S kolesi so bili na obisku pri župniku Cirilu Kocbeku na Zgornji Kungoti

Tudi letos so se kolesarji iz petrovske fare podali s kolesi ob prazniku sv. Petra, zavetnika radgonske župnije na čudovito kolesarsko romanje.

Prlekija-on.net, sreda, 7. julij 2021 ob 13:33
Prijateljsko kolesarjenje

Prijateljsko kolesarjenje

Tradicionalno kolesarsko romanje, ki so ga v župniji Gornja Radgona tokrat že deveto leto zapovrstjo organizirali in ponudili v sklopu dogodkov ob prazniku sv. Petra » Petrovo« (29 junij), je potekalo na prvo soboto v mesecu juliju.

Prelepo sobotno julijsko jutro je privabilo ljubitelje rekreacijskega kolesarjenja iz pred Trstenjakov dom v Gornji Radgoni, kjer so bili deležni blagoslova za srečno in varno pot domačega župnika Franca Hozjana. Nato pa so se v varstvu in priporočilu sv. Krištofa podali na romarsko kolesarsko pot, z namenom da obiščejo radgonskega rojaka župnika v Zgornji Kungoti Cirila Kocbeka. Pot se je vila preko Negove do prve postojanke Sv. Trojice v Slovenskih goricah, kjer so si ogledali romarsko baročno cerkev sv. Trojice.

Hrib, na katerem stojita danes samostan in cerkev Svete Trojice, se je prvotno imenoval Porčki vrh-Purkstalberg. Ko so med leti1636 in 1640 tam postavili cerkev Svete Trojice, se je začel kraj imenovati Sveta Trojica v Slovenskih Goricah. Na tem kraju so že leta 1631 postavili leseno kapelo v čast Svetemu Duhu, katero so ljudje množično obiskovali Ker so ljudje večkrat videli na vrhu hriba goreti tri luči ali tri zvezde nenavadne oblike, so z dovoljenjem škofa na tem mestu postavili cerkev Svete Trojice. Zemljišče za cerkev je podaril cmureški grof Wolfgang Stubenberg. 15. junija 1636 je sekovški škof Janez Marko blagoslovil temeljni kamen.

Prekrasen dan je radgonske kolesarje vabil naprej po slovenje-goriških poteh, kjer so preko Biša prekolesarili na vrh hriba, v vas sredi Slovenskih goric, Zavrh, kjer stoji stolp, ki so ga postavili v spomin na generala Rudolfa Maistra. Leta 1963 je bil postavljen lesen stolp, za katerega je načrt izdelal Maistrov sin Borut. 25 metrov visok stolp je leta 1979 neurje tako močno poškodovalo, da so ga morali odstraniti, na njegovem mestu pa so leta 1981 postavili nekoliko nižji, a kovinski razgledni stolp, ki stoji in z razgledom navdušuje še danes.

Stolp stoji na 343 metrih nadmorske višine, na vrhu slemena nad Pesniško dolino, in ponuja čudovit razgled na okolico, Pohorje, Kozjak, Boč in Donačko goro, ob ugodnih vremenskih razmerah vidite vse do madžarske ravnine.

Rudolf Maister, slovenski general, pesnik in intelektualec, borec za severno mejo, se je rodil v Kamniku in umrl na Uncu, njegovo življenje pa je najbolj pomembno zaznamoval Maribor. In obratno - Maister je s svojimi vojaki poskrbel, da je Maribor z okolico po razpadu Avstro-Ogrske ostal slovenski. Manj znano je, da je Maister po upokojitvi rad počitnikoval na Zavrhu, v vasi v Slovenskih goricah, kamor ga je v svojo hišo vabil prijatelj Franjo Štupica.

Ob čudoviti impresiji razgleda iz stolpa so vrli kolesarji pot nadaljevali po Pesniški dolini od Maribora, Spodnje Kungote do Zgornje Kungote, kjer jih je pričakal radgonski rojak rojen v Rodmošcih, tamkajšnji cenjen župnik Ciril Kocbek. Ob toplem sprejemu, so bili radgonski kolesarji deležni pogovora in razlage lanskega zlatomašnika župnika Kocbeka o življenju in delovanju obeh župnij Spodnje in Zgornje Kungote katerih zajema njegovo službovanje. Ob povabilu pa so si še ogledali župnijsko cerkev sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti.
Cerkev sv. Kunigunde odlikuje predvsem lepa lega na griču nad vasjo, s katerega seže pogled v dve dolini, Pesniško in dolino Svečinskega potoka. Prvič se omenja leta 1391, ustanovljena pa je bila kot podružnična cerkev župnije sv. Martina v Kamnici. Zakaj se obe bližnji cerkvi imenujeta po sv. Kunigundi?

Henrik in Kunigunda sta bila dobrotnika in zaščitnika benediktincev in zato so njuno čaščenje razširjali prav ti. Šentpavelski so poimenovali po Kunigundi cerkev v mariborski pražupniji, tako je nastala cerkev sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti; admontski benediktinci pa cerkev v jareninski pražupniji, to je današnja Spodnja Kungota.

Po slovesu od župnika so se s svojo vztrajnostjo in dobro voljo kolesarji podali na nekaj kilometrov oddaljen hrib Špičnik, kjer je prelep razgled na turistično znamenitost tega kraja, »srce vinograda«.

Na koncu še jim je samo preostala pot, proti svojim domovom. Lepi spomini na ta dan, pa bodo zasenčili, tudi kakšno nevšečnost na poti kot je preluknjana zračnica. Vztrajnostjo, srčnostjo in dobro voljo so tokrat premagali 130 km. Za prihodnje leto pa medse že vabijo nove kolesarje romarje, da se jim pridružijo in skupaj poromajo v bližnje kraje.

Tekst in foto, Marjan Slavič