Kar 227 krat je darovala kri in rešila mnoga življenja

Marija Ajlec je gotovo rekorderka med krvodajalci, ob 90-letnici ji je čestital tudi župan Anton Slana

Prlekija-on.net, sobota, 16. marec 2019 ob 09:491
Marija Ajlec je praznovala 90. rojstni dan

Marija Ajlec je praznovala 90. rojstni dan

Te dni je še posebej veselo pri Ajlečevih v Seliščih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer je ena najstarejših občank Marija Ajlec, rojena Žunič, praznovala 90. rojstni dan. Med drugimi so ji čestitali in zaželeli še veliko zdravih let župan Anton Slana ter predsednica in poverjenica Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici, Cvetka Fiala oziroma Rozina Kraner. Obiska omenjene delegacije je slavljenka bila nadvse vesela, saj je po čestitkah in izročenih darilih, lahko z njimi nazdravila s šampanjcem in se zahvalila za prijeten obisk. Ob obloženi mizi, ki jo je pripravila snaha Darinka, smo lahko marsikaj izvedeli o slavljenki, ki je sicer zdravega duha, a ker ima težave z nogami je bolj kot ne priklenjena na posteljo.

Slavljenka se je rodila v družini želarja, v Murščaku pri Radenci, 9. marca 1929, v šolo pa je hodila pri Sv. Juriju ob Ščavnici. "Za čas druge svetovne vojne smo morali učenci hoditi v šolo k Sv. Duhu, sedaj Staro Goro, ker so na jurjovski šoli bivali nemški vojaki. V šolo, do Stare Gore je bilo 11 km, smo seveda hodili peš, po bližnjicah. Toda pozimi in ko je poplavljala reka Ščavnica, nismo mogli koristiti bližnjic, zato se nam je pot v šolo podaljšala. Po končani šoli sem ostala doma in hodila z materjo kmetom na taberh (dnino). Leta 1951 so me starši poslali v enoletno gospodinjsko šolo v Marjanišče v Mariboru, kjer sem se naučila kuhati. Ko sem hodila k kmetu Ajlecu na tabrh sem se zagledala v njihovega sina Frančeka in se leta 1955 z njim poročila. Prišla sem v Ajlečovo družino, na 8 ha veliko posest, kjer sem bila lepo sprejeta", je svojo mladost razlagala slavljenka.

Tu so se jima rodili otroci Marjan, Danijel in Jurij, ki je z ženo Darinko prevzel posest, a je žal, lani (2018) tragično preminil v delovni nesreči. Marijo so otroci obdarili z devetimi vnuki in petimi pravnuki. Kot je dejala, ji je v veliko veselje, da jo otroci z družinami radi obiščejo. Njihovo zadnje najmnožičnejšo srečanje, zbralo se jih je 29, je bilo prav tokrat ob praznovanju 90. letnice, ki so jo pripravili njeni najbližji v Gostilni Mencinger na Krajini. Kot nam je dejala, je bila tega srečanja nadvse vesela. Razložila nam je tudi, da je svoje življenje posvetila delu na zemlji, skrbi za družino in kuhanju na več kot 300 gostijah in sedminah, torej ob porokah in pogrebih, kuhala pa je tudi ob drugih priložnostih, med drugim tudi na gostiji sedanjega župana Antona Slane, na kateri je bilo več kot 120 svatov. Kot je povedala, so bila taka kuhanja naporna, saj so morali jedila pripravljati več dni. Gostije so trajale najmanj dva dni in noči, pri premožnejših pa še več. Včasih kako noč sploh ni zatisnila očesa. To je zmogla ker je bila mlada in vajena delati. Sreča je bila, da se je večina porok odvijalo v zimskem času, saj takrat ni bilo hladilnikov. Kot je povedala, pri sedminah niso mogli predstavljati smrti na zimski čas. K sreči, so sedmine trajale le tisti dan, ko je bil pri hiši pokojnik... Srečna je, da lahko pozna leta življenja preživlja doma, za kar je zaslužna snaha Darinka in tudi njeni drugi najbližji. Povedala je tudi, da je rada delala na zemlji, pa tako tudi na vrtu, skrbela za rože, ki so krasile hišo, ter seveda kuhala za družino. Sedaj tega ne more več, zato ji je hudo. Je pa srečna, da zanjo tako lepo skrbijo, kar smo čutili tudi mi. Njeno življenje v postelji popestrijo obiski njenih najbližjih, posebno vnukov in pravnukov.

Kri med letoma 1965 in 1991, darovala neverjetnih 227 krat

Kljub njenemu izjemno pestremu in zanimivemu življenju, pa je v ospredju nekaj drugega, saj je slavljenja Marija še vedno rekorderka med darovalci krvi, saj je kri do leta 1991, darovala neverjetnih 227 krat. To sicer ni bilo klasično darovanje krvi, kot sedaj, ko ti letno tri do štiri krat vzamejo povprečno okoli 0,45 litra krvi. V njenem času, ker je imela posebno krvno skupino so jo namreč večinoma vabili na odvzeme v Ljubljano, tako je letno kri darovala tudi do desektrat. Kot sama pravi, je zelo vesela in srečna, če je komu rešila ali podaljšala življenje. O tem in vse kar se je v njenem življenju dogajalo od leta 1960, piše vse zanimive dogodke iz družine in tudi širše, kaj se dogaja v vasi ali občini. Kot rečeno pa je v ospredju rekord na področju krvodajalstva, prvič je kri darovala leta 1965 na Ptuju, zadnjič pa leta 1991 v Ljubljani. Zaradi tega je, kljub skromnemu in težkemu življenju, zlasti v otroštvu in mladosti, ostala mnogim, ki jim je rešila življenja, v lepem spominu. Marija pa je v svojem življenju neštetokrat dokazala, da je obdarjena z največjo človeško lastnostjo, s človečnostjo, zaradi vsega kar je ponudila, še zlasti ob dejstvu, da je med leti 1965 in1991 kar 227 krat darovala najpomembnejšo življenjsko tekočino - kri!

Prvič je torej bilo pred 54 leti, davnega 1965, ko je po rojstvu tretjega sina Danija iz ptujske bolnišnice dobila povabilo, če bi hotela dajati kri, ker ima posebno dragoceno kri. "Pomagala bi Rh negativnim materam do rojstva otrok, so me vabili. Tako sem nekajkrat darovala kri v ptujski bolnišnici, nato pa sem hodila na odvzem krvi v Ljubljano, kjer sem vsako leto 10 krat dajala kri spomladi, desetkrat pa jeseni. Odvzem krvi, pravzaprav določenih sestavin je trajal po tri ure. Po odvzemu določene krvne sestavine so mi kri večinoma vračali v telo. Dvakrat letno sem dajala kri tudi tako kot drugi krvodajalci. Za vsako pot v Ljubljano, peljala sem se z vlakom, sem dobila dnevnico, malico in potne stroške. Krvi tudi takrat niso plačevali. V tistem času so na vrečke z odvzeto krvjo pisali imena krvodajalcev, zato sem dobivala od tistih, ki so prejeli mojo kri, tudi zahvale. Zahvalo sem dobila celo od nekega vojaka iz Hrvaške, ki je prejel mojo kri in ozdravel. V Ljubljani sem bila vedno lepo sprejeta. Ker sem bila kuharica, sem večkrat spekla prave prleške gibanice, in jih podarila medicinskemu osebju. Radi so jih imeli, čeprav so boljše sveže. To mi je bilo všeč. Medicinsko osebje mi je vsako leto poslalo čestitke za novo leto in za moj rojstni dan. Bili smo pravi prijatelji. Moje veliko zadovoljstvo je, da sem 8. junija 1991, torej malo pred osamosvojitveno vojno, od Zavoda RS za transfuzijo krvi, ob 25-letnici zaščite Rh faktor negativnih žena za rojstvo zdravega otroka prejela posebno priznanje in zahvalo. Podpisala sta ga direktor, dr. Božidar Voljč in prof. dr. Ljerko Golnar. Ponosna sem na svoje dejanje. Ne vem kolikim sem tako pomagala. A je občutek vseeno lep", se ganljivo spominja Marija Ajlec.

Foto: Ludvik Kramberger



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje