Praznik je priložnost za zahvalo tistim, ki delajo v kulturi

Radgončani v muzeju in domu kulture, obeležili kulturni dan slovenskega naroda

Prlekija-on.net, petek, 8. februar 2019 ob 11:18
Proslava ob kulturnem prazniku v Gornji Radgoni

Proslava ob kulturnem prazniku v Gornji Radgoni

V mestu sejmov in penine Gornji Radgoni je Kultprotur, v sodelovanju z nekaterimi društvi in posamezniki, pripravil pestro paleto dogodkov in prireditev namenjenih obeležitvi letošnjega slovenskega kulturnega praznika. Poleg tega, da je svoja vrata na široko, za brezplačen ogled vseh vsebin, odprl Muzej Špital, kjer so tudi odprli razstavo rimskih ogrlic Jožice Antolič, ter pripravili zanimivo literarno-glasbeno prireditev poimenovano Knjižni sejem, sta osrednji prireditvi potekali v Domu kulture Gornja Radgona, Najprej so v galeriji odprli čudovito likovno razstavo domače umetnice Tamare Vogrin - Tare, poimenovano "Obrazi", nato pa se je v osrednji dvorani odvijala osrednja prireditev ob kulturnem prazniku, s pestrim kulturnim programom, na katerem je kot slavnostna govornica nastopila pisateljica, pesnica in kulturnica Marija Šedivy, za glasbeno doživetje pa so s svojim izvrstnim poldrugo uro trajajočim koncertom, poskrbeli učitelji Glasbene šole Gornja Radgona. Še pred tem je prisotne, ki so dodobra napolnili dvorano pozdravil tudi domači župan Stanislav Rojko, ki se je zahvalil vsem, kateri v občini skrbijo za kulturno in umetniško razvajanje občanov.

Na prireditvi, katero je povezoval Bojan Rajk, je bila slavnostna govornica, vsestranska kulturna ustvarjalka Marija Šedivy, ki je dejala, da ji ni bilo lahko prevzeti te odgovornosti. "O našem največjem pesniku, o slovenski kulturi, o edinstvenem državnem prazniku govoriti za vsemi priznanimi kulturnimi ustvarjalci, ki so nas v zadnjih letih s tega mesta nagovorili, ni enostavno. Njihova razmišljanja o slovenski kulturi, njenem položaju v družbi, njihovi pogledi, spoznanja in znanja, so izhajali iz njihove osebne vpetosti v vsakodnevno dogajanje. Sama se ne štejem niti med pesnike in niti med pisatelje, čeprav sem bila tako predstavljena, 'Slep je kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže, pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja', je zapisal naš veliki France Prešeren. Čeprav se je odnos do kulture in ustvarjalcev v letih po Prešernu spremenil, pa besede o 'dnarju' še vedno držijo. Samo s pisanjem se tudi danes ne da preživeti. A tokrat ne bom izpostavljala nezavidljivega materialnega stanja v kulturi, težav, s katerimi se srečujejo ustvarjalci in tisti, ki delajo v kulturnih ustanovah. Ker praznujemo in ker se v kulturi vedno dogaja, kljub težkim in manj težkim obdobjem. Vedno se je in se bo. V njenem širšem in ožjem pomenu. Del življenja je. Spremlja nas na vsakem koraku in potrebujemo jo kot vodo, kruh, zrak. In ker kulturi namenjamo praznik, praznujmo in uživajmo." je uvodoma dejala Marija Šedivy.

Spomnila je na minulo leto, ko smo s številnimi prireditvami in dogodki obeležili "Cankarjevo leto" ter povezanost kulture s celotnim dogajanjem v družbi, ki pravi: "Literatura, umetnost, znanost - je le zunanji izraz, je dokument narodove kulture, je dokument narodovega duševnega in materialnega blagostanja," in nadaljuje, "da je je kultura rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetka narodovega zavedanja. Zato menim, da je prav, da sežemo na začetek, tja kjer so postavljeni temelji". Marija Šedivy je spregovorila o prvi pisani ali tiskani knjigi, ki opredeljujejo narod kot narod, osebnosti kot so: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in nenazadnje veliki dr. France Prešeren, ki z dovršenim pesniškim jezikom, naslonjenim na ljudski jezik, jezik svojega kraja, in z uporabo pesniških oblik, kot so gazela, sonet, povzdigne slovensko književnost na evropsko višino.

"Ponosni smo na zavidljivo število naših literatov, iz vsakega obdobja slovenske literarne zgodovine, uvrščenih ob bok velikemu pesniku. Njihova imena so v učbenikih, prevedeni so v tuje jezike, pozna jih svet. Tudi naš čas jih ima. S svojimi deli vedno znova dokazujejo veličino slovenskega knjižnega jezika, ki je bogat, barvit v svoji raznolikosti, enkraten, naš. Jezik nas opredeljuje, zato nihče ne more in ne sme biti ravnodušen do njega. Namenjen je sporazumevanju, v svoji najžlahtnejši obliki umetniškemu izražanju. Je jezik, ki nas povezuje, ne ločuje in ni namenjen sovražnemu govoru, vzbujanju nestrpnosti. Tisti, ki to počnejo, pač ne sledijo vsebini Prešernove Zdravljice, h klicu k »edinosti in spravi«, ne dvigajo čaše vsem »ker dobro v srcu mislimo«, ne krepijo Črtomirovega domoljubja, izraženega v Krstu pri Savici. Ravnodušnost do knjižnega jezika, pa tudi narečij, ravnodušnost do izginjanja jezika pri Slovencih izven naših meja, je ravnodušen odnos do nas samih. Samo toliko časa smo, dokler imamo svoj jezik", je dejala govornica, ki je opomnila tudi prihajajoče se "Vodnikovo leto", na 100-letnico priključitve Prekmurja k matični domovini ipd.

Marija Šedivy je nadaljevala: "V prilog kulture v širšem smislu počnemo marsikaj. Tudi ljudje, ki jih dnevno srečujemo na naših ulicah, ljudje iz naše sredine. V mislih imam številne, ki z ljudskimi plesi in s pesmimi, v nošah naših prednikov, zbirajo in ohranjajo kulturno dediščino; vse, ki se trudijo pri zborovskem petju, igranju na inštrument, likovnem ustvarjanju, pisanju, doseči kvaliteto. Če nekdo izmed nas posname film, ki pritegne in polni dvorane v širši okolici, če je nekdo iz naše sredine povabljen, da razstavi svoja slikarska, kiparska, fotografska dela v znanih galerijah, če nekdanji učenci in učenke naše glasbene šole koncertirajo na pravih koncertnih odrih, opravljajo delo 'v prilog kulturi' in bi si na praznik slovenske kulture zaslužili da jih celo poimenujemo, da se jim zahvalimo, jim pokažemo, da smo na njih ponosni. Ne nazadnje bi se morali zahvaliti vsakemu, ki v svojem prostem času ustvarja, tako kot zna, pa čeprav to delo nima neke trajne vrednosti, ker vse pač ni umetniško delo. Toda tudi iz šibja spletena košarica, s katero nekdo nekoga razveseli, zasluži vsaj pozornost. Mogoče mi bo kdo očital, da se ne zavedam dovolj veličine praznika, da pravkar omenjeno ne sodi v nagovor ob tako pomembnem prazniku, posvečenem naši kulturi, ob prazniku, ko se podeljujejo najvišje nagrade na področju kulture, Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, živečim ustvarjalcem, ki z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatijo slovensko kulturo".

Po mnenju slavnostne govornice, da ni dovolj, če vemo in govorimo o kulturnem prazniku. "Pokažimo to tudi navzven. Izobesimo našo zastavo povsod, ne le na javnih zgradbah. Ne pozabimo, da smo danes tukaj zato, da se poklonimo vsem velikim ustvarjalcem na vseh področjih umetnosti. Da se zahvalimo številnim, ki se v kulturnih ustanovah trudijo, da so kulturne dobrine dostopne vsem in ki nas na Ta veseli dan kulture, 3. decembra, pa še kdaj, s široko odprtimi vrati in z brezplačnim vstopom vabijo v svoje okrilje. Nikar ne prezrimo, da nas vse leto z zanimivo vsebino in strokovnim vodenjem vabi tudi naš muzej v Špitalu, pa negovski grad, knjižnica z bogatim izborom knjig, in s številnimi srečanji s priznanimi živečimi literati, glasbena šola s številnimi nastopi. Ne prezrimo kulturnih dogodkov doma in v bližnji okolici." je dejala Šedivyjeva in zaključila z besedami: "Sleherni trenutek se zavedajmo tudi širšega pomena kulture, ki se v prvi vrsti kaže v kulturnih medčloveških odnosih, v spoštljivem odnosu do narave, do naše preteklosti, do vsega, kar so nam zapustili naši predniki in do vsakogar".



Galerija


Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje