Čeprav živi v Ljubljani, nekdanji predsednik Republike Slovenije, Milan Kučan, je v letošnjem letu še posebej pogost gost svojega rojstnega Prekmurja. Poleg različnih visokih obletnic, kjer je gost in običajno slavnostni govornik, je Kučan tudi predsednik odbora za pripravo aktivnosti ob 100. obletnici priključitve Prekmurja matični domovini, kjer je veliko dela. Minuli četrtek popoldan pa smo nekdanjega predsednika ujeli na prijetnem in veselem "zasebnem dogodku". Skupaj s petimi nekdanjimi sošolkami in dvema sošolcema so namreč pripravili posebno srečanje ob 60-letnici končanja gimnazijskih dni v generaciji 1954-1959. V znanem gostišču "Rajh" v Bakovcih, kjer so jim tamkajšnji gastronomi, pod vodstvom "šefice" Tanje Pintarič, pripravili odlične jedi in seveda tudi tekoče dobrote, a je za izbrano družbo v ospredju bilo druženje, izmenjava izkušenj in spominov iz nekdanjih težkih časov, ko so tik po 2. svetovni vojni, najprej "gulili" klopi svojih osnovnih šol v deželi ob Muri, pozneje pa, skupaj v murskosoboški gimnaziji.

Žalostno so udeleženci srečanja, ki se mimogrede povsod po državi in tudi tujini, vedno drugje, srečujejo že pol stoletja, torej so se prvič srečali ob desetletnici mature, da so v zadnjih letih ostali brez kar nekaj sošolcev. Sploh jih je, leta 1959, ko jim je razrednik bil Vladimir Močan, maturiralo le 17 in praktično vsi so bili uspešni, ter so še vedno cenjeni in spoštovani državljani, bodisi da so bili zdravniki, profesorji, gospodarstveniki, politiki. V tem času jih je pet že umrlo, štirje pa se tokratnega srečanja, zaradi bolezni niso mogli udeležiti. Ostalo jih je torej le osem, ki so lahko prišli, in sicer so to: Zinka Gruškovnjak Bratina, Stevo Dozet, Mira Lündly Kramarič, Milan Kučan, Albina Nećak Lük, Anica Borovič Ostrman, Marta Legen Ovsenjak in Janez Rous. Najdlje je prišla Mira (iz Anglije), Albina, Milan in Stevo so se pripeljali iz Ljubljane, ostali štirje pa so iz Prekmurja oz. Štajerske. Vsi prisotni so obljubili, da se bodo srečali tudi prihodnje leto, oziroma vse dokler bodo lahko prišli zraven.

Ob krajšem druženju z babicami in dedki, starimi 78 in 79 let, ki so sicer skupaj ostali kar nekaj ur, smo se lahko prepričali, da so srednješolci bili enaki pred šestdesetimi ali tridesetimi leti, in danes. Res je sicer, da takrat niso imeli pametnih telefonom, dlančnikov, računalnikov, družabnih omrežij in podobnih reči, saj so več bili v naravi, več so se družili, se igrali z drugačnimi igrali..., so pa tudi takrat bili nagajivi, enako kot danes...