Bobri zgradili jez na Blaguškem potoku

Nekoč skoraj izumrli, sedaj pa je ob rekah in potokih na severovzhodu Slovenije vedno več teh zaščitenih glodavcev

Prlekija-on.net, petek, 25. januar 2019 ob 06:46
Sledi bobra na Blaguškem potoku

Sledi bobra na Blaguškem potoku

Čeprav se niti najstarejši domačini ne spomnijo, da bi se kdaj govorilo o bobrih ob reki Ščavnici in sploh na tem območju, je sedaj več kot jasno, da so se simpatični glodavci, poleg ob reki Muri, naselili v Ščavniško dolino in celo v Negovsko jezero. Že pred časom nas je do prvega bobrišča v Spodnjih Ivanjcih, pripeljal lovski čuvaj Franc Veberič, ki je na svojem revirju LD Negova prvi »odkril« bobrišče na reki Ščavnici. Takoj zatem nas je poklical še ribič Roman Muhič iz Biserjan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, in nam pokazal še eno bobrišče, in sicer na reki Ščavnici v Slaptincih. Obe odkritji sta nedvomno potrdili, da gre za naselitev bobrov, kar je, čeprav jih nihče ni videl v živo, velika popestritev živalskega sveta doline reke Ščavnice. Vmes smo bobra oz. vsaj njegovo delo, zaznali tudi na območju Razkrižja in v Šalincih ter še kje. Tokrat pa so se bobri očitno naselili tudi v Blaguškem potoku. Nedaleč od jezu Blaguškega jezera, ki so ga nekoč zgradili kot zadrževalnik vode, kateri bi v sušnem obdobju služil za namakanje polj v Ščavniški dolini, a projekt nikoli ni zaživel, so na Blaguškem potoku, ki se izliva iz jezera, bobri zgradili pravi majhni (zadrževalnik) jez.

Z njim so zajezili potok in si ustvarili domovanje, pravzaprav bobrišče, ki ga je odkril domačin Ivek Ketiš. Do novega bobrišča na severovzhodu države nas je popeljal omenjeni Roman Muhič, ki zelo obožuje naravo, letos pa bo praznoval 90 let življenja. Posebnost tega bobrišča na Blaguškem potoku je jez zgrajen iz debel in vej v okolici, od bobra podrtega drevja in grmovja, v višino kakega metra in pol. Utrdil ga je tako, da se je za jezom dvignila vodna gladina v višino, kolikor segajo brežine potoka, tako da se voda že razliva po okolici potoka. Ljubitelje narave in živali še posebej veseli, da se je bober tako množično naselil ob rekah in potokih na severovzhodu države (drugače ni niti drugje, zlasti na vzhodu in jugovzhodu Slovenije op.p.). In po znanih podatkih bobrišča se že nahajajo v Spodnjih Ivanjcih, Slaptincih, Lastomercih, v Negovskem jezeru, sedaj še na Blaguškem potoku ter tudi v Plitvici v Apaški dolini, ob potoku Plitvica. Zanimivo je, da večino bobrišč odkrijejo lovci, ribiči in sprehajalci. Tako nas je o bobrišču v potoku Plitvica, ki se v Podgradu pri Gornji Radgoni vliva v Muro, obvestil lovec, sicer poslovodja Kmetijske zadruge v Gornji Radgoni, Srečko Ploj. Kot je dejal, so bobri zgradili visok jez, a so ga delavci, ki so s stroji čistili strugo potoka Plitvica »pokosili« in tako odstranili. Povedal nam je še, da je videti tudi kar nekaj bobrišč ob strugi reke Mure.

Populacija od 350 do 500 osebkov

Sicer pa se je populacija bobrov v Sloveniji v zadnjih 18 letih z nič povečala na približno 75 družin z od 350 do 500 osebki. Poznavalci pričakujejo, da bo še naraščala, s čimer se bo verjetno povečevala tudi možnost konfliktov med lastniki gozdov in naravovarstveniki, zato bo prihodnost te avtohtone in staroselske vodne živalske vrste odvisna od odnosa ljudi do nje. Bober, ki je bil že nekdaj razširjen po vsej Sloveniji, se bo verjetno tudi zdaj še naprej širil, če bo le našel ugodne življenjske razmere in če bo zaradi svoje okornosti na kopnem lahko prišel do primernega habitata. Kot poudarjajo strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, obrežna vegetacija naših rek in potokov vse bolj peša. Bober v naši kulturni krajini pa nima naravnih sovražnikov, kar pomeni, da se hito razmnožujejo in je velika verjetnost, da bodo konflikti z njimi. Ker njive pogosto segajo do brežin, se bobri lotijo tudi poljščin, a škoda je za zdaj praviloma zanemarljiva. Najučinkovitejši način omejevanja škode pa je ohranjanje od pet- do 15-metrskega vegetacijskega pasu na brežinah, kar določa tudi zakon o vodah. Kot so nam potrdili na Zavodu za gozdove Republike Slovenije in Lovski zvezi Slovenije, je prijavljenih škod za zdaj malo, kar pa ni vzrok, da ne bi k upravljanju populacije pristopili aktivno. Lovci so prepričani, da je regulacija populacije samo vprašanje časa.

Pri nas je bober veljal za izumrlega

Ko govorimo o bobrih ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1.200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite, bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci z območja ob Ščavnici in Muri so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov. Kljub vsemu velike nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za nekaj tisočakov škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...

V Slovenijo so se bobri priselili z juga

Bobri se k nam sploh ne bi vrnili, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dobrih dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri, Ščavnici, Plitvici in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek, ter tudi v nekaterih naravnih jezerih in celo gramoznicah.

Foto: Ludvik Kramberger



Galerija


Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Narava