Risbe Vrečiča, slike in elektrografike Sušnika

Ustvarjalnost umetnikov z začetka in konca 20. stoletja

Filip Matko Ficko, sobota, 2. februar 2019 ob 07:53
Razstava v Galeriji Murska Sobota

Razstava v Galeriji Murska Sobota

Zadnji dan v januarju je dopoldne bila tiskovna konferenca v Galeriji Murska Sobota, kajti še isti večer je bila otvoritev nove razstave dveh slovenskih umetnikov, z začetka in konca 20. stoletja.

Kustodinja Vrečičeve razstave Irma Brodnjak je na tiskovni konferenci predstavila prvega prekmurskega akademskega slikarja in njegova dela. Kot pravi, velja Ludvik Vrečič (1900-1945) za prvega prekmurskega akademsko izobraženega slikarja. Rojen je bil v Skakovcih pri Cankovi. Po osnovni šoli v Strukovcih in Murski Soboti se je šolal na gimnaziji v Šopronu in na trgovski šoli v Zalaegerszegu ter Šopronu. Nato se je vpisal na Višjo trgovsko šolo v Budimpešti. Leta 1921 se je vpisal na visoko slikarsko šolo v Budimpešti. Diplomiral je leta 1929 in dobil naziv profesorja in akademskega slikarja. Po diplomi je nekaj časa služboval kot profesor risanja na eni izmed budimpeštanskih gimnazij, nato pa delal kot svobodni umetnik. Leta 1928 je na povabilo Riharda Jakopiča prvič razstavljal v Jakopičevem paviljonu. Julija 1945 ga je po prepiru ustrelil ruski vojak v Monorju, kjer je tudi pokopan.

Razstava Vrečičevih del v Galeriji Murska Sobota je nastala v sodelovanju s Pomurskim muzejem Murska Sobota. V muzeju je že na ogled razstava Vrečičevih del iz muzejske stalne zbirke (olja na platnu), v Galeriji pa so na ogled njegova slikarska dela in dela na papirju. Prvič je moč videti 50 Vrečičevih del na papirju. Po številčnosti izstopajo portreti, sledijo prekmurski pejsaži in žanrski prizori. Z razstavama se želi osvetliti in v celoti razstaviti bogat fundus Vrečičevih del iz stalne zbirke Pomurskega muzeja in Galerije Murska Sobota ter izpostaviti pomen začetkov likovne tradicije Pomurja, ki se v prvi polovici 20. stoletja vzpostavi ravno s četverico (Ludvik Vrečič, Karel Jakob, Lajči Pandur in Feri Kühar) ter v začetku sedemdesetih nadaljuje z novo skupino štirih (DHLM: Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar in Franc Mesarič) in nato z odlično generacijo mlajših umetnikov, ki so na likovno prizorišče vstopili v osemdesetih in devetdesetih. Ob razstavi je izšel tudi katalog s spremnima besediloma kustodinj Tamare Andrejek (Pomurski muzej Murska Sobota) in Irme Brodnjak (Galerija Murska Sobota), ki vključuje obsežen kataloški del z barvnimi reprodukcijami vseh Vrečičevih del iz stalnih zbirk Galerije Murska Sobota in Pomurskega muzeja.

Direktor Galerije Murska Sobota, dr. Robert Inhof, je kot kustos razstave slik in elektrografik Tuga Sušnika predstavil na novinarski konferenci umetnika in njegovo ustvarjalnost. Tugo Sušnik se je rodil leta 1948 v Ljubljani, a mladost je preživel v Londonu (1956-1965) in New Yorku (1965-1968). Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1971-1976) pri profesorjih Nikolaju Omersi, Zoranu Dideku, Kiaru Mešku in Gabrijelu Stupica. Leta 1979 je končal tudi specialko za slikarstvo pri prof. Andreju Jemecu in Jožetu Ciuha. Kot Fullbrightov štipendist je v letih 1979-1980 študiral še na Pratt Onstitute v New Yorku. Za seboj ima že ver kot 60 samostojnih ter več kot 170 skupinskih razstav. Je prejemnik številnih nagrad: študentska Prešernova nagrada (1977), nagrada Zlata ptica (1978), nagrada 7. Dubrovniškega salona (1987), nagrada na 25. Zagrebačkom salonu lijepih umjetnosti (1990), Župančičeba nagrada (1991), nagrada Prešernovega sklada (1997) in Jakopičeva nagrada za življenjsko delo (2013). Živi in ustvarja v Ljubljani.

Kot pravi dr. Inhof, umetnika Šušnika že od začetka likovnega ustvarjanja zanima predvsem barva. In sicer ne barva kot specifičen element v barvni lestvici, ne kot kromatska teorija in ne kot tista kategorija, zaradi katere bi študiral znanost o optiki. Prej ga barva zanima kot metafizična in tudi kot mistična kategorija. V Šušnikovem adrenalinskem in napetosti polnem iskanju ter prikazovanju življenja barve lahko vidimo, da si prizadeva to specifično življenje izkusiti, predstaviti in razširiti do njegovih skrajnih meja. Najprej uporabi žive akrilne barve, ki jih postavlja v različne kontraste, nato ugotovi, da lahko barve - in s tem seveda tudi slike - še bolj zažarijo in dobijo status luminiscenčnih objektov, če uporabi fluorescentne pigmente. Na koncu ugotovi, da lahko slika sama postane svetlobno telo, in sicer tako, da jo s pomočjo elektrike razsvetli od znotraj. Med vsemi različnimi barvnimi obdobji pa se pojavljajo posamična kot zareze, metafizični molki ali mrki, v katerih slikar žive barve povsem izloči. Slikarstvo zanj torej pomeni dolgo, prijetno in hkrati izjemno nevarno ter suspenza polno potovanje skozi presečišča različnih časov. Je pa bil umetnik ter predavatelj na ALU v Ljubljani, Tugo Sušnik, prepričljiv z izjavo: »... s tokratno razstavo oziroma dvema razstavama naenkrat v Galeriji Murska Sobota lahko doživimo ustvarjalnost na likovnem področju z začetka ter konca 20. stoletja...«