Ustavno sodišče je v sredo sporočilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo. Posledično so bili neustavni tudi epidemiološki vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na tej podlagi. Pri tem gre za policijsko uro, prepoved zbiranja ter prepoved prehajanja regijskih in občinskih meja.

Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve, zato že končanih prekrškovnih postopkov s tem ne bo mogoče več odpreti. Tisti, ki so prejeli globo zaradi kršenja omenjenih odlokov in so globe že plačali, denarja ne bodo dobili nazaj. Ob tem bodo odprti postopki z objavo ustavne odločbe ustavljeni. Vsi, ki so bili kaznovani in doslej še niso plačali glob, pa jim tega tudi ne bo treba.

Odločilo je, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave neskladja pa se uporabljata 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB. "Tako je odločilo, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja," so v sporočilu, ki si ga v celoti lahko preberete spodaj, sporočili iz Ustavnega sodišča.

---

Ustavno sodišče je na pobudo več pobudnikov presojalo 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki pooblašča Vlado, da zaradi preprečitve vnosa določene nalezljive bolezni v državo ali njene razširitve v državi prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje prebivalstva. Presojalo je tudi več odlokov Vlade, ki so bili sprejeti na podlagi navedenih zakonskih določb od aprila do oktobra 2020 zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19.

Pobudniki so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da Vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnihkoli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. Ustavno sodišče je te očitke presojalo z vidika drugega odstavka 32. člena in tretjega odstavka 42. člena Ustave (ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom) v povezavi z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave (ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona).

Uvodoma je opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Golo oziroma bianco pooblastilo izvršilni oblasti (tj. pooblastilo, ki ni dopolnjeno z vsebinskimi kriteriji) pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon. Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni Ustavnega sodišča sicer ni v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz Ustave, predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj Vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev, s katerimi se (tudi zelo intenzivno) posega v svobodo gibanja (lahko tudi vseh) prebivalcev na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako ji prepušča, da v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni Vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Ob tem pa tudi ne določa varoval, ki bi lahko omejila prosto presojo Vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena Ustave. Odločilo je, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpravi v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave neskladja pa se uporabljata 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB. Tako je odločilo, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja.

Ustavno sodišče je posledično ugotovilo, da so bili v neskladju z navedenima ustavnima določbama tudi izpodbijani odloki Vlade v delu, v katerem so bili sprejeti na podlagi protiustavne zakonske ureditve. Odločilo je, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve.

---

Prvi odstavek 39. člena ZNB:

Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje, odredi tudi naslednje ukrepe:

1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo, in za prihod iz teh držav;
2. prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;
3. prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;
4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.

O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvestiti Vlado Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in javnost.