Čeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči na tovrstno izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Kot se slavljenca spominjata, jima ne mladost, ne prva skupna leta, niso bila postlana z rožicami, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini, Jožefa celo brez staršev, ki jih tudi nikoli ni videla. Mirko se je leta 1930 rodil kot najmlajši, peti otrok na za takratne razmere srednje veliki kmetiji v spodnjem delu Petanjcev; žena Jožefa, rojena leta 1927, ki jo po domače kličejo Pepika, pa je že kot nebogljeno dekletce, ki je odraščala na srednjih Petanjcih, okusila bridkosti življenja v času svetovne gospodarske krize. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Južno Ameriko (Argentino), ko je bilo Jožefi vsega dve leti; pa tudi mame, ki je le nekaj mesecev zatem odšla za očetom, ni nikoli več videla. Oba ni niti prav poznala. Starša, ki sta se nameravala po nekaj letih tujine vrniti in skupaj zaživeti novo življenje, sta za vedno ostala čez veliko lužo: mama je po štirih letih v tujini zbolela in umrla; oče si je tam s prekmursko zdomko ustvaril novo družino. Slavljenka ima čez lužo dva polbrata in eno polsestro, s katerimi je preko znancev že pred desetletji navezala stike. Čeprav ne govorijo istega jezika, si dopisujejo; najmlajši polbrat, Oratio, jo je pred tremi leti celo presenetil z obiskom s svojo družino na Petanjcih. Še nekaj let pred tem pa jo je obiskal tudi starejši polbrat Roberto.

Jožefa je odraščala na zelo mali kmetiji pri maminih starih starših in je zaradi spleta nesrečnih okoliščin svojih staršev v okolici in doma okusila veliko grenkobe v srcu in duši. Čeprav so zlasti Jožefini najbližji nasprotovali zvezi z bodočim možem Mirkom, je bila ljubezen med njima močnejša. Štiri leta po poroki sta na eni od petanjskih domačij živela kot podnajemnika, ko sta s skupnimi prihranki kupila parcelo na naslovu Petanjci 116/C, pa sta začela graditi hišo. V njej živi Mirko še danes, Jožefa pa se je lani spomladi zaradi bolezni preselila na Goričko, kjer zanjo zelo lepo skrbijo; večkrat na teden pa jo obišče in z njo preživi cele dneve mož, ki kljub častitljivi starosti še vedno vozi avto. Mirko se je v polnilnici slatine v Radencih zaposlil že kot 15-letnik, Jožefa je v isti družbi leta 1982 dočakala upokojitev. Vmes je bil Mirko za nekaj let zaposlen tudi v Mariboru, najdlje - 23 let, pa je bil poklicni voznik pri Avtoradgoni, kjer se je leta 1986 upokojil.

Sad njune velike ljubezni je hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948. Leta 1953 pa se je družina povečala še za sina Slavka. Sin in hči sta bila tako na zlati poroki (2003), diamantni (2013), kakor letošnji poroki tudi priči. Čas je mineval in prinašal spremembe. Tudi v družini. Hčerka se je omožila v Veržej, sin v Boračevo, kjer sta si ustvarila družini. Slavljenca sta vesela obiskov treh vnukinj - Ksenije, Anite in Slavke, ter vnuka Daria; še bolj pa treh pravnukov oziroma dveh pravnukinj: Tilna, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.

Kljub številnim obveznostim sta današnja jubilanta v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955. Je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev - ne nazadnje je bil uspešen kasač tudi njegov zet, ter tudi zaradi poklicne predanosti tudi dirk motorjev in avtomobilov. Jožefa je bila vse do pozne starosti vešča tudi v številnih ročnih delih, zlasti pri šivanju gobelinov. Ko je bila še pri močeh, so bile njena velika ljubezen tudi rože in delo na vrtu. Kot zanimivost povejmo še, da Mirko še vedno sede za volan osebnega avtomobila in opravi vse potrebne vožnje po Pomurju. Do leta 2020 ima tudi podaljšano vozniško dovoljenje. Kot se spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, s pretežnim prevozom radenske slatine tako rekoč v vse konce in kraje nekdanje skupne države. 
To je sicer bila Jožefina in Mirkova že četrta poroka. Prvo, pred 65 leti, ju je na skupno pot popeljal župnik Franc Gregor, ki je bil zanimivo prisoten tudi pri njuni drugi, zlati poroki v isti cerkvi leta 2003, ki jo je potrdil Ivan Kranjec; tretjo, biserno poroko pa je tam opravil sedanji tišinski župnik Boštjan Čeh, prav tako tudi letošnjo železno.