Pri uradu varuha človekovih pravic so podali stališče do predpisanega obveznega nošenja mask v zaprtih javnih prostorih. Kot so zapisali v stališču, se je na njih obrnila pobudnica, ki se ni strinjala s ponovno uvedbo obveznega nošenja mask v zaprtih prostorih, ki je bila uvedena z Odlokom o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Odlok), ki je začel veljati 25. junija. Zatrjevala je, da za ukrep ni podlage, ker niso bile (ponovno) razglašene izredne razmere oziroma epidemija. Ukrep je štela za nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Z zapovedjo nošenja mask zdravim ljudem naj bi država izvajala represijo nad prebivalci, ker zdravi ne prenašajo virusa, maske naj jih tudi ne bi ščitile pred okužbo. Ukrep naj bi tudi neenako obravnaval zaprte prostore, saj naj bi bilo nošenje mask obvezno v trgovinah, čeprav je tam mogoče vzdrževati primerno razdaljo, v fitnesih, bazenih, hotelih ali restavracijah pa naj nošenje mask ne bi bilo zahtevano, četudi so ljudje tam bolj in daljši čas skupaj. Pobudnica je Varuha pozvala, da nujno čimprej ukrepa.

Celotno stališče varuha do predpisanega obveznega nošenja mask v zaprtih javnih prostorih

Kot navajajo, je vlada sprejela Odlok na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) - gre za splošno določbo, po kateri ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovanja svojega zdravja in zdravja drugih pred temi boleznimi. Ukrep obveznega nošenja mask v zaprtih javnih prostorih, ki ga zapoveduje Odlok, tako ni bil sprejet na podlagi določb II. poglavja ZNB, ki opredeljujejo možne pravne podlage za razne ukrepe preprečevanja in obvladovanja nalezljive bolezni. Ker je samo neupoštevanje ukrepov, sprejetih na podlagi II. poglavja ZNB, tudi sankcionirano z globo zaradi prekrška (VII. poglavje ZNB), je Varuh na stališču, da posameznik ne more biti kaznovan za prekršek v primeru neupoštevanja v Odloku določene obveznosti nošenja mask v zaprtih javnih prostorih. Četudi je ukrep ubeseden kot obveznost, gre za primer t.i. nepopolne pravne norme (lex imperfecta), za kršitev katere ni predpisana sankcija in s tem podlaga za morebitno ukrepanje inšpekcijskega organa zoper kršitelja. Skladno s presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije tovrstne nepopolne pravne norme dejansko ne posegajo v pravni položaj posameznika, navajajo.

"Predvidevamo, da se je Vlada odločila opredeliti ukrep nošenja mask z nepopolno pravno normo, ker je želela javnosti na tak način močneje sporočiti, da ocenjuje, da je ukrep nošenja mask pomemben za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Tako je ukrep utemeljila na splošni zakonski določbi prvega odstavka 4. člena ZNB, ki ne določa kakšnih obveznosti države v primeru nevarnosti nalezljive bolezni, temveč dolžnost posameznikov, da varujejo svoje zdravje in zdravje drugih," so še zapisali ter nadalje razložili: "Pravodajalec se za ta pristop pravzaprav odloči redko, saj naj bi se s pravom pravzaprav prisilno urejali družbeni odnosi in družbeno življene. Pristop uporabi navadno tedaj, ko želi naslovnikom pravne norme sporočiti, kakšno bi bilo ustrezno ravnanje v določenih okoliščinah (torej posredovati nekakšno moralno sporočilo), obenem pa se zaveda, da bi bila prisilna implementacija take zapovedi predvidoma nemogoča ali neučinkovita. To predvidoma velja tudi v pričujočem primeru, ko se ukrep obveznega nošenja mask nanaša na vse osebe, ki so v državi, in vse zaprte javne prostore. Ukrep ima torej izredno širok domet, zaradi česar gre predvidevati, da bi bilo preverjanje njegovega upoštevanja in dosledno sankcioniranje kršiteljev pravzaprav praktično nemogoče, morebitno sporadično sankcioniranje zgolj nekaterih kršiteljev pa bi imelo videz arbitrarnosti."

Pri varuhu opozarjajo, da ima lahko vsakdo pomisleke in dvome o ustreznosti in učinkovitosti nošenja mask za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, Varuh pa je na stališču, da mora tovrstne ocene prvenstveno narediti epidemiološka stroka. Zato Odlok tudi določa, da strokovno utemeljenost ukrepov vlada ugotavlja vsakih 14 dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči, ali naj se še uporabljajo, ali pa jih spremeni oziroma odpravi, so zapisali.

Glede na vse navedeno, zlasti pa upoštevaje pravno naravo ukrepa, ki ne predvideva sankcioniranja morebitnih kršiteljev, Varuh ocenjuje, da v pričujoči zadevi ni potrebe za posredovanje Varuha. Če bi se kljub vsemu pripetilo, da bi bil kdo kaznovan, Varuh vse morebitne na ta način prizadete posameznike vabi, da jih seznanijo s konkretnimi postopki. "Po 25. členu Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) lahko Varuh namreč vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi; po 52. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pa lahko na Ustavno sodišče Republike Slovenije vloži ustavno pritožbo s soglasjem tistega, katerega človekove pravice ali temeljne svoboščine v posamični zadevi varuje," so še zapisali.