V Občini Sv. Jurij ob Ščavnici imajo navado, da aktualni župan obiskuje občane, ki so dopolnili 90 ali več let življenja. Vsako leto pa nameni tudi obisk najstarejšemu občanu ali občanki, in tokrat je obisk namenil najstarejši občanki Jožefi, domačini jo kličejo Pepika, Belec v Čakovi, ki je praznovala 99. letnico svojega življenja. Župan Anton Slana jo je obiskal prav na dan rojstva, materinski dan, z njim pa sta bili, predsednica KO RK Sv. Jurij ob Ščavnici Cvetka Fiala in poverjenica Rozina Kraner. Obiska se je slavljenka nadvse razveselila. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnega darila, so se vsi skupaj posedli za bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerki Silva in Jelka. Na pobudo župana je v njeni kuhinji zadonela pesem Kol'ko kapljic tol'ko let..., kateri je pritegnila tudi slavljenka. Seveda se je ob obloženi mizi in žlahtni kapljici, razvila zanimiva debata. Ker ima slavljenka odličen spomin je ob pogovoru naštela mnoge Jürjovčane, iz celotnega področja občine.

Kot iz rokava je naštela župnike, ki so vodili župnijo Sv. Jurija v času odkar pomni. Kot je dejala, so bili prejšnji župniki zelo strogi. Z veseljem si je slavljenka prek prenosnega računalnika ogledala tudi filmček o Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer nastopa tudi Jožefa Belec. Tega je gostiteljica bila nadvse vesela. V svojem dolgem in plodnem življenje je Jožefa naredila veliko in bi se dalo marsikaj zanimivega zapisati o njej in njenih najbližjih. Rodila se je v družini 12 otrok, od katerih je bilo 10 deklet. Pepika, ki je bila peta po vrsti, se je rodila 25. marca 1920, torej na materinski dan. v bližnjih Dragotincih. Rojena je v kmečki družini, kjer so obdelovali 15 ha zemlje. Ker je oče pri 52-tih letih umrl, so morala dekleta z mamo skrbeti za kmetijo. Tako je tudi Pepika vozila in orala s konji. Zanimivo je, kako se je spoznala z možem Janezom, klicali so ga Štrüklov Johan. Spoznala ga je tako, da so se videvali prek Ščavnice, kjer so vsak na svojem bregu reke na travnikih pasli živino. Poročila se je za takrat v poznih letih, saj je bila stara 28 let. To pa zato, ker je bil njen fant, bodoči mož, v nemški vojski. Čeprav je imela snubce, je verjela, da se bo njen fant vrnil. Ostala mu je zvesta in tako sta se 1948. leta poročila.

Tedaj je prišla v Čakovo, kjer so se jima rodili otroci: Silva, Jelka, Olga, Marija in Ivan. Danes jo razveseljuje osem vnukov in 13 pravnukov. Z možem, ki je umrl leta 2005 sta vodila 15 ha veliko kmetijo, ki jo je predala sinu Ivanu. Kot je povedala, so imeli mešano kmetijo, zemljo pa so obdelovali s konji. S konji, s »koleslom«, ki sedaj krasi dvorišče kmetije, so se peljali tudi po opravkih v Ljutomer ali v druge kraje. Na vprašanje, kdaj jim je bilo kmetovati najtežje, je dejala, da v času obveznih oddaj. Tedaj so jim pobrali veliko pridelkov, tako da so sami živeli v pomanjkanju. V času agrarne reforme, ko je veljal zemljiški minimum 10-tih hektarjev posesti v zasebni lasti, so jim pobrali tudi najboljšo zemljo. Zaplenili so jim tudi viničarijo v Sovjaku. Ob obisku gostov je Jožefa vzela v roke tamburico in zabrenkala melodijo, ki jo je igrala, ko je še nastopala v skupini tamburašev v društvu Orlice, ki je delovalo pri sv. Juriju ob Ščavnici. Zelo je bila predana petju in glasbi.

»Že od otroštva rada pojem, zato sem vseskozi pela tudi v cerkvi. Igrala sem tudi na harmoniko. Prvo harmoniko, so mi odnesli Kozaki, ki so tedaj stanovali v šoli pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ker sem jo imela rada, saj sem jo dobila za darilo, sem jo šla iskat. Junaško sem vstopila v prostor, kjer so bili Kozaki. Rekla sem, da sem prišla po svojo harmoniko. Bila sem presenečena, ko mi jo je na prag šole prinesel Kozak. Zahvalila sem se in ga urno popihala, da me ne bi kdo ustavil, domov. Na njo sem še dolgo igrala. Moje veselje je bilo tudi igranje iger. Veliko smo jih igrali in tedaj imeli tudi veliko obiskovalcev. Pri tem me je podpiral mož, ki je bil dober človek, zato so ga ljudje imeli radi. Hudo mi je, da več ne morem v cerkev, a zato poslušam verski radio. Ko smo bili mladi smo hodili peš na romanja k Sv. Trojici, na Ptujsko Goro in po dva dni v Marijo Bistrico na Hrvaškem. Tedaj smo noči prespali na senu v gospodarskih poslopjih. To so bila nepozabna doživetja,« je pripovedovala.

Pepika danes živi sama v stari kmečki hiši. Toda ni sama, saj jo vsak dan in to večkrat, obiskujejo in ji pomagajo hčerki Jelka in Silva, ter sin Ivan. Kot nam je povedala, jim je nadvse hvaležna, da lahko preživlja jesén življenja v svoji hiši. Brez njihove pomoči, bi več ne mogla sama živeti. Ker ima skromno pokojnino, ji pomagajo hčerke in sin, da ji je življenje lažje, za kar jim je nadvse zahvalna. Rada pa se spominja dni, ko je v krušni peči pekla kruh, kvasenice in tudi prleške gibanice. Kruha je spekla po 10 kolačev naenkrat...

Foto: Ludvik Kramberger