V zadnjih mesecih smo že večkrat poročali o množičnem pojavu bobra vzdolž reke Ščavnice in na drugih lokacijah. Bober, ki je bil že nekdaj razširjen po vsej Sloveniji, je vmes izginil, v zadnjem času pa se spet širi na našem območju. Bobra je sicer stežka opaziti pri svojem delu, se pa takoj opazi njegovo delo na drevesih in jezovih, ki jih gradi na rekah in potokih.

Tako še živega na delu nismo opazovali, smo pa v četrtek opazili v reki Ščavnici v Ljutomeru pri kulturnem domu, kadaver bobra. Ob množičnem pojavu bobra, se bo očitno potrebno navaditi tudi na takšne, bolj žalostne prizore. Poginuli bober je v vodi bil že verjetno nekaj časa, pri mostu pa se je očitno zataknil za vejevje oz. deblo, saj je trenutni vodostaj reke precej nizek. Obveščene so bile tudi pristojne službe, ki poskrbijo za kadavre živali.

Bober je največji evropski glodalec, zraste do enega metra v dolžino, poginuli primerek pa je bil velik preko pol metra. Ali je poginil naravne smrti ali kako drugače, lahko le ugibamo, bo pa sčasoma verjetno prihajalo tudi do konfliktov med to živaljo in lastniki gozdov ter naravovarstveniki, zato bo prihodnost te avtohtone in staroselske vodne živalske vrste odvisna od odnosa ljudi do nje.

Pri nas je bober veljal za izumrlega

Ko govorimo o bobrih ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1.200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite, bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci z območja ob Ščavnici in Muri so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov. Kljub vsemu velike nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za nekaj tisočakov škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...

V Slovenijo so se bobri priselili z juga

Bobri se k nam sploh ne bi vrnili, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dobrih dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri, Ščavnici, Plitvici in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek, ter tudi v nekaterih naravnih jezerih in celo gramoznicah.