kmetje sami in jim je kakor vsa stoletja skrajšal pot do njihovih polj, travnikov in gozdov na avstrijski strani.
Kdor se odpravi na ogled dogajanja v Spominski hiši Šaruga, se bo gotovo ustavil tudi v Oljarni Šaruga, saj se pri tej družini prepletata oljarska obrt in družinsko kulturno delovanje, ki se je začelo s staršema Mileno in Ferijem Šaruga, znanima pobudnikoma kulturnega življenja na Meleh. Oljarno in razstave si ogleda veliko obiskovalcev iz Slovenije in tujine, ki se oglasijo kot posamezniki ali organizirano v skupinah, ki jih pripeljejo na ogled turistične agencije. "Moj dedek Jožef je že 17.7.1931 začel s samostojno obrtno dejavnostjo mlinarstva. Mlin na Muri je deloval do leta 1943, ko ga je led uničil, a se dedek ni dal in je mlinarsko dejavnost nadaljeval na potočnem mlinu v Črešnjevcih", nam je povedal Jožefov vnuk Sandi Šaruga, ki dodaja, da sta se njegov oče in mati Milena, ki prihaja iz Podgradja pri Ljutomeru, poročila v letu 1944. In oče je, s pomočjo mame, ki je ob tem delala na majhni kmetiji in vzgajala otroke, sedem let pozneje zgradil sodoben mlin na lokaciji domačine, Mele 10.

Ker je Franc leta 1963 zbolel z mlinarsko boleznijo astmo, so odprli še oljarno za stiskanje jedilnih olj, predvsem bučnega, sončničnega in repičnega. Sčasoma sta Šarugova opustila mletje žitaric in se po letu 1965 posvetila le oljarni in kmetiji. Po Frančevi upokojitvi, leta 1992, je obrtno dejavnost prevzel sin Sandi z ženo Darinko, ki sta posodobila oljarno in kmetijo. Dobrih 16 let sta nudila tudi usluge sušenja in kombajniranja oljnic, leta 2010 pa sta opremila degustacijsko dvorano, uredila zbirko kmečkega orodja in pozneje spominsko hišo, v kateri je majhna etnološka zbirka in prostor za razstave ter druge kulturne dogodke. "Pri nas že nekaj časa pridno pomaga že 4. rod mlinarjev in oljarjev, naša hčerka Svetlana, tukaj pa sta že tudi njena Aleks in Sara, tako da se bo pri nas nadaljevalo delo očetov, dedkov, pradedkov in prapradedkov...Tako ostajamo pri stiskanju jedilnih olj in vinogradništvu, ter dejemo podarek tudi degustacijam in prikazu naše kulturne dediščine", je ponosen Aleksander Šaruga - Sandi.