Davor Dolenčić predstavlja Panonski zid

Radgonski kulturni hram gosti enkratno razstavo lendavskega fotografa

Prlekija-on.net, sreda, 13. marec 2019 ob 16:33
Foto razstava Panonski zid

Foto razstava Panonski zid

Vse do 1. aprila je v galeriji Kulturnega doma Gornja Radgona na ogled zanimiva fotografska razstava uglednega fotografskega mojstra iz Lendave, Davorja Dolenčića. Razstava, ki jo je pripravil Fotoklub Proportio divina nosi zanimiv naslov: Panonski zid, saj so fotografije deset let nastajale v Sloveniji, na Hrvaškem in na Madžarskem, kjer so tu in tam še ostale stare, sto in več let stare cimprane hiše. Zato so fotografije zgodovinsko gradivo, ki kaže, kako so nekoč gradili hiše, katere so ometavali z ilovico - blatom. Ob odprtju same razstave, ki je dejansko nekaj posebnega, a je zraven bila le peščica ljubiteljev dobre fotografije, je prisotne pozdravila predstavnica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur, Manja Šturm Dolinšek. Poleg avtorja, ki je nekaj besed spregovoril o nastanku fotografij in sploh ljubezni do fotografske umetnosti, je o Dolenčiću in razstavi spregovoril predsednik radgonskega Fotoklub Proportio divina Ivo Borko, ki je razstavo tudi odprl.

Avtor razstave Davor Dolenčić se je rodil leta 1971 v Prelogu (Hrvaška). Fotografirati je začel kot avtodidakt, vendar se je zelo hitro vključil v FK Čakovec, kjer je bil kasneje celo predsednik kluba. Sedaj je član in predsednik Fotografskega društva Pannonia iz Lendave, katerega najbolj prepoznavni projekt je vsakoletni mednarodni fotografski salon »Pannonia Reflections«. Čeprav so področja njegovega umetniškega izražanja zelo široka in raznolika ga kot avtorja najbolj definirajo serije fotografij: Osamljeno drevo, Impresije gozda, Panonski zid... Razstava v Gornji Radgoni je njegova tretja samostojna, sodeloval pa je tudi na 13. klubskih skupinskih razstavah Fotokluba Čakovec in na več kot 30 žiriranih razstavah doma in po svetu. Na podlagi doseženih rezultatov mu je FIAP podelil razstavljalski naslov Artist FIAP (AFIAP). Dolenčić živi in ustvarja v Lendavi.

Kot poudarja Sandra Habjanič, univ. dipl. etnologinja in umetnostna zgodovinarka, se cikel fotografij Dolenčićevega Panonskega zidu spogleduje s sledovi dela človeških rok in namiguje na produkt, ki je ali bi lahko bil samostojna, sebi zadostna enota na eni, ali pa člen v verigi elementov, vključenih v neko večjo celoto, tako kot se zid oz. stena vključuje in s tem determinira stavbo, na drugi strani. Težo zidu kot asociacijo nečesa kar omejuje, razdvaja in ločuje, a tudi ščiti in varuje, osvobaja Dolenčić že v naslovu, ko besedi »zid« doda pridevnik »panonski« in s tem energijo širine, povezovanja, ravnine in horizontalne neskončnosti odprtega panonskega prostora. Še obstoječim državno-formalnim mejam tega dela Evrope, ki jih podzavest enači z zidom in ki jih um predalčka s poimenovanji »slovensko«, »hrvaško«, »madžarsko«, se fotografova zavest osredotoča na povezovanje, združevanje, spoštovanje, sodelovanje, odprtost, pa tudi na melanholijo, otožnost in podoživljanje že doživetega, obujanje že (skoraj) pozabljenega. "V fotografski objektiv lovi sledi nekdanjega življenja (majhno, nezastrto okno, ki sramežljivo in skromno zre v opazovalca odpadajočega glineno-slamnatega ometa stare, hirajoče hiške) in življenje samo (lesenih desk oprijemajoče se rastlinske vitice). Ovekoveča preteklost in balzamira sedanjost, hkrati pa se spoštljivo priklanja minljivosti, ko v njej išče in tudi najde lepoto: zlomljena polknica, odpadajoč omet, preperela, posušena in razpokana glina, trohnenje lesa in gnijoča slama zaživijo na Dolenčićevih fotografijah v veličini umetnine, ki se v primeru Rdečega triptiha spremeni skorajda že v abstraktno, z oljnimi barvami poslikano slikarsko platno, v primeru Črne slike pa s svojim neverjetnim občutkom za trodimenzionalnost, v prostostoječo inštalacijo. Z obema deloma se fotograf tako zelo nazorno odmakne od figuraličnih in zgolj estetsko postavljenih kompozicij, da se zastavlja vprašanje, ali se bo k njim sploh še vračal", ocenjuje Habjaničeva.

Preskok iz »obrtniško« dodelane in z etnološko motiviko obarvane fotografije do umetniško izvirne, svobodo avtorja in opazovalca zahtevajoče kompozicije je tako velik, da napoveduje avtorjevo metamorfozo - kam in kako, bodo pokazala šele Dolenčićeva bodoča dela. In prav slednja se nadaljuje, saj kot je dejal sam, dokler bodo stale "cimprače, jih bom tudi fotografiral".



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje