Diana Šterman izjemno ponosna, da je zastopala našo državo na največjem tekmovanju

16-letna Diana Šterman iz Banovcev je v zgodovini judo sekcije TVD Partizana Ljutomer druga, ki se je udeležila svetovnega kadetskega prvenstva. Tako kot sanje vsakega športnika, so tudi njene, da se nekoč uvrsti na olimpijske igre.

Meta Štuhec, torek, 1. oktober 2019 ob 16:26
Diana Šterman

Diana Šterman

V preteklih dneh smo že pisali o Diani Šterman, nadebudni judoistki iz Banovcev, ki šteje komaj 16 let. V zgodovini judo sekcije TVD Partizana Ljutomer je Diana za Urško Potočnik druga, ki se je udeležila svetovnega kadetskega prvenstva, zato smo z njo opravili intervju.

Od 25. do 28. septembra je tekmovanje potekalo v Almatyju v Kazahstanu, Prlečka je slovenske barve zastopala v kategoriji do 48 kg. Svoj krstni nastop na svetovnih prvenstvih je zaključila med 16. najboljšimi.

Na svetovnem prvenstvu v Kazahstanu si bila edina slovenska predstavnica. Kakšni so bili občutki?

Počutila sem se čudno in nekoliko neugodno, saj sva bila s trenerjem čisto sama v tako oddaljenem kraju, kjer sva se morala znajti praktično sama. Za primerjavo: na prejšnji tekmi v Bakuju je reprezentanco predstavljalo 100 slovenskih športnikov. Seveda sem bila tudi izjemno ponosna, ker zastopam našo državo na največjem tekmovanju. Ker pa sem bila edina sem čutila še dodatno breme, da nam priborim kakšno zmago.

S tabo je potoval trener iz TVD Partizan, Vlado Potočnik, ki je velik del tvojega uspeha. Kaj je ključ do dobrega mentorstva?

Kot najpomembnejše je seveda dober medsebojni odnos, komunikacija, zaupanje in spoštovanje. Dober trener te mora tudi dobro poznati in vedeti kje so tvoje meje in kaj so tvoji cilji, ti si pa dolžan upoštevati navodila in se prilagajati.

Premagala si predstavnico iz Egipta, premoč je izkazala hrvaška judoistka. Kaj porečeš o borbah?

Zadovoljna sem s prikazanimi borbami, čeprav bi se dalo narediti še kaj več, sem pri drugi borbi mogla priznati premoč Ani Viktoriji, ki je res izjemna judoistka, kar je tudi dokazala z naslovom svetovne podprvakinje.

Najponosnejši trenutek prvenstva? Se je zgodil kakšen neroden dogodek?

Najbolj ponosno sem se seveda počutila ob zmagi ter ko sem nad sabo v tako ogromni dvorani videla viseti našo zastavo. Zgodilo se pa je tudi nekaj nerodnih dogodkov, med njimi, da me je Egipčanka iz jeze namerno močno ugriznila v uho in pozneje v roko.

Kakšen je utrip Kazahstana? Si doživela kulturni šok?

Ja definitivno je to nekaj čisto drugačnega od naše države. Prva stvar, ki te osupne je njihova pisava - cirilica, ki je razlog, da se preprosto ne znajdeš. Redki ljudje razumejo angleško, zanimiv pa je bil tudi njihov denar, saj sva za primerjavo tam za Coca Colo plačala 800 Kazahstanskih tengev.

Največje razlike med državama?

Največja vidna razlika je v razvoju, vidi se, da so precej let v zaostanku za nami praktično v vsem, od avtomobilov, industrije, tehnologije, izobrazbe,.. Ogromno je tudi revščine, veliko ljudi živi na ulicah na miloščino drugih, med njimi veliko otrok.

Konkurenca je bila ogromna. Kakšno normo si mogla doseči za uvrstitev na svetovno prvenstvo?

Odločali so rezultati na različnih velikih tekmovanjih, ampak bistveno je bilo 7. mesto na EYOF-u.

Je bilo na poti veliko odrekanja in trdega dela?

Seveda je za tako tekmovanje potrebno veliko odrekanja kot so počitnice in prosti popoldnevi, tudi odrekanja nezdravi prehrani oziroma konstantna dieta, zaradi tehtanja. Vendar je to le osnova na katero pride trdo delo. Treningi so bili naporni in pogosti. Izvajali smo jih dvakrat dnevno vsak dan, da bi bila maksimalno pripravljena. Tukaj sem poleg trenerju zelo hvaležna tudi svoji skupini, ki mi je pomagala pri pripravah in si je čas zame vzela tudi dopoldne, da smo lahko izvedli individualne treninge. Pripravljala pa sem se tudi na pripravah po drugih državah.

So doma zelo navijali?

Seveda! Na dan tekmovanja so se kljub veliki časovni razliki v zgodnjih jutranjih urah zbrali, navijali in stiskali pesti ob prenosu. Rada pa bi povedala, da sem jim izjemno hvaležna, da so mi bili res vedno v oporo, tudi v težkih trenutkih, kot so poškodbe. Letos sem imela izpah ključnice, kar me je stalo dolge rehabilitacije, vendar mi je družina kljub zaključkov zdravnikov, da naj pozabim na judo, pomagala, da sem okrevala in se vrnila nazaj na tatami. Zato je občutek, ko veš, da so ponosni nate res nekaj nepopisnega.

Kakšen je tvoj največji športni cilj?

Tako kot sanje vsakega športnika, so tudi moje olimpijske igre.

Nasvet mlajšim judoistom?

Če jih judo veseli in v njem uživajo kot jaz, naj ne obupajo zlahka, saj čeprav pridejo težki trenutki, je na koncu zmeraj vsak trud tudi poplačan.

Diani želimo veliko uspeha v prihodnje in ji iskreno čestitamo.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Šport