Petčlanska delegacija Krajevne organizacije Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Radenci se je 30. oktobra, pred 1. novembrom - Dnevom spomina na mrtve, poklonila spominu kar pri petih spominskih obeležjih: talcem v Črnskih mejah, žrtvam fašističnega nasilja v Gornji Radgoni, na pokopališču v Radencih, na Murščaku in pri cerkvi svete Marije Magdalene na Kapelskem Vrhu.

Tako so se Radenčani ob 11. uri udeležili spominske slovesnosti v Črnskih mejah, kjer so madžarski okupatorji konec marca 1945 ustrelili osmerico talcev. Za tem pa so se podali v Gornjo Radgono, kjer je bila osrednja občinska gornjeradgonska spominska slovesnost pri tamkajšnjem Spomeniku revolucije na Trgu svobode.

Na pokopališču v Radencih so se poklonili spominu letos preminulega častnega člana in nekdanjega predsednika borčevske organizacije v Radencih Draga Štumpfa. Poklonili so se spominu padlim v 2. svetovni vojni na Murščaku ob tamkajšnji spominski plošči na stavbi nekdanje osnovne šole, kjer so zapisana imena peterice: treh partizanov (Kristina Lapi, Ivan Štelcer in Anton Rantaša) in dveh talcev (Stanko Ferenc in Alojz Korošec).

Radenska delegacija se je odpravila še k cerkvi svete Marije Magdalene na Kapelski Vrh, kjer je praporščak te organizacije, Alojz Vrzel, letošnjo pomlad obnovil tamkajšnje spominsko obeležje padlim iz nekdanje kapelske fare (sedaj Občina Radenci) v 1. svetovni vojni. Tam je imel nagovor vaš poročevalec, spodaj podpisani, z naslednjo vsebino: »Sem 312 metrov visoko pod košato krošnjo lipe. Za menoj je posvečena zemlja, bilo je tu nekdaj pokopališče okrog cerkve, a sedaj so na cerkvenem zidu ohranjeni le še trije nagrobniki dušnim pastirjem Kovačič (izpisano v kamnu: Kowaschitsch). Pravijo, da bi lahko od tu videl 42 cerkva v bližnji in daljni okolici. Tega mi seveda oči in vreme ne dopuščajo, a vidim na zahodu pobočja Kozjaka in Pohorja, nekam proti jugu se dviga Boč, levo od njega Donačka gora, še vzhodneje od nje je verjetno Ivanjščica ali morda Medvednica, to je že na Hrvaškem. Na vzhodu je seveda značilna panonska ravnica, proti severu je Goričko, za njima Madžarska, a levo Avstrija. Kakšno presečišče dežel in držav.

A pred sto leti je to bila ena dežela in na ta čas me spominja tudi obarvanost tokratnega neba in v podzavesti se oglasi melodija ljudske pesmi iz tistih dni:

Oblaki so rdeči, le kaj pomenijo ?
Da vsi ti mladi fantje na vojsko pojdejo..

In so res šli. Čeprav s pesmijo na ustih, z neveselim srcem od doma. Šli so v boj. Za domovino, za cesarja. Veliko se jih ni vrnilo na domača ognjišča. Društvo starih vojakov in invalidov je po končani prvi svetovni vojni na kamniti steber ob cerkvi za mano zapisalo: Padlo jih je 59 !«

Naj ne zbledi spomin na njih življenje, delo in boj...