Na današnji dan (7. november) se lahko spomnimo, da je pred štirimi leti v svojem 83. letu umrl slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec Kajetan Kovič iz znamenite četverice s pesniško zbirko »Pesmi štirih« (Ciril Zlobec, Tone Pavček, Janez Menart, Kajetan Kovič). Je pa v minulih dneh v medijih zelo odmeval fašistični in protifašistični pohod v Trstu, ko so v Italiji praznovali konec 1. svetovne vojne, ki je bila pravzaprav njihov poraz. So namreč bili na strani centralnih sil ter se leta 1915 pridružili antanti in se sedaj proglašajo za zmagovalce, kar so ponovili tudi v času 2. svetovne vojne.

A pustimo to. Kajetan Kovič je namreč napisal roman »Pot v Trento«, kjer opisuje doživljaje Franca M., svojega sorodnika iz Mote pri Radencih, ki je v času 1. svetovne vojne kot avstroogrski vojak »služil cesarju« tudi na bojiščih v severni Italiji, v dolini Adiže (italijansko Adige) oziroma v okolici kraja Trento (Trident, Trient, Trentini). Svoj roman Kajetan Kovič pričenja z besedami: »V dolini Adiže je rdeče žarelo listje oktobrskih vinogradov. Bil je dan kot z razglednice ali iz albuma. Tudi lokalni vlak, ki je vozil iz Trenta v Verono, je bil bolj prikazen iz tehničnega muzeja kot zgled sodobnega prevoznega sredstva...«. Tako v romanu spoznamo čas bojev slovenskih fantov v cesarskih polkih od Galicije in Karpatov preko Doberdoba do Tirolske in reke Piave v severni Italiji, posredno tudi na Soški fronti. A kot se je življenje junaka romana pričelo v Moti, se je tam tudi zaključilo, vendar veliko let po 1. svetovni moriji, toda spomin na vojne čase v njem ni nikoli zamrl.

Teh časov smo se lahko spomnili v minulih dneh ob spominskem obeležju 59 padlim faranom nekdanje kapelske fare (danes Občina Radenci) pri cerkvi svete Marije Magdalene na Kapelskem vrhu, a Kajetan Kovič ima spominsko obeležje ter svoje zadnje počivališče na pokopališču v Gornji Radgoni ob svoji materi in očetu (Berta in Ivan Kovič), pridružila pa se mu je letos maja tudi žena Nuša.