Grenko-sladki spomini na Tovarno sladkorja Ormož

Praznovanju praznika krajevne skupnosti Ormož se je tudi v letošnjem letu, kot je to že običajno, pridružila tudi ormoška knjižnica. Po Kvizu št. 3 v knjižnici, ki je potekal 9. septembra, in Otroškem knjižarjenju 14. septembra, smo obiskovalce tokrat povabili na pogovor o bolj domačih temah in na domoznanskem večeru obujali grenko-sladke spomine na Tovarno sladkorja Ormož. O njenih začetkih, celo prvih poskusih sejanja sladkorne pese v začetku 60. let, ter vseh preizkušnjah, ki so se pojavile ob ustanavljanju za Ormož in okolico kasneje tako pomembne tovarne, je zbranim zaupala dr. Terezija Štefančič. "To nisi smel dosti razmišljati. To moraš samo reči: zdaj pa grem!" je dejala, ko se jo je vprašalo o pomanjkanju primernega kadra v samem začetku in skeptičnosti ljudi, ki je spremljala odločitev, da se bo v Ormožu pričel pridelovati sladkor, ter posledično njeni pogumni odločitvi, da prevzame položaj vodje surovinskega oddelka.

Bila je, kot so povedali o njej, zahtevna mentorica, čuječa, razumevajoča, od nje so odnesli veliko: dala jim je dobro, močno popotnico za nadaljnje profesionalno udejstvovanje. Med drugim je namreč skrbela tudi za izobraževanja; pisali in risali so se priročniki za pridelovalce, vsako zimo potekala predavanja, čas se je moral najti celo za pisanje knjige ali dveh. Največji izziv je pa verjetno, po njenih besedah, predstavljalo ravno prepričevanje kmetov v pridelovanje sladkorne pese, do katerega so kar nekaj časa imeli precejšen odpor.

Kljub temu je tovarna uspevala, v najboljših časih zaposlovala več kot 400 delavcev, v letu 1999 so pa sladkorno peso za Tovarno sladkorja Ormož pridelovali na kar več kot 10.000 ha. A sladkorna reforma in kvotni sistem sta naredila svoje; junija 2006 so lastniki tovarne sprejeli odločitev o ukinitvi proizvodnje v Ormožu. Odločitev, ki so jo obžalovali mnogi, in za katero še dandanes prevladuje mnenje, da je bila velika napaka.

Tovarna sladkorja je namreč imela zelo močan vpliv na ekonomski in gospodarski razvoj Ormoža ter hkrati pomembno vplivala na družabno, kulturno ter športno življenje v Ormožu in okolici. Priznana enologinja Lidija Ruška nas je spomnila, da je degustacijsko dvorano vinske kleti v Ormožu zgradila ravno Tovarna sladkorja Ormož, v njej so pa potekali tudi vsi pomembni sestanki. Bivši ravnatelj Glasbene šole Ormož Slavko Petek nas pa opomnil, da so se Mestna graba, nogometno in teniško igrišče zgradili s stroji tovarne sladkorja. "G Štefančič nam je zmeraj stal ob strani. Enkrat sem prišel tja in rekel, da nimamo treh klavirjev, pianinov. Mi je dal naročilnico, sem kupil tri pianine, pa 10 klavirskih stolov z naročilnico tovarne sladkorja. Potem smo pa imeli probleme, ker so bili ti klavirji last tovarne sladkorja in smo jih morali potem nekako prenesti na glasbeno šolo," je enega svojih bolj sladkih kot grenkih spominov delil z obiskovalci. In ravno takšna podpora uspešnih večjih lokalnih podjetij v Ormožu danes manjka marsikomu.

Želja po ponovni obuditvi tovarne še ni zamrla. Prisotna je tudi pri dr. Tereziji Štefančič, ki je desetletja pridno pisala dnevnike o delovanju tovarne, o objavi katerih se jo je vprašalo ob koncu pogovora. "Najprej si moramo razčistiti, če smo v stanju še kaj narediti pri tovarni, ne samo spominih. Jaz mislim, da bi se še dalo kaj," je odvrnila.

Na objavo njenih spominov bomo torej nekaj časa morali še počakati, medtem si pa lahko ob obisku knjižnice v Ormožu ogledate priložnostno razstavo o Tovarni sladkorja Ormož. Prireditveno dejavnost v knjižnici pa nadaljujemo v četrtek, 23. septembra, ko bosta z nami Marija Gašparič in Jelka Vrbnjak, ki bosta spregovorili o svojih delih in ženskih zgodbah, ki v njih prevladujejo, ponovno se pričenjajo tudi pravljične urice, 30. septembra pa v svojo družbo ob zaključku letošnje bralne značke za odrasle vabimo vse, ki želite iz ust Cirila Ambroža, Tadeja Vesenjaka in Mateja Kočarja izvedeti več o prleškem poetu, Marku Kočarju.

Marinka Vnuk
Foto: Knjižnica Ormož